Jedro

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je izdala novo odločbo. Z odločbo je sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala in je posledično tožbo umaknila. Res je, da je bil umik tožbe podan več kot pol leta po izdani odločbi, vendar zaradi tega toženi stranki niso nastali posebni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške na podlagi 1. odst. 158. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdil sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Nato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 248,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Zoper stroškovni sklep (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče odločilo v nasprotju z določbo 154. člena (načelo uspeha v pravdi) v povezavi z določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki nalaga plačilo pravdnih stroškov tisti stranki, ki tožbo umakne. Sodišče ne more s sklepom, s katerim postopek ustavi odločati tudi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Za odločitev je namreč odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno ali je bila tožba ob vložitvi utemeljena ali ne. Kakor izhaja iz komentarja k 154. členu ZPP (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, avtorji Lojze Ude in drugi, GV Založba 2006, str. 29 - 30) se v primeru, če je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanje imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin nastalih med postopkom nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, šteje, da je tožeča stranka v pravdni popolnoma propadla. Enako velja tudi v primeru, ko sodišče zaradi umika tožbe postopek ustavi in tako ne more istočasno pri odločanju o stroških postopka presojati utemeljenosti tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da tožena stranka ni dolžna tožnici povrniti stroškov postopka, nastalih v tem socialnem sporu. V tej zadevi tudi ne gre za situacijo, ko bi tožnica umaknila tožbo zato, ker je tožena stranka njen tožbeni zahtevek izpolnila. Tožena stranka je sicer res izdala zdaj že pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 glede višine tožničine pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in ji tudi izplačala pripadajoče razlike pokojnine. Omenjeno odločbo pa je izdala na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in pa na podlagi določb Zakona o odpravi posledic, razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013). V konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o takojšnjem umiku tožbe, saj je bil umik tožbe podan šele 9. 4. 2014, medtem ko je bila odločba s katero so bile odpravljene posledice negativne uskladitve pokojnin izdana že dne 24. 6. 2013. V vmesnem času sta stranki tudi opravili več pravdnih dejanj. Da umik ni takojšen v primeru, če je stranka opravila še kakšno pravdno dejanje, izhaja tudi iz sodne prakse, kot npr. I Cpg 578/2013 z dne 23. 5. 2013. Tudi v primeru, če bi se štelo, da je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, pa je vrednost spornega predmeta mogoče določiti, zato ni pravne podlage za uporabo 2. odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi, po katerem znaša vrednost predmeta, ki ga ni mogoče določiti 3.500,00 EUR. Upoštevaje navedeno so bili tako tožnici stroški priznani v previsokem znesku. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi. Pri tem ni kršilo niti določb postopka niti materialnega prava, nakar pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je sodišče s sklepom ustavilo postopek, potem ko je tožnica dne 10. 4. 2014 posredovala pisni umik tožbe, tožena stranka pa se je z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 25. 4. 2014, z umikom tožbe strinjala. Je pa v tožnica vztrajala pri zahtevku za povrnitev stroškov postopka, čemur pa je tožena stranka s prej citirano vlogo nasprotovala.

Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti priglašene stroške postopka. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi 1. odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, če je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožnici povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiki tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče kot npr. opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014, Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010 itd.. Tudi iz pravne literature (Pravdni postopek s komentarjem) izhaja, da je med upravičence do povračila stroškov v smislu 158. člena ZPP potrebno šteti tudi tožečo stranko, v kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude pri umiku tožbe.

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je izdala novo odločbo z dne 24. 6. 2013. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi določb ZOPRZUJF in odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala in je posledično tožbo umaknila. Res je, da je bil umik tožbe podan šele 10. 4. 2014, vendar je pri tem potrebno poudariti, da zaradi tega toženi stranki niso nastali posebni stroški, s tem pa torej tudi ne gre za situacijo, kot izhaja iz sodbe I Cpg 578/2013 z dne 23. 5. 2013, na katero se sklicuje tožena stranka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno stroške odmeriti glede na vrednost spornega predmeta. Bistveno v zadevi je, da je tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pravicah iz pokojninskega zavarovanja. V tem primeru torej ne gre za premoženjski spor. Sodišče je zato pri določitvi vrednosti predmeta pravilno izhajalo iz 2. odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami), kjer je določeno, da če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po 1. odstavku 25. člena, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.