Jedro

Tožnika sta zatrjevala, da so nekateri družbeniki odklonili podpis pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev, zato so kupci vložili tožbe na izstavitev takšne pogodbe. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da očitno še ni prišlo do veljavnega prenosa poslovnih deležev, saj tretji odstavek 416. člena ZGD določa, da je potrebna pogodba v obliki notarskega zapisa. Ker pa je temu tako, bi morali potrebne sklepe za uskladitev z določbami ZGD sprejeti prvotni družbeniki, ki še niso veljavno odsvojili svojih poslovnih deležev, in ki so bili tudi vpisani v sodni register. Zato je krivda za nesprejetje potrebnih sklepov in izostanek uskladitve z ZGD izključno na strani samih družbenikov in poslovodje, ki ni sklical skupščine za sprejetje potrebnih sklepov. Torej kljub temu, da so bili v teku spori o tem, kdo so dejanski družbeniki družbe, glede na povsem jasno določbo 416. člena ZGD o tem ne bi smelo biti dvoma, in bi bilo mogoče sprejeti potrebne sklepe, na njihovi podlagi pa bi lahko drugi tožnik kot poslovodja in s tem upravičeni predlagatelj predlagal vpis spremembe družbene pogodbe v sodni register ter s tem posledično preprečil izbris družbe iz sodnega registra. Zaradi navedenega odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče naložiti toženki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka obeh tožnikov, s katerima je vsak od tožnikov zahteval plačilo odškodnine v višini 602.411,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2003 dalje do plačila ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da toženki ni mogoče očitati protipravnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je v celoti strinjalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Dodalo je, da do izbrisa družbe iz sodnega registra ni prišlo zaradi kršitve pravice tožnikov do sojenja v razumnem roku, zato toženka iz tega naslova ne more biti odškodninsko odgovorna.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da se reviziji ugodi in spremeni oz. razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da ne družba, ne tožnika kot njena družbenika, ne direktor pred zaključkom sodnega spora niso mogli uskladiti ustanovitvenih aktov in odpraviti izbrisnih razlogov. Sodišči se z drugimi elementi odškodninske odgovornosti sploh nista ukvarjali. Izpodbijani sodbi napačno uporabita določbe Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg), predvsem 33. člen. Sodišče prve stopnje se sklicuje na 31. in 33. člen ZSReg, vendar ne navede, za kakšno situacijo naj bi šlo v konkretnem primeru, zato so razlogi nerazumljivi, s tem pa je bila storjena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta spregledali 10. in 29. člen ZSReg. Registrsko sodišče v nobenem primeru sploh ne bi prišlo do predhodnega vprašanja, saj tožnika ne bi mogla zagotoviti niti procesnih predpostavk (predvsem listine – družbene pogodbe). Registrski postopek je posebni nepravdni postopek, zato registrsko sodišče ne bi moglo izvajati dokazov zaradi ugotavljanja dejstev, ki so sporna, zato ne bi moglo odločati o spornem vprašanju, kdo so družbeniki oz. kdo lahko veljavno sprejema odločitve družbe. Poleg tega sploh ni jasno, kakšen vpis naj bi registrsko sodišče po končani prekinitvi sploh opravilo. Odgovor na vprašanje, kdo so družbeniki oz. kdo lahko veljavno sprejema odločitve družbe še ne daje odgovora na vprašanje, na kakšen vpis naj bi registrsko sodišče čakalo s prekinitvijo postopka. Prekinitev postopka za vpis dokapitalizacije ne bi bila osnova za prekinitev postopka izbrisa družbe iz sodnega registra, kar izhaja iz sklepov Srg 381/99 z 5. 3. 2002 in IV Cpg 25/2003 z 17. 9. 2003. Toženka je predložila poravnalno ponudbo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku za povračilo nematerialne škode po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato je zaradi kršitve te iste pravice podana tudi odgovornost za materialno škodo. Sodišči sta izrecno ugotovili kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, vendar sta jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava zanemarili. Sodišče prve stopnje nepravilno ni izvedlo zaslišanja strank in prič, s čimer je preprečilo dokazovanje in zavzelo vnaprejšnjo oceno predlaganih dokazov. Sodišče druge stopnje pa o tem sploh nima razlogov, ampak se zgolj sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. S tem pa sta bili storjeni kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Toženka je vložila odgovor na revizijo , v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijska navedba, da ne tožnika, ne družba in ne direktor niso imeli nobene možnosti, da bi preprečili izbris družbe, ni podrobneje obrazložena, tudi sicer pa je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da družbena pogodba določa, da skupščina sklepa z navadno večino glasov, sklepčna pa je, če kje prisotna večina vseh družbenikov. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer spregledali določbo 450. člena Zakona o gospodarskih družbah ( Ur. l. RS, št. 30/1993, v nadaljevanju ZGD(1)), ki jo je potrebno uporabiti tudi pri sprejetju sklepa o dokapitalizaciji družbe in ki je kogentne narave, saj določa minimalno potrebno večino za spremembo družbene pogodbe, ki pa je z družbeno pogodbo ni mogoče znižati, ampak zgolj zvišati.(2) Vendar to ne vpliva na pravilnost sprete odločitve. Tožnika sta namreč zatrjevala, da jima je zatrjevana škoda, kot posledica izbrisa družbe iz sodnega registra, nastala zaradi nerazumno dolgega odločanja (kar enajst let) o tožbi A. A., ki je izpodbijal veljavnost odsvojitve 20 % poslovnega deleža. Takšen očitek ne more biti utemeljen, ker bi preostali družbeniki s skupno 80 % deležem v družbi še vseeno lahko veljavno na skupščini sprejeli potrebne sklepe za spremembo družbene pogodbe (sklep o povečanju osnovnega kapitala, druge sklepe, potrebne za uskladitev z ZGD). Seveda bi morala biti skupščina pravilno sklicana in opravljena v skladu z določbami ZGD, ni pa najti razlogov, niti jih tožnika ne zatrjujeta, da v konkretnem primeru to ne bi bilo mogoče. Če pa takšnih sklepov niso bili sposobni sprejeti, ker se zaradi medsebojnih sporov sploh niso mogli ničesar dogovoriti, pa je to v njihovi sferi in toženka za to ne more odgovarjati. Prav tako bi lahko ostali družbeniki na skupščini preglasovali A. A., ki naj bi povzročil medsebojne spore med družbeniki, saj je imel zgolj 20 % poslovni delež. Iz sodbe sodišča prve stopnje tudi izhaja, da sta tožnika zatrjevala, da so določeni družbeniki odklonili podpis pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev, zato so kupci morali vložiti tožbe na izstavitev takšne pogodbe. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da očitno še ni prišlo do veljavnega prenosa poslovnih deležev, saj tretji odstavek 416. člena ZGD določa, da je potrebna pogodba v obliki notarskega zapisa.(3) Ker pa je temu tako, bi morali potrebne sklepe sprejeti prvotni družbeniki, ki še niso veljavno odsvojili svojih poslovnih deležev, in ki so bili tudi vpisani v sodni register. Posledično pa tudi A. A. ne bi imel razloga, da bi nasprotoval tako sprejetim sklepom. Zato je krivda za nesprejetje potrebnih sklepov in izostanek uskladitve z ZGD izključno na strani samih družbenikov in poslovodje, ki ni sklical skupščine za sprejetje potrebnih sklepov.

