Jedro

Ker za delovno mesto cestarja II, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, kot poseben pogoj dela ni bilo določeno delo z asfaltom in tudi ne posebne zdravstvene zahteve s tem v zvezi, tožena stranka ni imela podlage, da je omejitve pri delu z asfaltom tožnika štela kot razlog nesposobnosti za opravljanje dela na tem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 27. 5. 2008 tožniku podala tožena stranka (1. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 1. 7. 2008 vpisati delovno dobo v delovno knjižico (2. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 1. 7. 2008 do ponovnega nastopa dela obračunati bruto plačo (pravilno: nadomestilo plače), za čas, ko je tožnik prejemal nadomestilo za brezposelnost, pa razliko med prejetim nadomestilom in plačo, ter druge prejemke iz delovnega razmerja, ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega prejemka do plačila (3. točka izreka); zavrnilo višji tožbeni zahtevek (da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto cestar II oz. obdelovalec kovin, ter za plačilo nadomestila plače do polne višine brez upoštevanja nadomestila za čas brezposelnosti ) (4. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 335,98 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila (5. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tako priča kot tožnik sta izpovedala, da je bil sprva izvid obdobnega pregleda v letu 2008 brez omejitev, da pa je zdravnik na pobudo tožnika zahteval novo napotnico, na kateri je ob enakih zahtevah delodajalca postavil sporne omejitve. Tožnik je glede na delo, ki ga je opravljal, menil, da je potrebno omejitev vpisati, sicer ponovni pregled ne bi bil potreben, to pa posledično pomeni, da je že do tedaj delal z asfaltom več kot je izpovedal na zaslišanju in očitno več kot je bilo primerno za njegovo zdravje. Ni res, da so delavci na delovnem mestu cestar II v stiku z asfaltom le minimalno in da je mogoče njihovo delo reorganizirati tako, da posamezni delavec na bi prihajal v stik z asfaltom. Delo cestarja je sezonsko in se večinoma opravlja v skupini. Pozimi je njihovo delo v zvezi s snegom, ostanek leta pa se opravljajo druga sezonska dela, kot npr. krpanje udarnih jam in popravila cest, košenje trave in čiščenje odtokov in podobno, kar opravljajo vsi delavci. Krpanje udarne jame ob večjih poškodbah pomeni polaganje asfalta na celotnem cestišču poškodovanega manjšega odseka. Čeprav delavec kot cestar II opravlja le ročna dela, je prisoten na odseku, kjer se asfaltira in izpostavljen morebitnim nevarnostim za svoje zdravje. Tožena stranka vzdržuje ceste na velikem območju, na katerem je le še nekaj kilometrov makadamskih cest, zato je uporaba asfalta za cestarja nujno in se temu ni mogoče izogniti. Razlaganje sodišča, da je mogoče delo delavca z razumnimi prilagoditvami organizirati tako, da tožnik ne bi bil izpostavljen asfaltu, je v celoti neutemeljeno in kaže na splošno nepoznavanje razmer v cestnem gospodarstvu. Delodajalec je odgovoren za zdravje delavca, zato se opravljajo obdobni zdravniški pregledi, da se izključi možnost poslabšanja delavčevega zdravja zaradi vpliva njegovega dela. Sodišče direktno napotuje toženo stranko, naj tožnik kljub omejitvi v manjšem obsegu opravlja dela z asfaltom, zato se postavlja vprašanje, kdo bo odškodninsko odgovoren v primeru poslabšanja tožnikovega zdravja ali nesreče pri delu. Izpodbijana odločitev sodišča je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Tožnik je šele na zaslišanju 17. 12. 2008 prvič povedal, da že od rojstva trpi za migreno in se zato zdravi z zdravili Topamax. Ker do tedaj toženec za to dejstvo ni vedel, se je lahko šele v pritožbenem roku pozanimal, za kakšno zdravilo gre in ugotovil, da gre za zdravilo, ki se uporablja za zdravljenje epilepsije, in ki deluje na osrednji živčni sistem in lahko povzroči zaspanost, vrtoglavico in druge podobne simptome, ki lahko postanejo nevarni, če mora bolnik upravljati vozilo ali stroj. Tožnik zdravila jemlje stalno. Delo cestarja je na cesti, večinoma pod prometom ali na višini, zato je vsakršna snov, ki povzroča zmanjšanje njegove pozornosti in morebitne vrtoglavice, zanj nevarna in za delodajalca nesprejemljiva. Tožnik ni invalid in zato delodajalec ni zavezan po določilih zakonodaje, ki ureja pravice invalidnih delavcev. Toženec je skušal za tožnika najti delo v okviru cestno vzdrževalnega sektorja, vendar zaradi ugotovljenih omejitev, še posebej pa zaradi vpliva zdravil, tožnik očitno ni zdravstveno sposoben za delo na cesti, drugačnega dela pa mu ni mogoče zagotoviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 2. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 – ZDR), po kateri je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti delavca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oz. ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bila odpoved podana v roku iz 6. odstavka 88. člena ZDR, ter da je bil tožnik seznanjen z možnostjo podaje odpovedi in vabljen na razgovor k direktorju v smislu 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR in da je bil postopek odpovedi izveden zakonito.

