Jedro

Izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi pravdni stranki Pogodbo o preužitku sklenili z glavnim in izključnim namenom oškodovanja upnikov, kar bi predstavljalo nedovoljen nagib za sklenitev pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.485,96 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je nična pogodba z naslovom Pogodba o preužitku, ki je bila sklenjena v notarskem zapisu SV 1307/2012 z dne 10. 11. 2012. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 10. 12. 2012 in zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, zahtevek za izbris lastninske pravice na navedenih nepremičninah, vknjižene v korist tožene stranke in ponoven vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke. Poleg tega je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh izprazniti navedene nepremičnine ter jih proste oseb in stvari izročiti v stečajno maso tožeče stranke tako, da jih izroči stečajni upraviteljici. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, sklep o višini pravdnih stroškov pa bo izdalo po pravnomočnosti te sodbe.

2.Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo že tretjič. V prvem sojenju je pravnomočno ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, to je Pogodbe o preužitku, ki sta jo pravdni stranki v obliki notarskega zapisa sklenili dne 10. 11. 2012 (nadalje: Pogodba o preužitku). Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo ter sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostanku pa je sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti Pogodbe o preužitku. Sodišče prve stopnje je podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa je pritožbi tožene stranke ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter mu naložilo, da izvede dokaze z zaslišanjem pravdnih strank ter prič C. A. in D. A., ki so bili predlagani v zvezi z dokazovanjem namena strank ob sklenitvi Pogodbe o preužitku. Sodišče prve stopnje je s sedaj izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi pravdni stranki Pogodba o preužitku sklenili za glavnim in izključnim namenom 0škodovanja upnikov, kar bi predstavljalo nedovoljen nagib za sklenitev pogodbe.

6.Tožeča stranka v pritožbi opozarja na ugotovljeno časovnico, po kateri je tožnica Kreditno pogodbo z dne 17. 4. 2012 (priloga A 12, nadalje: Kreditna pogodba) podpisala kot solidarni porok, septembra istega leta pa še Dodatek k kreditni pogodbi. V istem letu je kreditojemalka prenehala s plačilom mesečnih kreditnih obveznosti, zato je tožnica v obdobju od avgusta do decembra 2012 prejela sedem opominov za plačilo zapadlih in neplačanih mesečnih obveznosti po Kreditni pogodbi. Pritožnica meni, da ni mogoče verjeti tožnici, da ni vedela, da je osebno pristopila h Kreditni pogodbi kot porok in plačnik za posojilo v višini skoraj 6 milijonov EUR ter da ji ni mogoče verjeti, da ni vedela, da so opomini zanjo, saj so bili naslovljeni nanjo osebno, iz česar izhaja, da sta s tožencem Pogodbo o preužitku sklenila z namenom oškodovanja upnikov.

7.S Pogodbo o preužitku1 se je tožnica kot preužitkarica zavezala, da bo prenesla lastninsko pravico na več nepremičninah na toženca, toženec pa se je kot prevzemnik premoženja zavezal, da ji bo v primeru bolezni in starostne onemoglosti nudil določene dajatve in storitve, ki ji bodo kot preužitkarici zagotavljale njegovo skrb, nego in denarne dajatve do smrti. Poleg tega ima po tej pogodbi tožnica na nepremičnini, v kateri živi, dosmrtno brezplačno služnostno pravico stanovanja, na drugih pa dosmrtno služnostno pravico užitka. Pogodba o preužitku je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.2

