Jedro

Zatrjevanja tožeče stranke, da sta imeli druga tožeča in druga tožena stranka dovolj lastnih sredstev, ki bi jih v primeru potreb lahko posodili prvi tožeči stranki ter da druga tožeča stranka vse do leta 2012 ni bila seznanjena s posojilom, pa tudi navedbe o komuniciranju druge tožene stranke v imenu prve tožene stranke, o odpoklicu posojila in nakazovanju sredstev prve tožeče stranke na osebni račun na Hrvaškem, še ne izkazujejo verjetnosti obstoja terjatve. Tudi morebitno t.i. „prelivanje sredstev družbe na zasebni račun“ še ne izkazuje fiktivnosti spornih posojilnih pogodb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo vložiti izvršbo za unovčenje hipoteke na nepremičnini vknjiženi na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 28. 3. 2012 pod opr. št. Dn ali kako drugače terjati plačilo terjatve na podlagi posojilne pogodbe z dne 25. 1. 2005, sklenjene med prvo tožečo stranko in prvo toženo stranko za znesek 50.000.000,00 SIT in/ali posojilne pogodbe z dne 17. 10. 2005, sklenjene med prvo tožečo in prvo toženo stranko za znesek 20.000.000,00 SIT in/ali dogovora o poplačilu posojilnih obveznosti in/ali sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 176/12 z dne 8. 3. 2012. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženi stranki pa naloži solidarno plačilo stroškov pritožbenega postopka; podredno pa predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da je druga tožena stranka denarna sredstva prve tožeče stranke preusmerjala na svoj osebni račun na Hrvaškem, tako da so poslovni partnerji prve tožeče stranke plačila izvajali na osebni račun druge tožene stranke; ta pa je sredstva nato v svojem imenu po potrebi posojala prvi tožeči stranki. V primeru posojilne pogodbe, ki je predmet izpodbijanja, pa je denar v družbo vrnila na podlagi posojila prve tožene stranke, sicer matere druge tožene stranke. Navedeno potrjuje dejstvo, da ni bilo potrebe po posojilu prvi tožeči stranke, saj sta druga tožeča in druga tožena stranka imeli dovolj lastnih sredstev, ki bi jih lahko posodili prvi tožeči stranki. Druga tožeča stranka vse do leta 2012 ni bila seznanjena, da bi prva tožena stranka, sicer njena tašča, prvi tožeči stranki posodila kakršna koli sredstva. V imenu prve tožene stranke je s tožečo stranko ves čas komunicirala druga tožena stranka. V spornih posojilih pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo prva tožeča stranka posojila vračala v skladu z možnostmi, sedaj pa je prva tožena stranka posojilo odpoklicala, pri čemer ji ga je prva tožeča stranka dolžna vrniti v roku osmih dni od odpoklica. Pritožnica izpostavlja, da prva tožena stranka ob minimalnih dohodkih ni imela sredstev za posojanje tako velikih zneskov družbi. Poudarja, da verjetnost terjatve izkazuje že priznanje druge tožene stranke, da je v depozitu na njenem osebnem računu denar od C-TOR študije, ki jo je opravljala prva tožeča stranka. Denar je pripadal prvi tožeči stranki in ne bi smel iti na osebni račun druge tožene stranke, ne glede na to, za katere potrebe je bil porabljen. Sredstva družbe pa so bila nato posojena prvi tožeči stranki (družbi) na podlagi fiktivnih posojilnih pogodb. Druga tožena stranka je izčrpavala prvo tožečo stranko (družbo) in verjetno tudi prala denar ali vsaj izvajala davčne utaje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga izpodbijanega sklepa je 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju(2), katerega vsebino je prvostopenjsko sodišče ustrezno in celovito povzelo. Po mnenju prvostopenjskega sodišča tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala, da tožena stranka ni imela lastnih sredstev za posojilo in da so bila v letu 2005 prvi tožeči stranki dejansko posojena njena sredstva.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Zatrjevanja tožeče stranke, da sta imeli druga tožeča in druga tožena stranka dovolj lastnih sredstev, ki bi jih v primeru potreb lahko posodili prvi tožeči stranki ter da druga tožeča stranka vse do leta 2012 ni bila seznanjena s posojilom, pa tudi navedbe o komuniciranju druge tožene stranke v imenu prve tožene stranke, o odpoklicu posojila in nakazovanju sredstev prve tožeče stranke na osebni račun na Hrvaškem, še ne izkazujejo verjetnosti obstoja terjatve. Navedba tožeče stranke, da druga tožena stranka ob minimalnih dohodkih ni imela sredstev za posojanje tako velikih zneskov, pa je celo v nasprotju s predloženimi dokazi (priloga B15).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka svojo trditev, da ni bil posojen denar prve tožene stranke, marveč je šlo za sredstva prve tožeče stranke (družbe), izkazati s stopnjo verjetnosti. Tudi morebitno t.i. „prelivanje sredstev družbe na zasebni račun“ še ne izkazuje fiktivnosti spornih posojilnih pogodb. Nakazilo, ki ga je druga tožena stranka 18. 3. 2011 prejela od podjetja I. E. GmbH ne more biti zadosten dokaz, da so bila družbi (prvi tožeči stranki) v letu 2005 posojena njena lastna sredstva. Z ničemer ni izkazano, da družba (prva tožeča stranka) posojila sploh ni potrebovala in da sta imela druga tožeča in druga tožena stranka dovolj lastnih sredstev, ki bi jih lahko posodila prvi tožeči stranki (družbi). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni verjetno, da bi druga tožena stranka že v letu 2005, ko je bila edina družbenica, neupravičeno črpala denar iz družbe ter ga izročila svoji materi (prvi toženi stranki), da bi ta z družbo sklenila navidezno posojilno pogodbo, in to z namenom morebitne kasnejše razveze zakonske zveze.

Ker glede na zgoraj obrazloženo pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. in 353. člena ZPP pritožbo zavrniti. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, izdano v tem pravdnem postopku, v okviru katerega se o zavarovanju odloča. (1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 51/1998 – s spremembami in dopolnitvami.