Torej kljub temu, da so bili v teku spori o tem, kdo so dejanski družbeniki družbe, glede na povsem jasno določbo 416. člena ZGD(4) in glede na to, da pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža še niso bile sklenjene, o tem ne bi smelo biti dvoma, in bi bilo mogoče sprejeti potrebne sklepe, na njihovi podlagi pa bi lahko drugi tožnik kot poslovodja in s tem upravičeni predlagatelj predlagal vpis spremembe družbene pogodbe v sodni register ter s tem posledično preprečil izbris družbe iz sodnega registra. Zaradi navedenega odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče naložiti toženki.

7. Tako se pokaže, da določbi

31. in 33. člena ZSReg, na kateri sta se oprli sodišči prve in druge stopnje, niti nista odločilni v zadevi, v ničemer pa to ne spremeni odločitve. Če bi namreč družbeniki sprejeli sklepe v skladu z zakonodajo, kot je navedeno v prejšnjem odstavku, prvič ne bi bilo niti interesa za uveljavljanje ničnosti oz. izpodbijanje tako sprejetih sklepov, drugič pa s takimi zahtevki tudi ne bi bilo mogoče uspeti.

Če pa bi že kdo uveljavljal ničnost tako sprejetih sklepov o spremembi družbene pogodbe, pa bi moral to na ustrezen način uveljavljati v skladu z določbami ZGD (456. člen v zvezi z členi od 359 do 363) in določbami ZSReg, registrsko sodišče pa bi na podlagi 33. člena ZSReg o predhodnem vprašanju, ali je sklep ničen, odločilo samo; če pa bi bila dejstva, ki bi bila odločilna, sporna, pa bi postopek prekinilo in napotilo na pravdo tistega, ki bi predlaganemu vpisu nasprotoval; ko pa bi bila v pravdi izdana pravnomočna sodba, pa bi registrsko sodišče v skladu z njo odločilo o predlogu za vpis spremembe družbene pogodbe. Izpodbojnost sklepa (členi ZGD od 364 do 370) pa v registerskem postopku ne bi bil razlog za zavrnitev predlaganega vpisa in nima narave predhodnega vprašanja, saj tudi izpodbojen sklep velja, dokler ni izpodbit s pravnomočno sodno odločbo.(5)

8. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da tudi če bi bil predlagan vpis spremembe družbene pogodbe zaradi uskladitve z ZGD, ki pa bi bil zaradi rešitve predhodnega vprašanja prekinjen, to ne bi zadržalo postopka izbrisa družbe zaradi neuskladitve z ZDG, kar naj bi izhajalo iz sklepov Srg 381/99 z 5. 3. 2002 in IV Cpg 25/2003 z 17. 9. 2003 . V navedenih sklepih ni zavzeto takšno stališče, tudi sicer pa to še ne pomeni, da je pravilno (in tudi ni) in registrskega sodišča v primeru, da bi se vodili ustrezni postopki, ne bi zavezovalo.

9. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da sta sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporaba materialnega prava zanemarili kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, saj je sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, da do izbrisa družbe iz sodnega registra ni prišlo zaradi kršitve pravice tožnikov do sojenja v razumnem roku, zato toženka iz tega naslova ni odškodninsko odgovorna.

Tožnika sta namreč trdila, da ravno zaradi dolgotrajnega sodnega postopka ni bilo mogoče uskladiti družbene pogodbe in dokapitalizirati družbe. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, bi družbeniki kljub sodnemu sporu to lahko storili, zato kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, tudi če bi šteli, da je podana, ni v vzročni zvezi z neizvedbo uskladitve z ZGD, izbrisom družbe iz sodnega registra in zatrjevano škodo. Tožnika pa v tej pravdi nista pravočasno uveljavljala povračila druge škode, ki naj bi jima nastala zaradi kršitve pravice do sojenja v razumem roku, zato so revizijske navedbe s tem v zvezi prepozne in jih ni mogoče upoštevati.

10. Povsem pravilno je na očitke tožnikov glede neizvedbe dokazov in glede neukvarjanja z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti odgovorilo že sodišče druge stopnje, na katere se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Glede na revizijske navedbe pa še dodaja, da ne drži, da je sodišče opravilo oceno dokazov, ne da bi jih sploh izvedlo, saj je sodišče dokazno ocenilo samo izvedene dokaze. Neutemeljena je tudi navedba, da sodba sodišča druge stopnje glede neizvedbe dokazov sploh nima razlogov, ker se zgolj sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, saj če se sodišče druge stopnje v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, se lahko zgolj sklicuje nanjo ter je v tem primeru standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižji. Zaradi navedenega nista podani uveljavljeni kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Revizijski neuspeh pa deli tudi zahteva tožnikov za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka pa revizijskih stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): (1) O spremembi družbene pogodbe odločajo družbeniki na skupščini s tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov. Družbena pogodba lahko določi za veljavno odločitev še druge zahteve. (2) Sklep o spremembi družbene pogodbe mora potrditi notar. (3) Če se s spremembo družbene pogodbe povečajo obveznosti družbenikov do družbe, morajo sklep sprejeti vsi družbeniki, razen pri povečanju osnovnega kapitala. (4) Poslovodja je dolžan spremembo družbene pogodbe prijaviti za vpis v register.

Op. št. (2): Primerjaj Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 476. Op. št. (3): 587. člen ZGD pa določa, da dokler ne bodo na podlagi posebnega zakona začeli opravljati svoje funkcije notarji, začasno opravljajo odvetniki zadeve, za katere so po tem zakonu pooblaščeni notarji. Namesto v zakonu predvidenih notarskih listin sestavljajo v tem obdobju odvetniki tudi ustrezne listine.

Op. št. (4): (1) Poslovni deleži se lahko odsvojijo in dedujejo. (2) Če družbenik k svojemu poslovnemu deležu pridobi enega ali več deležev, ohranijo vsi deleži svojo samostojnost. (3) Za odsvojitev deleža je potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. (4) Če z družbeno pogodbo ni določeno drugače, imajo družbeniki pod enakimi pogoji pri nakupu poslovnega deleža prednost pred drugimi osebami. (5) Družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, mora druge družbenike pisno obvestiti o nameravani prodaji in pogojih prodaje ter jih pozvati, da mu morebitni kupec sporoči svojo pripravljenost za nakup v roku enega meseca od prejema obvestila. (6) Če je več družbenikov pripravljenih kupiti poslovni delež, postanejo imetniki prodanega deleža vsi kupci skupaj. (7) Družbena pogodba lahko določi, da je za odsvojitev poslovnega deleža osebam, ki niso družbeniki, potrebno soglasje večine ali vseh družbenikov, in določi pogoje za izdajo soglasja. (8) Če nobeden od družbenikov ni pripravljen kupiti poslovnega deleža in družbeniki niso dali soglasja k prodaji poslovnega deleža osebi, ki ni družbenik, lahko družbenik izstopi iz družbe.

Op. št. (5): Primerjaj dr. Nina Plavšak, Zakon o sodnem registru, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 63-67.