Prvostopenjsko sodišče je pri obravnavi zadeve ugotavljalo, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po vsebini utemeljena ter pravilno presodilo, da v tožnikovem primeru ni obstajal utemeljen odpovedni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja v smislu določbe 2. odstavka 88. člena ZDR. Pri tem je izpostavilo zlasti dejstvo, da za delovno mesto cestarja II pri toženi stranki kot poseben pogoj za delo na tem delovnem mestu ni bilo določeno delo z asfaltom in tudi ne posebne zdravstvene zahteve s tem v zvezi, zato tožena stranka ni imela podlage za to, da je omejitve pri delu z asfaltom štela kot razlog nesposobnosti za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Zlasti ne zato, ker je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka na napotnici, izdani tožniku za usmerjeni obdobni zdravstveni pregled z dne 27. 3. 2008, navedla napačne podatke, ker je v njej zapisala, da tožnik opravlja delo cestarja – asfalterja ter izrecno navedla, da prosi za ugotovitev, ali je tožnik sposoben za delo z asfaltom ali ne, čeprav tožnik na delovnem mestu cestar – asfalter ni delal. Pritrditi je potrebno zaključku prvostopenjskega sodišča, da so bile tožnikove zdravstvene sposobnosti ocenjevane z vidika, da opravlja delo asfalterja, kar je napačno, ker za delovno mesto cestarja II ne morejo veljati enake omejitve glede na obseg dela z asfaltom. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je tožnik opravljal delo cestarja II, ki glede na opis delovnega mesta ter ob upoštevanju izpovedi samega tožnika zajema zlasti opravljanje manj zahtevnih del pri rednem in zimskem vzdrževanju cest, to je čiščenje ceste, ročno krpanje posameznih vozišč, ročno krpanje udarnih jam s hladno in vročo asfaltno maso, popravljanje bankin.... Asfaltiranje večjih površin ni navedeno med nalogami, ki spadajo v opis tega delovnega mesta. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da delodajalec ne more delavcu odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če le ene od delovnih zadolžitev, ki se ne opravlja v večjem obsegu, ni sposoben opravljati, ker je odpoved skrajno sredstvo – delovni proces mora tožena stranka razumno prilagoditi, tako da tožniku ne bo nalagala krpanja udarnih jam z vročim asfaltom, ampak druge naloge. V zvezi z navedenimi vprašanji so pritožbene navedbe tožene stranke povsem neutemeljene, kar zlasti velja za očitke sodišču prve stopnje o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obsegom zadolžitev v zvezi z asfaltiranjem na delovnem mestu „cestar II“ ter o „splošnem nepoznavanju razmer v cestnem gospodarstvu“. Zlasti nesprejemljivo pa je izpostavljanje in dokazovanje dodatnih razlogov glede domnevne zdravstvene nesposobnosti tožnika v pritožbi, v povezavi z njegovo boleznijo – migreno in zdravili, s katerimi se zdravi oz. vplivi zdravil na njegovo zdravstveno stanje in na sposobnost opravljanja dela cestarja II, saj razen omejitev v zvezi z opravili asfaltiranja glede na zdravniško spričevalo mag. I.M., specialistke medicine dela, prometa in športa, tožnik izpolnjuje vse posebne zdravstvene zahteve za delo cestarja.

Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2008 ter s tem v zvezi tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in ker s pritožbo ni uspela (165.,154. člen ZPP, 41. člen ZDSS-1).