Jedro

Pogoj za ugotavljanje vzajemnosti je najprej trditev ene od strank, da vzajemnosti ni. Do uveljavljanja take trditve zadošča domneva iz 3. odstavka 101. člena ZMZPP. Ker je nasproti udeleženec v ugovoru navedel samo, da med državama ni sklenjena bilateralna pogodba, je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Nasprotni udeleženec mora povrniti predlagateljici 126,41 evrov stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog predlagateljice s sklepom z dne 29.1.2007 priznalo pravno veljavnost pravnomočne sodbe Občinskega sodišča v Kraljevu, Srbija, P 391/03 z dne 15.8.2003, s katero je bilo tožencu naloženo, da mora za mladoletno tožnico od 17.3.2003 dalje plačevati njeni materi po 200 evrov mesečne preživnine. Ugovor nasprotnega udeleženca proti temu sklepu je zavrnilo s sklepom z dne 15.3.2007, v katerem ugotavlja, da niso podane ovire za priznanje, saj iz uvoda in obrazložitve tuje sodne odločbe izhaja, da je nasprotni udeleženec imel možnost sodelovati v postopku, da je vložil tudi odgovor na tožbo, tuja sodna odločba pa je opremljala s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti. To lahko razveljavi le tuje sodišče, zato trditev o nameravani vložitvi predloga za razveljavitev klavzule ne zadostuje. V zvezi z domnevo o dejanski vzajemnosti pa je treba najprej sploh trditi, da je ni, nasprotni udeleženec pa je trdil samo, da domneva ne zadošča za priznanje tuje sodne odločbe.

Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora predlaga njegovo razveljavitev in "mirovanje postopka". Že v ugovoru je napovedal vložitev predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, ki ga je tudi napisal isti dan, vendar pa je bilo treba predlog najprej prevesti in zato ga je skupaj s pritožbo proti sodbi poslal v Srbijo pet dni kasneje, kot je vložil ugovor v tej nepravdni zadevi. To je pravno pomembno, zato naj se v tej zadevi prekine postopek do pravnomočne rešitve zadeve pred sodiščem v Kraljevu. Tako kot je trdil že v ugovoru, trdi tudi v tej pritožbi, da med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ni dejanske vzajemnosti, o čemer naj se opravijo ustrezne poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje.

Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Neresnična je pritožbena trditev, da naj bi nasprotni udeleženec že v ugovoru proti sklepu o priznanju tuje sodne odločbe trdil, da med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ni dejanske vzajemnosti. Trdil je le, da je pregledal bilateralne sporazume in ugotovil, da med državama ni dvostranskega sporazuma o vzajemnosti ter da "zgolj domneva je premalo za obstoj domneve", zaradi česar ni pravne podlage za priznanje. Takim ugovornim trditvam je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno odgovorilo. Ker med državama ni dvostranske pogodbe, je treba uporabiti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki med drugim ureja tudi priznanje tujih sodnih odločb, v tretjem odstavku 101. člena pa določa, da se vzajemnost do dokaza o nasprotnem domneva; če pa nastane dvom o vzajemnosti, da pojasnilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Povzeta vsebina navedene zakonske določbe potrjuje materialnopravno pravilnost stališča izpodbijanega sklepa, da se vzajemnost ugotavlja šele v primeru trditve stranke, da je ni, do takrat pa zadostuje zakonsko določena domneva (enako tudi sklep VS RS Cp 5/2004). Kot je bilo že pojasnjeno, take trditve v ugovoru nasprotni udeleženec ni uveljavljal, v pritožbi pa pomeni nedovoljeno novoto.

Pravilni so tudi nadaljnji pritožbeno izpodbijani razlogi v zvezi s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti tuje sodne odločbe. Potrdilo, ki ga je sodišče presojalo, je skladno z drugim odstavkom 95. člena ZMZPP. V ugovoru napovedana vložitev predloga za njegovo razveljavitev ne zadošča. Taka namera ni razlog za prekinitev ali celo mirovanje postopka. Tudi če je nasprotni udeleženec to kasneje res storil, kot naj bi izhajalo iz pritožbe in priloženih listin, potrdilo (v času odločanja o ugovoru in še tudi v pritožbenem postopku) še vedno velja, saj nasprotni udeleženec niti ne trdi, da naj bi bilo (že) razveljavljeno, samo vložitev predloga pa tudi ne pomeni avtomatične razveljavitve potrdila o pravnomočnosti.

Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ker je bilo glede ugotavljanja morebitnih ovir za priznanje tuje sodne odločbe pravilno uporabljeno materialno pravo iz 94. do 101. člena ZMZPP in ker v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi določb 111. člena ZMZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločilo kot v prvem odstavku izreka tega sklepa. Po 110. členu ZMZPP sodišče o stroških postopka odloči po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, če bi o zadevi odločalo slovensko sodišče, kar za konkretno zadevo pomeni pravila iz ZPP. O stroških obrazloženega odgovora na pritožbo je zato pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb odvetniške tarife. Terjatev iz priznanih stroškov bo na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči s pravnomočnostjo tega sklepa in ob izpolnjenih zakonskih pogojih prešla na Republiko Slovenijo.