Jedro

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga uporaba 85. člena ZDR (zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi) ne pride v poštev.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita zgolj iz razloga, ker je delodajalec podal odpoved tožnici naslednji dan po obvestilu o nameravani redni odpovedi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"V zavarovanje terjatve tožeče stranke za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se dovoli začasna odredba z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo dne 19.6.2003 sklenili pravdni stranki, ki velja do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočne odločitve o (ne)zakonitosti odpovedi.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve in nobene od ostalih predpostavk, ki jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, prečiščeno besedilo Ur.l. RS št. 40/2004). Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici vročena osebno in s tem so bili po stališču pritožbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Pri toženi stranki ni organiziran sindikat in tožnica tudi ni bila članica nobenega sindikata, lahko pa se je vanj vključila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pred tem o članstvu tožena stranka ni bila obveščena. Nadalje pritožba graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni preverila možnosti za zaposlitev tožnice pod drugimi pogoji. Če to ni zapisano v obrazložitvi odpovedi še ne pomeni, da tega ni storila. Preverila je vse možnosti in ugotovila, da tožnici ni mogoče ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, ker potreb po delavcih s tožničino izobrazbo ni imela. Tožničino delovno mesto se je ukinilo zaradi strmega upada prodaje. V zvezi z razpisanim delovnim mestom "nastavljalec termoformiranja" navaja, da se za to delovno mesto zahteva IV.

ali V. stopnja tehnične strokovne izobrazbe ter tri leta delovnih izkušenj na področju upravljanja in vzdrževanja strojev, teh pogojev pa tožnica ne izpolnjuje. Ker se podjetje bori za obstoj, se je tudi odločilo racionalizirati organizacijo dela. Zato ne drži trditev, da razlog za odpoved ni bil utemeljen. Pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana petim delavcem, podjetje pa ima več kot 20 in manj kot 100 zaposlenih. Zato pritožba opozarja, da ni mogoče govoriti o "večjem številu" delavcev, ki bi terjalo izdelavo programa reševanja trajno presežnih delavcev. Končno pritožba tudi navaja, da pavšalno citiranje 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ ne zadostuje za ugotovitev, da je izpolnjena predpostavka za izdajo začasne odredbe. Sodišču prve stopnje pa očita tudi, da se je do zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi že opredelilo in ugotovilo, da je nezakonita, kar predstavlja odločitev o 1. točki zahtevka, izpodbijani sklep pa po njenem mnenju tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev verjetno izkazana, ker tožena stranka ni izvedla postopka, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) predpisuje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožnici ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, ker je tožnico o nameravani odpovedi obvestila le en dan pred odpovedjo in ker ni bil izdelan program reševanja trajno presežnih delavcev, je štelo odpoved pogodbe o zaposlitvi za nezakonito. Zato je na podlagi 85. člena ZDR in 272. člena ZIZ izdalo predlagano začasno odredbo.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja.

Najprej je potrebno ugotoviti, da 85. člen ZDR, na katerega se sklicujeta predlog za izdajo začasne odredbe in izpodbijani sklep, v 1. odstavku določa, da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi lahko zadrži v primeru, če sindikat nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga uporaba 85. člena ZDR sploh ne pride v poštev in posledično tudi ne začasna odredba v predlagani obliki. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tako začasno odredbo izdalo, napačna.

Predlog za izdajo začasne odredbe v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (vendar ne v obliki zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi) bi lahko imel podlago le v 272. členu ZIZ, ki določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Poleg tega pa mora za verjetno izkazati obstoj ene od nadaljnjih predpostavk, med katere sodi tudi zatrjevana v predlogu: da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tudi glede verjetnosti obstoja terjatve je stališče sodišča prve stopnje napačno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je enostransko dejanje delodajalca, ki je vezan na določene materialnopravne zahteve, predpisane v 3. odstavku 83. člena ZDR. Ena od takih zahtev je tudi pisno obvestilo o nameravani odpovedi.

Zgolj dejstvo, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici naslednji dan po obvestilu, ne zadostuje za ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana oz. celo za zaključek, da je odpoved nezakonita. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je podana iz razlogov, naštetih v zakonu.

Poslovni razlog je zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru mora delodajalec po 3. odstavku 83. člena ZDR o nameravani redni odpovedi pisno obvestiti delavca.

Namen obvestila izhaja iz naslednjega, 84. člena ZDR, po katerem mora delodajalec, če delavec tako zahteva, pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Tožnica ni izkazala, da je članica sindikata in da je zahtevala oz.

nameravala zahtevati obvestitev sindikata. Poleg tega pa za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialnopravno ni pomembno, ali sindikat nasprotuje odpovedi ali ne, saj nasprotovanje sindikata ne učinkuje na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. O tem je stališče že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi z opr. št. VIII Ips 250/2003 v zvezi s sodbo VDSS opr.št. Pdp 1069/2003. V tej fazi postopka tudi ni ugotovljeno, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Tožena stranka v pritožbi navaja, da zaposluje 58 delavcev, odpustila pa je 5 delavcev. Za odpoved večjemu številu delavcev po 1. alinei

1. odstavka 96. člena ZDR (ko je izdelava programa razreševanja presežnih delavcev obvezna) gre v primeru delodajalca, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev le, če zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30-ih dni postane nepotrebno najmanj 10 delavcev. Po 2. odstavku 96. člena ZDR je program dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. V predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedeno niti koliko zaposlenih ima tožena stranka niti kolikim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato ni podlage za zaključek, da je terjatev verjetno izkazana, ker bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

Verjetnosti terjatve pa ne izkazuje tudi dejstvo, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga tožena stranka objavila razpis za prosto delovno mesto "nastavljalec termoformiranja". V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedeno, da to delovno mesto ni bilo ponujeno tožnici. Ni pa navedeno, ali je izpolnjevala pogoje zanj oz. ali bi jo bilo mogoče za to delo dokvalificirati ali prekvalificirati.

Iz navedenega sledi, da v tej fazi postopka in ob sedaj ugotovljenih dejstvih terjatev ni verjetno izkazana. Zato se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

Verjetno izkazana terjatev je osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe - če se izdaja na predlog ali če se izdaja po uradni dolžnosti. Ker za začasno odredbo v predlagani obliki v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ni pogojev, pa tudi za drugo vrsto ne (v tem primeru bi lahko prišla v poštev kot edina smiselna le začasna odredba iz 5. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ), ker terjatev ni verjetno izkazana, je pritožbeno sodišče na podlagi

4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.