8.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje kot razlog za sklenitev Pogodbe o preužitku pravilno ugotovilo, da je bilo tako zapisano to, kar je med družinskimi člani veljalo kot dogovorjeno že od smrti tožničinega moža. Kot je izpovedala tožnica, sta se njena sinova ob smrti njenega moža v korist tožnice odpovedala dedovanju, hkrati pa so se ustno dogovorili, da bo starejši sin D. A. dobil v last en del nepremičnin (tedaj hlev, ki je bil kasneje spremenjen v poslovni center v lasti družbe E.), mlajši sin B. A. pa bo dobil v last hišo (v kateri je živela tožnica) in nekaj drugih nepremičnin ter bo hkrati prevzel skrb za tožnico. O takšnem nezapisanem dogovoru med družinskimi člani so izpovedali vsi zaslišani skladno. Toženec je pojasnil, da je bilo dogovorjeno, da ostane na kmetiji in skrbi za mamo, saj je na kmetiji delal že od malega, zaradi česar je bil vešč dela na kmetiji in je imel ves čas tudi status kmeta, medtem ko se njegov starejši brat ni ukvarjal s kmetijo, temveč s podjetništvom. Njihov namen je bil vseskozi, da toženec prevzame kmetijo in jo vodi, brat pa prevzame poslovno stavbo. Takšna je bila tudi očetova želja. To je potrdil tudi D. A., ki je izpovedal, da je mislil, da je bila Pogodba o preužitku že zdavnaj napisana, saj so se že leta 1994 dogovorili, kaj je njegovo in kaj bratovo. Tako je izpovedala tudi C. A., toženčeva žena, ki so ji družinske razmere poznane že 30 let, saj je kot študentka veterine prišle na tedaj veliko obsežnejšo domačijo, s hlevom in dvanajstimi konji, polji in travniki. C. A. je potrdila, da je že od začetka sprejela kot dejstvo, da je njen mož naslednik kmetije, ki skrbi za domačijo ter za celo družino, pri čemer mu pomaga tudi sama. V tej smeri sta vzgajala tudi svojih pet otrok. Sedaj se ukvarjajo s pridelavo česna ter druge zelenjave za domačo uporabo in tudi prodajo, najstarejša hči pa skrbi za živino in je predvidena za mlado prevzemnico kmetije. Imajo majhno delavnico, v kateri se toženec s sinovi ukvarja s popravilom avtomobilov ter traktorjev, poleg tega pa še skladišče za žito ter prostor za pujse in kokoši. Sodišče prve stopnje je izpovedbam zaslišanih verjelo, saj so njihove izpovedbe skladne. Poleg tega so takšni dogovori pri dedovanju kmetij pri nas običajni. Prav tako ni neobičajno, da ostanejo dogovori med družinskimi člani še leta nezapisani, posebej če med njimi o dogovorjenem ni spora.

9.Toženec je nadalje izpovedal, da je ves čas skrbel za mamino hišo, na kateri je zamenjal streho ter drugo. Z lastnim fizičnim delom in sosedsko pomočjo je skrbel za nujna vzdrževalna dela na hiši in okrog nje, saj tožničina majhna pokojnina (od leta 2011 dalje nekje med 600,00 in 700,00 EUR mesečno - priloga A 22) ni zadoščala za vzdrževanje starejše hiše, zgrajene leta 1948. Ob tem je toženec s pomočjo žene C. A. ves čas skrbel tudi za ostarelo mati in njene potrebe, na primer za gretje, hrano, prevoze k zdravniku in drugo. O skrbi in pomoči toženca tožnici, kot tudi o njuni družinski povezanosti, sta izpovedala tako tožnica kot tudi toženec, ki s svojo družino živi v sosednji hiši, prav tako pa tudi obe zaslišani priči. D. A. je potrdil, da ga za mamo ni skrbelo, ker je zanjo maksimalno skrbel njegov brat. Skrb toženca za ostarele oziroma obnemogle družinske člane posredno potrjuje odločba Centra za socialno delo ... iz leta 1993 (priloga B 18), s katero je bil toženec postavljen za skrbnika očetu. Njegova naloga je bila skrb za zdravje očeta, kot tudi za upravljanje z njegovim premoženjem. Že dejstvo, da je bil za skrbnika očetu postavljen toženec, ki je bil tedaj star 25 let, ne pa njegov pet let starejši brat, kaže na to, da je bila po dogovoru v družini skrb za starše prepuščena tožencu.

