Jedro

Ob vložitvi predloga in v času izdaje prvostopne odločbe nove občine kot samoupravne lokalne skupnosti še niso bile ustanovljene. V času izdaje odločbe sodišča prve stopnje (5. 12. 1994) je stara Občina G. še obstajala in je bila na podlagi določbe drugega odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in kasnejši) lahko zavezanec za plačilo odškodnine. Odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je ob upoštevanju stanja na dan izdaje prvostopnega sklepa, potrdilo z izpodbijanim sklepom tudi drugostopno sodišče, zato materialnopravno ni bila nepravilna. Situacijo, ki je nastala po 1. januarju 1995 z uveljavitvijo zakona o ustanovitvi novih občin ter določitvi njihovih območij - Ur. l. RS, št. 60/94 - pa rešuje odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U -I -43/96 z dne 16. 10. 1997, ki je objavljena v Uradnem listu RS, št. 67/97. V obravnavanem primeru je namreč postopek odločanja o odškodnini zaradi zaplembe premoženja že pravnomočno končan kar pomeni, da že obstoji tudi izvršilni naslov. Zato je v skladu z drugo alineo izreka odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-43/96 z dne 16. 10. 1997, Ur. l. RS, št. 67/97 obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Predlagatelj sam trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora Občina G. plačati dedičem po pok. J. B. st. odškodnino za zaplenjene nepremičnine v znesku 6.269.116,60 SIT, za zaplenjeno živino v znesku 584.500,00 SIT, za zaplenjene stroje v znesku 305.000,00 SIT in za zaplenjene posevke v znesku 107.500,00 SIT (skupno tedaj 7.266.116,60 SIT) in sicer v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila nasprotna udeleženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V času odločanja v pritožbenem postopku nasprotna udeleženka ni več obstajala. Namesto nje so nastale tri nove občine. Pravno nasledstvo za plačilo odškodnine po 145. členu ZIKS se ne more prenašati iz bivše občine na novonastale občine.

Sklicevanje pritožbenega sodišča na določbe 28. in 29. člena zakona o financiranju občin je pravno napačno. Vlogo in položaj novih občin določa 140. člen Ustave Republike Slovenije. Nove občine so samoupravne lokalne skupnosti, ki nimajo nobenih državnih atributov. Obveznosti, ki izvirajo iz napak države, zato ni mogoče prenašati na nove občine. ZIKS govori o "družbenopolitični skupnosti". Ta pojem pa brez dvoma ne more zajemati samoupravne lokalne skupnosti ampak lahko zajema le državo. Reviziji naj se zato ugodi, izpodbijani sklep pa tako spremeni, da se zahtevek za plačilo odškodnine proti nasprotni udeleženki zavrne. Podrejeno naj se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena predlagatelju, ki je na revizijo odgovoril, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen v zvezi s 400. členom zakona o pravdnem postopku - ZPP in 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

V revizijskem odgovoru je predlagatelj mnenja, da revizija ni utemeljena. Ob izdaji prvostopne odločbe je obstajala samo stara občina. Za obveznosti te občine pa odgovarjajo novonastale občine solidarno (414. člen ZOR).

Revizija ni utemeljena.

Ob vložitvi predloga in v času izdaje prvostopne odločbe nove občine kot samoupravne lokalne skupnosti še niso bile ustanovljene. V času izdaje odločbe sodišča prve stopnje (5. 12. 1994) je stara Občina G. še obstajala in je bila na podlagi določbe drugega odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in kasnejši) lahko zavezanec za plačilo odškodnine. Odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je ob upoštevanju stanja na dan izdaje prvostopnega sklepa, potrdilo z izpodbijanim sklepom tudi drugostopno sodišče, zato materialnopravno ni bila nepravilna. Situacijo, ki je nastala po 1. januarju 1995 z uveljavitvijo zakona o ustanovitvi novih občin ter določitvi njihovih območij - Ur. l. RS, št. 60/94 - pa rešuje odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U -I -43/96 z dne 16. 10. 1997, ki je objavljena v Uradnem listu RS, št. 67/97. V obravnavanem primeru je namreč postopek odločanja o odškodnini zaradi zaplembe premoženja že pravnomočno končan kar pomeni, da že obstoji tudi izvršilni naslov. Zato je v skladu z drugo alineo izreka odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-43/96 z dne 16. 10. 1997, Ur. l. RS, št. 67/97 obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen v zvezi s 400. členom ZPP in 37. členom ZNP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 155., in 166. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Vlagatelj revizije, ki z izrednim pravnim sredstvom ni uspel, povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahteval. Predlagatelj, ki je na vloženo izredno pravno sredstvo odgovoril, pa mora stroške revizijskega odgovora trpeti sam, saj njegov odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve v revizijskem postopku. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili v postopku potrebni (155. člen ZPP).