Jedro

Le strokovni izpit, opravljen po Pravilniku o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, ki je veljal v času, ko je tožnica opravila izpit, je po presoji sodišča mogoče šteti za izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki je primerljiv strokovnemu izpitu po sedaj veljavnem Pravilniku o strokovnem izpitu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije zavrnilo predlog za napredovanje tožeče stranke v naziv svetnica, ki ga je v skladu s 6. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik o napredovanju) dne 27. 2. 2008 vložila ravnateljica šole, kjer je tožeča stranka zaposlena. Ministrstvo je v zadevi že odločilo z odločbo z dne 11. 6. 2008, s katero je bil predlog za napredovanje stranke v naziv svetnica zavrnjen. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka sprožila upravni spor. Upravno sodišče Republike Slovenije je dne 8. 9. 2010 s sodbo opr. št. U 359/2008 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo v ponovni postopek. Po ugotovitvi ministrstva je bila tožeča stranka v času vložitve predloga zaposlena na delovnem mestu svetovalne delavke v X., ugotovljeno pa je tudi bilo, da je stranka leta 1983 pridobila strokovni naziv profesorica pedagogike in sociologije ter da je dne 5. 10. 1983 pri Republiškem sekretariatu za pravosodje in upravo v Ljubljani opravila strokovni izpit. Iz priloženega spričevala je razvidno, da je posebni del strokovnega izpita opravila s področja družbene dejavnosti, podpodročja pedagoške dejavnosti. Po tretjem odstavku 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) morajo strokovni delavci (vzgojitelji, pomočniki vzgojiteljev, učitelji, predavatelji višjih šol, svetovalni delavci, knjižničarji in drugi strokovni delavci, ki z njimi sodelujejo pri izvajanju strokovnih nalog, potrebnih za nemoteno delovanje vrtca oz. šole - strokovni delavci) obvladati slovenski knjižni jezik, imeti morajo ustrezno izobrazbo, določeno z ZOFVI in drugimi predpisi, opravljen pa morajo imeti tudi strokovni izpit v skladu z ZOFVI. Po ugotovitvi ministrstva tožeča stranka izpolnjuje izobrazbene pogoje za svetovalnega delavca po 40. člena Zakona o vrtcih, nima pa opravljenega strokovnega izpita za področje vzgoje in izobraževanja, kot to določa tretji odstavek 92. člena ZOFVI, zaradi česar ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja, med katere sodijo tudi svetovalni delavci. Strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja opredeljuje ZOFVI v 102. členu, kjer je določeno, da strokovni delavci opravljajo strokovni izpit v skladu z ZOFVI. Podrobnejše določbe o strokovnem izpitu predpiše minister. Ta je postopek opravljanja strokovnega izpita za strokovne delavce na področju vrtca in šole določil v Pravilniku o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju Pravilnik o strokovnem izpitu), ki je nadomestil pred tem veljaven Pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. Pred tem pravilnikom pa je področje strokovnih izpitov za delavce v vzgojno-varstvenih organizacijah urejal Pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list, SRS, št. 20/80). Po omenjenem pravilniku se je strokovni izpit opravljal pred izpitnimi komisijami Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Po mnenju ministrstva strokovnega izpita za delavce v državni upravi in pravosodju, s področjem družbene dejavnosti, podpodročjem pedagoške dejavnosti, ki ga je tožnica dne 25. 4. 1983 opravila pred komisijo Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo v Ljubljani, ni mogoče šteti za opravljen strokovni izpit, kot ga opredeljujejo navedeni predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. Strokovni izpit, ki ga je stranka opravila, je določal Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/80), ki je urejal pripravništvo, strokovne izpite in izpopolnjevanje strokovne izobrazbe delavcev v upravnih organih in upravnih organizacijah, strokovnih službah skupščin, družbeno političnih skupnosti in njihovih izvršnih svetov, v rednih skupščinah, sodiščih združenega dela in drugih samoupravnih sodiščih, javnih tožilstvih, javnih pravobranilstvih, organih za postopek o prekrških, v službah pravne pomoči in delovnih skupnosti odvetnikov in odvetnikov, ki opravljajo odvetniško dejavnost z osebnim delom samostojno kot poklic. Ker gre za strokovni izpit iz drugega področja, to je področja državne uprave in pravosodja in ne za strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja, tega izpita po mnenju ministrstva ni mogoče šteti za strokovni izpit, kot ga opredeljujejo veljavni predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. V zvezi s pritožbenimi očitki o uporabi 146. in 149. člena ZOFVI pa ministrstvo še pojasnjuje, da se prehodna določba 146. člena ZOFVI uporablja v zvezi s preverjanjem kadrovskih pogojev za strokovne delavce, pri čemer se najprej ugotavlja, ali strokovni delavec izpolnjuje pogoje po določilih po ZOFVI. Če se ugotovi, da teh pogojev ne izpolnjuje, se preveri, ali morda strokovni delavec izpolnjuje pogoje po prehodni določbi 146. člena ZOFVI, v skladu s katero lahko strokovni delavec, ki je izpolnjeval predpisane pogoje do uveljavitve ZOFVI, opravlja vzgojno-izobraževano delo še naprej. Prvi odstavek drugega člena Pravilnika namreč določa, da lahko napredujejo strokovni delavci, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce ter tudi tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli. Tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje dela, so tisti, ki so pridobili pravico do opravljanja dela po 146. členu ZOFVI. To pravico pa so pridobili tisti, ki so izpolnjevali pogoje za strokovne delavce (ustrezna izobrazba in opravljen strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZOFVI. Določba 149. člena ZOFVI pa se nanaša na pedagoško oz. pedagoško-andragoško izobrazbo, saj določa, da imajo učitelji, svetovalni delavci in strokovni delavci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona opravljali strokovni izpit po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja, pridobljeno pedagoško-andragoško izobrazbo. Znanja, na katere se nanaša določba navedenega člena ZOFVI, pa po mnenju ministrstva niso sporna, saj ima tožeča stranka pridobljeno zahtevano strokovno izobrazbo. Kot še dodaja, pa strokovnemu delavcu, ki je strokovni izpit že opravil po drugih predpisih s področja javne uprave, 37. člen Pravilnika o strokovnem izpitu daje možnost, da se mu na njegov predlog prizna posamezni del strokovnega izpita, ki vsebinsko ustreza predpisanemu programu strokovnega izpita. Postopek delnega priznanja strokovnega izpita pa, kot poudarja ministrstvo, ni predmet postopka napredovanja strokovnega delavca v naziv, zato se omenjena določba v obravnavani zadevi po njegovem mnenju ne more uporabiti. Dejstvo, da je bil stranki naziv svetovalka podeljen kljub temu, da ne izpolnjuje predpisanega pogoja opravljenega strokovnega izpita s področja vzgoje in izobraževanja, pa na odločitev v obravnavani zadevi po mnenju ministrstva zaradi varstva pridobljenih pravic ne more imeti vpliva. Z napredovanjem v naziv svetovalka pa stranka tudi ni pridobila ustreznega strokovnega izpita s področja vzgoje in izobraževanja, ki se za napredovanje v želeni naziv zahteva. Glede na navedeno je ministrstvo predlog za napredovanje tožeče stranke v naziv svetnica zavrnilo.