10.Nadalje sta tožnica in toženec skladno izpovedala, da so se pri tožnici, ki je bila v času podpisa Pogodbe o preužitku stara 73 let, tedaj začele zdravstvene težave. Tožnica je padla s kolesom ter bila operirana na hrbtenici, zaradi česar je bilo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja razlog za njeno željo, da gresta s tožencem k notarju in "formalizirata" že dogovorjeni prenos dela njenega premoženja na toženca. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da je nameravala tožencu nepremičnine podariti, saj ji je pomagal in imel s tem stroške, notarka pa jo je prepričala, da naj raje kot darilno pogodbo sklene pogodbo o preužitku, s katero si ohrani pravico bivanja v hiši in zagotovi varnost za prihodnja leta. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi tožničina namera, da tožencu nepremičnine podari, ne da bi si hkrati s pogodbo zagotovila njegovo zavezo, da bo zanjo skrbel in ji pomagal, kaže na veliko stopnjo zaupanja tožnice v sinova ter v dano besedo.

11.Tožnica je bila ob podpisu Pogodbe o preužitku že upokojena, pred tem je v službi delala kot kuharica. Tožnica je tako delala v službi, doma in na kmetiji, s posli pa se ni ukvarjala. Ne glede na to, da je bila tožnica edina družbenica družbe E., d. o. o., so vsi zaslišani skladno izpovedali, da je bil D. A. dejanski lastnik družbe E., d. o. o. D. A. izpovedal, da je bilo podjetje ustanovljeno leta 1994 ter je po družinskem dogovoru pripadlo njemu. Poslovni center, ki je bil v lasti družbe, je preuredil iz hleva, ki je bil predstavljal družinsko dediščino. Dejanska razmerja v družbi je tožena stranka dokazovala tudi s Pogodbo o ustanovitvi tihe družbe z dne 22. 3. 1994 (priloga B15), iz katere izhaja, da je D. A. nastopal kot tihi družbenik, ki je na podlagi 100% premoženjskega vložka v družbo nosilca tihe družbe (A. A.), pridobil pravico do celotnega dobička iz poslovanja družbe, prav tako pa tudi vse upravljalske pravice, ki jih izvršuje preko nosilca tihe družbe. Takšna vsebina pogodbe je skladna tistemu, kar so vsi zaslišani izpovedali o dejanskem lastništvu družbe E. Tožnica je bila zgolj formalno lastnica te družbe. Ne glede na to, da do prepisa družbe na D. A. nikoli ni prišlo, so tak dogovor spoštovali vsi družinski člani.

12.Na drugi strani pa so zaslišani tudi skladno potrdili, da je bil toženčev brat D. A. podjetnik, ki se z domačijo ni ukvarjal ter se je zaradi posla s proizvodnjo plovil praktično preselil na Hrvaško. Po lastni izpovedbi je leta 2002 tam ustanovil podjetje za čarter in proizvodnjo plovil, leta 2010 pa je prevzel še tovarno F. v O., ki je proizvajala motorna plovila. Tudi vsebina Kreditne pogodbe, ki jo je s Banko d. d., kot kreditodajalko, sklenila družba G., proizvodnja, prodaja in servis motornih plovil, d. o. o., potrjuje, da se D. A. ukvarjal s proizvodnjo motornih plovil. Namen kredita je bil namreč zagotovitev obratnih sredstev in poplačilo dobaviteljev družb F. in G. ter razvoj motornih čolnov, zaradi česar je družba G., katere lastnik in zakoniti zastopnik je bil D. A., vzela dolgoročni kredit v višini 5.350.000,00 EUR. Kredit je bil zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah v lasti E. (poslovni center) ter na nepremičninah družbe F. (tovarna v O.), kot tudi s poroštvom družbe E. (ki je bila sicer formalno v lasti tožnice, dejansko pa D. A., ki je bil tudi njen zakoniti zastopnik) ter družbe F. (prav tako v lasti D. A., slednji pa je bil tudi njen zakoniti zastopnik), z njegovim osebnim poroštvom ter poroštvom njegove mame A. A. Kot je izpovedal D. A. je bil kredit, po oceni cenilcev Banka d.d., zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah v višini skoraj 12 mio EUR. Zaradi neplačila kreditnih obrokov so, po odpovedi Kreditne pogodbe v letu 2015, dolžniki pristali v izvršilnem, nato pa v stečajnem postopku. Kredit je bil poplačan v deležu 80%, saj je bil stečajni postopek na hrvaškem zelo dolgotrajen, sicer bi bila kreditodajalka, po mnenju D. A., poplačna še v večjem deležu. Sodišče prve stopnje je sledilo njegovi izpovedbi, da je do finančnih težav podjetja prišlo zaradi težav s poslovnim partnerjem, kar posredno potrjuje za stečaj relativno visok delež poplačila. V luči navedenega je prepričljiva tudi njegova izpovedba, da ni imel niti najmanjšega dvoma, da bo kredit vrnjen ter da je to veljalo tudi za banko, saj je bil kredit kvalitetno zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah.

