Jedro

Kršitev pravice obdolženca, da je navzoč pri zaslišanju priče v preiskavi, ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka in izpovedba zaradi te kršitve ni nedovoljen dokaz.

Obdolžencu je treba omogočiti, da se sooči z obremenilno pričo, jo zasliši, daje pripombe na njeno izpovedbo in predlaga nasprotne dokaze. Toda odstop od tega načela je dopusten, če izpovedba ni edini in ključni dokaz, ampak le eden od več dokazov o krivdi obdolženca in zaradi česar kršitev tega načela ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva obs. D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. D.M. je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. D.M. obsojen zaradi kaznivih dejanj ponarejanja vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena, ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena in ponarejanja denarja po 4. odstavku 249. člena KZ, ob upoštevanju kazni enega leta in štirih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.10.2001 zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve in uporabe vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena in izdaje nekritih čekov po 1. odstavku 253. člena KZ, na enotno kazen zapora dveh let, v katero se všteje že prestana kazen od 26.9.2002 dalje. Obsojenec je bil dolžan povrniti oškodovancem škodo, odvzet mu je bil ponarejeni bankovec za 100 DEM in plačati je moral stroške kazenskega postopka.

Obs. D.M. je zoper sodbi pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obrazlaga pa le kršitev 2. odstavka 18. člena ZKP v zvezi z dokazi o storitvi kaznivega dejanja ponareditve listin po 3. odstavku 256. člena KZ in kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodba opira na izpovedbo priče V.B. pred zaprošenim sodiščem v Pulju, čeprav mu "ni bila dana možnost prisostvovati pričanju te priče na obravnavi". Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve pravice do obrambe ni mogoče preskusiti, ker ni obrazložena. Zahteva tudi ne pojasni, zakaj bi bila izpovedba priče pred zaprošenim sodiščem nedovoljen dokaz. Zmotno naj bi bilo stališče v zahtevi, da niso bili podani zakonski pogoji, da se prebere zapisnik o zaslišanju priče. Predlaga, da se zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva obs. D.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe.

Trditev v zahtevi, da se sodba glede kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ opira na izpovedbo priče V.B. kot nedovoljen dokaz v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP, ni utemeljena. Po določbah 1. in 2. odstavka 18. člena ZKP sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo, ni vezano ali omejeno s posebnimi formalnimi pravili, ne sme pa opreti sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali določenih določb kazenskega postopka ali so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V 237. členu ZKP so določeni primeri, v katerih sodišče ne sme opreti sodbe na izpovedbo priče (če je bila izpovedba izsiljena ali pridobljena na prepovedan način ali priča ne bi smela oziroma ni bila dolžna pričati, pa o tej pravici ni bila poučena ali pouka ni mogla razumeti, ali če pouk in odpoved pričanju nista bila zapisana). Glede priče V.B. ni bilo nobenih pravnih ovir, ki bi preprečevale, da bi bil zaslišan, zahteva pa tudi ne zatrjuje, da je bila njegova izpovedba pridobljena na prepovedan način, zato ta izpovedba ni nedovoljen dokaz po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to uveljavlja zahteva.

Po določbah 5. odstavka 178. člena ZKP mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti obdolženca, kdaj in kje bo zaslišanje priče, da obdolženec lahko uresniči pravico po 4. odstavku istega člena, da je navzoč pri zaslišanju. Toda glede vabljenja in navzočnosti obdolženca pri zaslišanju priče pred zaprošenim tujim sodiščem se po določbah 514. člena ZKP uporabljajo določbe mednarodne pogodbe. Priča V.B. je bila zaslišana v preiskavi pred zaprošenim sodiščem v Pulju v Republiki Hrvaški (list. št. 95-97), ker je imela prebivališče v U. v isti državi. V spisu ni podatkov, da je bil obsojenec o naroku obveščen, zato je treba pritrditi zahtevi, da mu ni bila dana možnost, da bi prisostvoval zaslišanju te priče. Toda zahteva ne trdi, da je bila zaradi tega kršena mednarodna pogodba z Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah in da je ta kršitev vplivala na dovoljenost tega dokaza. Kršitev pravice obdolženca, da je navzoč pri zaslišanju priče v preiskavi, namreč ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka in izpovedba zaradi te kršitve ni nedovoljen dokaz.

Trditev v zahtevi obsojenca, da mu ni bila dana možnost, da bi zaslišal pričo V.B. na glavni obravnavi, je pravilna. Ker je zagovornik na glavni obravnavi zahteval zaslišanje te priče, je sodišče preložilo obravnavo in povabilo pričo na naslednjo. Toda priča se je zaradi izostanka pisno opravičila in poudarila, da vztraja pri izpovedbi, ki jo je dala pred zaprošenim sodiščem v Pulju. Sodišče je zato na naslednji glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnik o zaslišanju V.B. (list. št. 155). Po določbah 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP sme sodišče prebrati zapisnik o zaslišanju priče, ki živi v tujini in ni prišla na glavno obravnavo. V tem primeru so bili zakonski pogoji izpolnjeni, zato sodišče ni prekršilo zakona, ko je prebralo zapisnik o zaslišanju priče V.B. in oprlo sodbo na njegovo izpovedbo.

Zagovornik je še po prebranju zapisnika o zaslišanju priče B. vztrajal, da se to pričo ponovno zasliši v navzočnosti obs. M., ker bi mu bila sicer kršena pravica do obrambe. Senat je predlog zagovornika zavrnil kot nepotreben, vendar pa s tem ni prekršil pravice obsojenca do obrambe.

Zahteva ima načeloma prav, da je treba v skladu z določbami 1. in 3. odstavka 16. člena ZKP, 3. alinee 29. člena Ustave in točke d) 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (ki se na podlagi 8. člena Ustave lahko uporablja neposredno) omogočiti obdolžencu, da se sooči z obremenilno pričo, jo zasliši, daje pripombo na njeno izpovedbo in predlaga nasprotne dokaze (tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča z dne 29.8.2002, opr. št. I Ips 174/99, z dne 19.12.2002, opr. št. I Ips 209/99 in z dne 19.6.2003, opr. št. I Ips 144/2002). Toda odstop od tega načela je dopusten, če izpovedba ni edini in ključni dokaz, ampak le eden od večih dokazov o krivdi obdolženca in zato kršitev tega načela ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je za obsodbo obs. D.M. za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 156. člena KZ pod točko 2. sodbe upoštevalo poleg izpovedbe V.B. tudi izpovedbo priče J.H. in kot ključni dokaz pregledalo ponarejeno osebno izkaznico s fotografijo obsojenca (6. in 7. stran sodbe sodišča prve stopnje). Oba dokaza sta bila izvedena na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče na podlagi tega ugotavlja, da je sodišče v skladu z določbami 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbo V.B. kot dovoljen dokaz, da je sicer kršilo pravico obsojenca, da se sooči s to pričo in ji postavlja vprašanje, vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe in tega zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti niti ne trdi. Zato se sodba lahko opira tudi na ta dokaz in ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Ker zahteva obs. D.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče v rednem postopku, in zamotanost njegove zahteve za varstvo zakonitosti.