V tožbi tožeča stranka izpodbijani odločbi nasprotuje ter se sklicuje na odločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. U 359/2008 z dne 8. 9. 2010, s katero je bilo toženi stranki naloženo, naj v ponovljenem postopku ugotovi, ali posebni del strokovnega izpita s področja družbene dejavnosti, podpodročja pedagoške dejavnosti, ki ga je opravila tožeča stranka, po vsebini ustreza strokovnemu izpitu za področje vzgoje in izobraževanja, kot ga določa ZOFVI. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila stališču sodišča, saj ni ugotavljala primernosti obeh strokovnih izpitov po vsebini, ampak je zgolj pavšalno glede na poimenovanje področja zaključila, da izpit, ki ga ima opravljenega, ne ustreza zahtevanemu izpitu po ZOFVI. Tako ni mogoče ugotoviti, v čem je vsebinska razlika med obema strokovnima izpitoma, čeprav je posebni del strokovnega izpita, ki ga je opravila, že po imenu s primerljivega podpodročja, to je področja pedagoške dejavnosti. Tožena stranka se tako kljub napotilu sodišča z vprašanjem priznanja posameznega dela strokovnega izpita ni ukvarjala, čeprav je to vprašanje po 37. členu Pravilnika o strokovnem izpitu po mnenju tožeče stranke predhodno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi. Ker tožena stranka ni primerjala programa izpita, ki ga je opravila tožeča stranka, s programom izpita po ZOFVI, izpodbijane odločitve po njenem mnenju ni mogoče preizkusiti. Pri odločanju pa bi morala tožena stranka upoštevati tudi prehodne določbe ZOFVI. Določbi 92. in 102. člena ZOFVI je namreč treba obravnavati v povezavi s 149. členom ZOFVI, ki določa, da imajo učitelji, svetovalni delavci in strokovni delavci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona opravili strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja, pridobljeno pedagoško in pedagoško-andragoško izobrazbo. Na priznanje prej opravljenega strokovnega izpita pa se nanaša tudi 146. člen in še nekateri drugi členi ZOFVI. Glede na obrazloženo tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bil zavrnjen predlog za napredovanje tožeče stranke v naziv svetnica. Odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. U 359/2008 odpravilo pred tem izdano odločbo in ministrstvu naložilo, naj v ponovljenem postopku odpravi neskladje v obrazložitvi odločitve. Ministrstvu pa je bilo tudi naloženo, naj pravilno uporabi materialno pravo in preveri, ali strokovni izpit, ki ga je dne 5. 10. 1983 opravila tožeča stranka, ustreza po vsebini strokovnemu izpitu po sedaj veljavnih predpisih s področja vzgoje in izobraževanja.