13.Kljub danemu poroštvu dokazni postopek ni potrdil trditve tožeče stranke, da naj bi šlo za družinski posel oziroma družinsko investicijo, kot je to trdila tožeča stranka, saj je bil kredit namenjen opravljanju dejavnosti proizvodnje in razvoja motornih plovil, s katero se je v družini A. ukvarjal zgolj D. A. A. A., rojena leta 1939, ni bila poslovna ženska. Po poklicu je bila kuharica, poleg službe pa se je ukvarjala z delom na kmetiji, s posli pa ne. Prepričljivo je zato njeno pojasnilo, da je zgolj podpisala to, kar ji je sin D. A. v zvezi s poslovanjem družbe E. predložil v podpis. To je veljalo tudi za podpis Kreditne pogodbe. Vso pošto v zvezi s poslovanjem te družbe mu je prenesla, ne da bi jo prebrala. Opomini je niso skrbeli, saj ji je sin D. A. zagotovil, da bo vse uredil, ona pa mu je zaupala. Temu, da so bili opomini naslovljeni nanjo, se je le čudila, saj se ni počutila nikomur nič dolžno. D. A. je prav tako izpovedal, da družinskim članom glede kredita ni razlagal, saj je menil, da jim posel ne bi bil razumljiv. Opominov, ki jih je v letu 2012 Banka d. d. pošiljala njegovi materi, ni jemal resno, saj je bil v tistem času ves čas na zvezi s kreditnim odborom glede reprograma oziroma moratorija na odplačilo kredita, do katerega je potem tudi dejansko prišlo januarja naslednje leto. Kreditna pogodba je bila odpovedana šele leta 2015, ko je kreditodajalka uresničila svoje odstopno upravičenje ter zahtevala predčasno vračilo kredita (prijava terjatve v stečajnem postopku nad družbo G. d. o. o. z dne 1. 2. 2017 - priloga A 14), svojo terjatev pa v letu 2016 poskušala izterjati v izvršilnem postopku (predlog za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarnih terjatve z dne 12. 4. 2016 - priloga A 8). Tožnica se je šele potem, ko ji je banka začela trgati od pokojnine, zavedla, da se je tudi sama zavezala izpolniti dolg po Kreditni pogodbi ter kakšne so lahko posledice njenega podpisa. S svojo stisko je zato šele tedaj seznanila toženca. Dinamiko družinskih odnosov morda najbolje osvetli izpovedba priče C. A., po kateri je mati na starejšega sina gledala kot na "enega boga." Slednji se je obnašal bolj avtoritativno, zaradi česar ga o poslih niso spraševali.

