Jedro

Za dokaz o tem, da je blago v tranzitu zapustilo carinsko območje Slovenije, se ne šteje potrdilo končnega uporabnika, čeprav je na njem odtisnjena štampiljka carinskega organa druge države z izjavo, da je bilo blago prijavljeno carinskemu organu te države. Zato je za to blago treba plačati carino. Na odločitev v tem sporu ne vpliva dejstvo, da je bil postopek o prekršku v zvezi s tem dejanjem ustavljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 188/98-13 z dne 19.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24.3.1998, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice J. z dne 16.10.1996. S to odločbo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo 22.679,00 SIT iz naslova carine in prometnega davka za nepredano blago po tranzitni carinski deklaraciji z dne 29.4.1996, ki jo je izdala Carinska izpostava K. namembnemu carinskemu organu Carinski izpostavi O., kjer bi moralo biti blago predano 30.4.1996. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je bilo blago predano namembni carinarnici, je bil izvršen obračun carine in drugih uvoznih davščin v navedenem znesku.

Prvostopno sodišče je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, to je, da tožeča stranka za obravnavano blago v tranzitu ni predložila verodostojne listine o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka, odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Carinarnica J. je pravilno na podlagi 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 125. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 5/95), ki določa pogoje, ki jih mora carinski zavezanec za blago v tranzitu izpolniti v tranzitnem carinskem postopku, če se želi izogniti domnevi, da je bilo dano carinsko blago v prost promet in da je s tem nastala tudi carinska obveznost, izdala odločbo, s katero je obračunala carino in druge uvozne davščine tožeči stranki kot glavnemu carinskemu zavezancu. Podrobneje te obveznosti določa 30. člen Pravilnika o posebnostih carinskega nadzora glede na obliko transporta (Uradni list RS, št. 56/95, v nadaljevanju Pravilnik). V 3. odstavku 30. člena Pravilnika je navedeno, kaj se šteje kot dokazilo o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka pred pristojnim carinskim organom. Tožeča stranka je sicer predložila potrdilo župskega urada, na katerem je odtisnjen žig Carinarnice S., vendar pa je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno presodila, da navedene listine ni mogoče šteti za dokaz po 2. točki 3. odstavka 30. člena Pravilnika, saj ga ni izdal carinski organ druge države. Glede na to je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno presodila, da tožeči stranki ni uspelo dokazati sprostitve blaga v prost promet v drugi državi in je zato odločitev, da mora tožeča stranka plačati carino in druge uvozne dajatve, pravilna in zakonita.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega stanja stvari, ker prvostopno sodišče ni upoštevalo dokazne listine, to je odločbe Carinarnice J. z dne 30.6.1998 (tožeči stranki vročene 10.7.1998), ki je bila v sodne spise vložena naknadno. Navaja, da je 15.7.1998 in nato ponovno 20.3.2000 sodišču prve stopnje poslala navedeno odločbo, s katero je carinski organ ustavil postopek o prekršku in ugotovil, da je prišlo pri namembnem carinskem organu do napake pri urejanju evidenc. Glede na vsebino odločbe Carinarnice J. z dne 30.6.1998 tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi (pravilno razveljavi) izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča in ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v obravnavni zadevi ni izpolnila svojih obveznosti po 1. odstavku 125. člena CZ. Ta določa, da mora carinski zavezanec predložiti blago v tranzitu v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se zagotovila istovetnost blaga, in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, so v 30. členu Pravilnika podrobneje predpisani pogoji, ki jih mora carinski zavezanec izpolniti za blago v tranzitu. V 3. odstavku 30. člena Pravilnika je navedeno, da se kot dokazilo o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka lahko pri pristojnem carinskem organu uporabi:

1. dokument, ki ga je potrdil carinski organ, iz katerega je razvidno, da je bilo blago predloženo pri namembnem carinskem organu ali pri pooblaščenem prejemniku. Ta dokument mora vsebovati podatke za ugotavljanje istovetnosti blaga; 2. carinski dokument, ki ga je izdal carinski organ druge države o sprostitvi blaga v prost promet, ali prepis ali fotokopija tega dokumenta; prepis ali fotokopijo mora overiti organ, ki je označen na originalu, organ te države ali organ Republike Slovenije.

V obravnavanem primeru pa tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni predložila nobenega od navedenih dokumentov. Potrdilo Župskega urada "S.J." iz D.R. v Republiki Hrvaški z dne 13.8.1996, ni carinski dokument, ki bi ga izdal carinski organ druge države o sprostitvi blaga v prost promet, pa čeprav je na njem, odtisnjena tudi štampiljka Carinske uprave v L.S. z datumom 16.8.1996, h kateri je na roke pripisano, da je bilo to blago prijavljeno pri Carinski upravi L.S. 3.5.1996, in dodan nečitljiv podpis. Tako tudi ni dokazano, da bi obravnavano blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije v roku do 30.4.1996, kot je bil določen v carinski deklaraciji. Zato so bile tožeči stranki naknadno pravilno obračunane carinske dajatve.

Na odločitev v tem upravnem sporu v ničemer ne vpliva odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Carinarnice J. z dne 30.6.1998, s katero je bil ustavljen postopek za prekršek zoper tožečo stranko in njenega odgovornega delavca v zvezi z sumom, da blago, ki se obravnava tudi v tem upravnem sporu, ni bilo predano namembni carinarnici. Postopek za prekršek je namreč samostojen postopek in poteka tudi po drugih predpisih, kot pa postopek carinjenja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.