Za odločitev v obravnavani zadevi je tako glede na prehodno določbo prvega odstavka 149. člena ZOFVI pomembno vprašanje, ali ima tožeča stranka opravljen strokovni izpit strokovnega delavca na področju vzgoje in izobraževanja v skladu z ZOFVI, ki je po prvem odstavku 2. člena Pravilnika o napredovanju v zvezi s tretjim odstavkom 92. člena ZOFVI pogoj za napredovanje svetovalnega delavca v višji naziv.

Med strankama v postopku ni sporno, da je tožeča stranka po opravljenem pripravništvu na področju izvrševanja kazenskih sankcij pred izpitno komisijo Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo dne 5. 10. 1983 na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju opravila strokovni izpit. Iz spričevala, s katerim je tožeča stranka v postopku dokazovala, da ima opravljen strokovni izpit, izhaja, da je stranka posebni del izpita opravila s podpodročja pedagoške dejavnosti. Navedeno pa po presoji sodišča ne dokazuje, da je tožeča stranka izpit opravila po Pravilniku o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, ki je v tistem času določal vsebino strokovnega izpita zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Le izpit, opravljen po tem pravilniku, je namreč po presoji sodišča mogoče šteti za izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki je primerljiv strokovnemu izpitu po sedaj veljavnem Pravilniku o strokovnem izpitu. Ker tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da je strokovni izpit opravila po takrat veljavnem pravilniku s področja vzgoje in izobraževanja, v postopku pa tudi ni predložila dokazila o vsebini opravljenega strokovnega izpita, je ministrstvo po presoji sodišča ravnalo pravilno, ko je štelo, da tožeča stranka nima opravljenega strokovnega izpita, ki je po ZOFVI pogoj za napredovanje v višji naziv. Breme dokazovanja, da izpolnjuje pogoje za predlagano napredovanje, je namreč na strani tožeče stranke.

Dokaz o vsebini opravljenega strokovnega izpita pa mora stranka ministrstvu predložiti tudi v primeru, ko na podlagi 37. člena Pravilnika o strokovnem izpitu zahteva delno priznanje strokovnega izpita. Ker je bil predmet upravnega postopka odločanje o utemeljenosti vloge ravnateljice za napredovanje tožeče stranke v višji naziv, je ministrstvo ravnalo pravilno, ko se z vprašanjem delnega priznanja opravljenega strokovnega izpita po 37. členu Pravilnika o strokovnem izpitu ni ukvarjalo, saj za to ni imelo ustreznega predloga tožeče stranke.

Dejstvo, da je stranka v preteklosti na podlagi spričevala o opravljenem strokovnem izpitu z dne 5. 10. 1983 v višji naziv že napredovala, pa na odločitev v obravnavani zadevi ne more imeti vpliva, saj je sodišče v tem postopku presojalo le zakonitost izpodbijane odločbe, prejšnja odločba pa ni bila sodno preizkušena.

Ker je izpodbijana odločitev pravilna, je sodišče tožbo na podlagi drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.