14.Namen tožnice in toženca v času sklenitve Pogodbe o preužitku je treba presojati v luči opisanih družinskih razmer ter dinamike odnosov v družini. Po izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem strank in prič se je kot bistveno potrdilo to, kar je trdila tožena stranka, torej da sta tožnica in toženec Pogodbo o preužitku sklenila z namenom, da tako "formalizirata" družinski dogovor, ki se je dejansko izvajal že vsa leta. Poleg tega iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se tožnica ni zavedala, da ima lahko podpis Kreditne pogodbe zanjo posledice, saj je, ne glede na opozorilo notarja ob podpisu Kreditne pogodbe, slepo zaupala starejšemu sinu. Tožnica je štela, da gre za podjetje D. A. ter za njegov dolg oziroma za dolg njegovega podjetja, zato je verjela, da bo slednji vse uredil, tako kot ji je ves čas zatrjeval in kot je v letu 2012 verjel tudi sam. To je razlog, da tožnica z obveznostjo po Kreditni pogodbi ter s prejetimi opomini ni seznanila toženca, saj je starejšemu sinu slepo zaupala vse do leta 2016, ko je pristala v izvršilnem, nato pa v stečajnem postopku. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna in popolna ter je izdelana v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, po presoji pritožbenega sodišča, ni utemeljen.

15.Glede na opisan potek dogodkov ter odnose in razmerja v družini tožeča stranka s sklicevanjem na časovnico dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti. Dokazno breme za dokazovanje dejstva, da naj bi bil pravni posel (Pogodba o preužitku) sklenjen z namenom izigravanja upnikov, je bilo na tožeči stranki. Tožeča stranka je dokazno breme s trditvami glede časovnice prevalila na toženo stranko, vendar pa se je to, glede na uspeh v postopku, spet prevalilo nazaj na tožečo stranko. Slednja nato svojega dokaznega bremena ni zmogla, saj ni uspela dokazati, da bi pravdni stranki Pogodbo o preužitku sklenili z namenom oškodovanja upnikov. Pri tem je mogoče še dodati, da tudi če bi bilo ugotovljeno (pa ni bilo), da sta se tožnica in toženec v času sklenitve Pogodbe o dosmrtnem preživljanju zavedala, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, tožbeni zahtevek na sedaj presojani ničnostni podlagi ne bi bil utemeljen.3

16.Kot izhaja iz že obrazloženega ne drži niti pritožbeni očitek tožeče stranke, da v spisu ni nobenih listinskih dokazov, ki bi potrjevali navedbe toženca. Poleg tega velja, da je dokazna ocena prosta, saj ZPP ne predpisuje vnaprej dokazne vrednosti posameznih dokazov. Tožeča stranka zato dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti niti s pritožbenim očitkom, da tožena stranka ni (z listinskimi dokazi) dokazala nakupa oken in plačila obratovalnih stroškov. Uspeh celotnega dokaznega postopka je pokazal, da toženec (ves čas od sklenitve nezapisanega dogovora po smrti očeta dalje) skrbi za svojo mater pretežno z lastnim delom ter z delom družinskih članov. Prav tako je pri pogodbah o preužitku običajno, da se obveznosti prevzemnika povečujejo, pač glede na starost, zdravstveno stanje in siceršnjo sposobnost preužitkarja.

17.Tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenim povzemanjem delov zapisnika iz zaslišanja tožnice ter D. A. V pritožbi citirana vprašanja ter komentarji sodnice so bili namenjeni preverjanju verodostojnosti izpovedb ter predstavljajo sodničin način zasliševanja, ne pa tudi njene dokazne ocene. Sodnica je dokazno oceno sprejela po izvedbi vseh izvedenih dokazov ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kar nenazadnje izhaja iz njenega komentarja, da je o ničnostnem zahtevku prvič razsodila na podlagi časovnice, sedaj pa "bomo videli, kaj bomo zdaj" (zaslišanje z dne 16. 2. 2014 na str. 11).

