Jedro

Na tožniku je breme, da mora, če želi uporabiti ugodnost že v tožbi dovolj prepričljivo izkazati pravila tujega prava, ki bi v istovrstnem primeru utemeljila pristojnost sodišča tuje države. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik pri tem ni uspel, ker ni uspel izkazati ustreznega pravila tujega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno in zavrglo tožbo.

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za sojenje v tej zadevi. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti izključno 51. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in 65. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja še, da 66. člen Zakona o rešavanju sukoba zakona sa propisima drugih zemalja jasno določa, da je za spore, kot je predmetni spor, pristojno sodišče v BIH, četudi tožena stranka nima prebivališča v BIH in ni državljan BIH. Ob ugotavljanju pristojnosti slovenskega sodišča je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil mld. A. dejansko v Republiki Sloveniji, da ima že izdano dovoljenje za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana in da je za leto 2014/2015 vpisan v vrtec. Tožnik je dopolnil tožbo, ko je svoji vlogi priložil Zakona o rešavanju sukoba zakona sa propisima drugih zemalja, ki se v BIH upošteva. Skušal je pridobiti tudi potrdilo o tem, da je lahko v sporih kot je konkretni, v BIH tožen tudi slovenski državljan, ki nima v BIH prebivališča, vendar so mu na Veleposlaništvu BIH v Republiki Sloveniji pojasnili, da takih potrdil ne poznajo. Če je sodišče menilo, da je potrebno omenjeni zakon BIH prevesti, bi to moralo od tožnika zahtevati. Pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da gre pri tem za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga sodišče pozna po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni pojasnilo, katerih listin pri svojem odločanju ni upoštevalo, ker so bile priložene v tujem jeziku. Tožnik je tožbi priložil overjene slovenske prevode sodb sodišč BIH. Dokazila o tem, kdaj je podana pristojnost sodišč v BIH v sporih, kot je konkretni, so same sodbe teh sodišč, ki jih je priložil v overjenem slovenskem prevodu, pa jih sodišče kljub temu ni upoštevalo, ne da bi ob tem pojasnilo, zakaj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik temelji pristojnost slovenskega sodišča na pravilih 51. člena ZMZPP in 65. člena ZPP. Obe pravili sta vsebinsko enaki, prvo pa določa, da če je v tuji državi v sporih zoper državljana Republike Slovenije po kriterijih o pristojnosti, ki jih ne vsebujejo določbe o pristojnosti sodišča Republike Slovenije, pristojno tuje sodišče, so ti kriteriji podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije v tistih sporih, v katerih je toženec državljan te tuje države. Drugo pa določa, da če je v tuji državi državljan Republike Slovenije lahko tožen pri sodišču, ki po določbah ZPP ne bi bilo krajevno pristojno za sojenje v tisti civilnopravni zadevi, velja enaka pristojnost tudi za sojenje državljanu te tuje države pred sodiščem Republike Slovenije. Tožnik še navaja, da so navezne okoliščine, po katerih se državljan BIH pred našim sodiščem obravnava kot državljan Republike Slovenije pred sodišči v BIH, določene v 66. členu Zakona o rešavanju sukoba zakona sa propisima drugih zemalja (Zakon o reševanju kolizij zakonov s predpisi drugih držav, v nadaljevanju ZUKZ). V tožbi je navajal (enako zatrjuje tudi v pritožbi), da je po navedenem določilu za spore v zvezi z vzgojo in varstvom mladoletnih otrok, določitvijo stikov in preživnine, pristojno sodišče v BIH, četudi tožena stranka nima prebivališča v BIH in ni državljan BIH.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora tožnik, ki se sklicuje na pristojnost po 51. členu ZMZPP in 65. členu ZPP, predložiti jasna dokazila o tujem pravu, ki bi v tuji državi utemeljilo pristojnost sodišča zoper slovenskega državljan in ki zato preko omenjenih dveh določil utemeljuje tudi pristojnost slovenskega sodišča za tožbo zoper državljana te tuje države. To velja ne glede na določbo 12. člena ZMZPP, iz katere izhaja, da sodišče pozna tuje pravo po uradni dolžnosti oziroma si je dolžno priskrbeti informacije o tujem pravu. Za določitev pristojnosti je namreč treba upoštevati tudi določbo 17. člena ZPP, po kateri se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Zato je na tožniku breme, da mora, če želi uporabiti ugodnost, ki mu jo dajeta omenjeni dve določili ZMZPP in ZPP, že v tožbi dovolj prepričljivo izkazati pravila tujega prava, ki bi v istovrstnem primeru utemeljila pristojnost sodišča tuje države(1). Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik pri tem ni uspel, ker ni uspel izkazati ustreznega pravila tujega prava. Tudi pravilo iz 66. člena ZUKZ, na katerega se sklicuje, tega ne izkazuje. Omenjeno določilo namreč določa pristojnost sodišča BIH v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, ko toženec nima prebivališča v BIH, če sta oba starša državljana BIH. To pa pomeni, da ne gre za istovrsten primer, saj v obravnavanem primeru državljanstvo obeh staršev ni isto (tožnik je državljan Republike Slovenije, toženka pa BIH).

6. Sodišče je tudi pravilno navedlo, da okoliščine, da je bilo za mld. A. izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in da je v šolskem letu 2014/2015 vpisan v osnovno šolo (ne pa v vrtec, kot navaja pritožba), niso navezne okoliščine, ki bi bile opredeljene v ZMZPP in bi vplivale na določitev pristojnosti slovenskega sodišča. 7. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da že iz sodb sodišč v BIH v sporih med pravdnima strankama izhaja, kdaj je podana pristojnost sodišč v BIH v sporih, kot je obravnavani. Tožnik je imel v zadnjih dveh sporih, ki sta se vodila pred sodišči v BIH, položaj tožnika, ne pa toženca. Zato omenjena zakonska določba ne more biti uporabljiva. V prvem sporu, ki se je pred sodišči v BIH vodil med pravdnima strankama, je tožnik nastopal v položaju toženca, vendar pa v tožbi ni navedel, da je bil takrat že državljan Republike Slovenije oziroma iz tožbenih navedb izhaja, da je to državljanstvo pridobil šele kasneje.

8. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se izreklo za nepristojno in zavrglo pritožbo (tretji odstavek 18. člena ZPP). Tožnikovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 287.