18.Tožeča stranka nadalje izpostavlja dele prepisa zvočnega posnetka, iz katerega izhaja izpovedba tožnice, da je hotela s sklenitvijo Pogodbe o preužitku zaščiti toženca. Po presoji pritožbenega sodišča pripisuje tožeča stranka temu delu tožničine izpovedbe pomen, ki iz zaslišanja ne izhaja. Iz tožničine izpovedbe namreč ne izhaja, da bi želela toženca zaščiti pred upniki, temveč da je želela urediti, kaj bo dobil kateri od sinov, kar je bilo (zgolj) ustno dogovorjeno ob smrti njenega moža. Tožencu je tako želela zagotoviti njegov delež, saj je po povedanem tudi on držal svojega dela dogovora, da skrbi za tožnico.

19.Za zakonito zastopanje je značilno, da daje zakon osebi, ki je v določenem razmerju z drugo osebo, pravico zastopati drugo osebo. Družbo z omejeno odgovornostjo, na podlagi prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), zastopa poslovodja. Tožnica je zato Kreditno pogodbo podpisala kot porok, saj ni bila zakonita zastopnica družbe E.4 Ugotovljeno pa je bilo tudi, da tožnica, glede na njene osebne okoliščine, s področja prava gospodarskih družb ni imela niti izobrazbe niti izkušenj. Tožnica, ki je brezpogojno verjela sinu, je zato, kot izhaja iz navedenega, ne glede na notarjeva pojasnila menila, da je njen podpis zgolj formalnost, ki zanjo ne bo imel nobenih posledic. Na drugi strani pa je bil D. A. trdno prepričan v izvedbo posla. Poleg tega pa je menil, da je kreditna obveznost več kot ustrezno zavarovana z drugimi zavarovanji (zastavno pravico na nepremičninah), zaradi česar je "sprejel tudi ta rizik". Pritožbenemu očitku, da bi D. A., kot poslovnež, vsaj ob podpisu Kreditne pogodbe seznanil mater s tem, kakšno obveznost prevzema, zato ob ugotovljenem ni mogoče pritrditi.

20.Ugotoviti je zato mogoče, da v bistvenem ni nasprotij med izpovedbami zaslišanih strank in prič, kot tudi ne z izvedenimi listinskimi dokazi. Izpovedbe tožnice in toženca ter prič C. A. in D. A. so skladne glede vsebine družinskega dogovora med tožnico in sinovoma, glede njegovega izvajanja v času pred in po podpisu Pogodbe o preužitku, kot tudi glede (ne)zavedanja tožnice in toženca o obveznosti po Kreditni pogodbi. Prav tako niso podane druge očitane procesne kršitve, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih in je sposobna preizkusa. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede protispisnosti. Za takšno napako gre, če sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva, ki ga prispevajo stranke, pripiše drugačno vsebino, kot jo ima na izvirnem papirju.⁵ Tega tožeča stranka v pritožbi ne trdi. Navaja namreč, da je sodnica na zaslišanju izražala dvom v verodostojnost izpovedbe tožnice ter priče D. A., ob izdaji sodbe pa je njihovim izpovedbam sledila kot prepričljivim, kar pa je rezultat celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka. Prav tako ni utemeljen niti očitek kršitve načela neposrednosti, katerega bistvo je v tem, da izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri sta stranki postavljali svoje trditve in na kateri je sodišče izvajalo dokaze.⁶ Načelo neposrednosti ni bilo kršeno, saj je o zadevi odločala sodnica, ki je izvajala dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje.

21.Pritožbeno sodišče se je s tem opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in znašajo 1.485,96 EUR (odgovor na pritožbo 2.000 točk po tar. št. 22/1 OT), ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR po OT, nadalje 2 % oz. 1 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV.

-------------------------------

1S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve (prvi odstavek 564. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

2Pogodba o preužitku mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa (567. člen OZ).

3Primerjaj II Ips 10/2020.

4Poleg Kreditne pogodbe je tožnica istega dne podpisala še menično izjavo (priloga A 13), zato se je tega dne podpisovala dvakrat.

5J. Zobec, Pravdni postopke, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, stran 312.

6L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 49.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 564, 564/1, 567 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 515, 515/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.