Jedro

Prepoved ponovnega sojenja v že razsojeni zadevi je absolutne narave ter je močnejša od interesa, da se odpravijo morebitne vrednostne razlike v dajatvah, ki so posledica izbire stranke, ki je uveljavljala pravno varstvo. Take zanjo morebitne neugodne posledice bi mogla uveljavljati le v prejšnjem postopku. Glede na značilnosti tega spora pa je še dodati, da gre za že razsojeno zadevo tudi v primeru, kadar je predmet nove pravde obveznost, ki predstavlja le del obveznosti, o kateri je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, pa čeprav se ta zaradi posledic inflacije nominalno ne ujema s prvotno, je pa vsebinsko del te celote.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se odločitev sodišča druge stopnje tako spremeni, da se tožnikova pritožba v celoti zavrne kot neutemeljena, toženčevi pritožbi pa se delno ugodi ter se zato sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita in delno razveljavita, tako da se končna odločitev glasi:

1.) "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost zamudnih obresti od glavnice 1.937,27 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila po obrestni meri za vpogledne devizne hranilne vloge od 8.10.1989 do 1.4.1990, v 15-ih dneh.

2.) Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od glavnice 16.100,00 SIT od 8.10.1989 do 2.4.1990, se zavrne.

3.) V preostalem obsodilnem delu pa se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in tožba v tem delu (glede plačila tolarske protivrednosti glavnice 1.937,27 DEM z obrestmi od 2.4.1990 dalje), zavrže. 4.) Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

5.) Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka prve in druge stopnje ter revizijske stroške, skupaj 22.766,00 SIT, v 15-ih dneh."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in naložilo tožencu, da mu mora plačati tolarsko protivrednost 1.139,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in zakonske zamudne obresti od 8.10.1989 dalje ter zamudne obresti od zneska 16.100,00 SIT od 8.10.1989 do 2.4.1990, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter naložilo tožencu plačilo na 1937,27 DEM zvišane glavnice z obrestmi za vpogledne devizne hranilne vloge od 8.10.1989 dalje, vse po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in zamudne obresti po proporcionalni metodi od zneska 16.100 SIT od 8.10.1989 do 2.4.1990 s stroški postopka 44.600 SIT, medtem ko je pritožbo toženca v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrže in obsodi tožnika na plačilo stroškov postopka. V reviziji izvaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je bilo s sodbo, opr. št. P 122/90 dne 15.2.1991, že odločeno o sporu med pravdnima strankama, saj je z navedeno sodbo prisojena tožniku celotna kupnina, to je glavnica 2.300,00 DEM po tečaju na dan vložitve takratne tožbe (2.4.1990), z obrestmi od tedaj dalje (2.4.1990), kar je tedaj predstavljalo glavnico 16.100 SIT in nanjo pripadajoče obresti. Tako pravnomočno dosojeno obveznost je toženec izpolnil v izvršilnem postopku. Z novo tožbo pa sedaj tožnik zahteva od toženca razliko v tečaju 2.300 DEM in zneskom, ki ga je prejel v izvršilnem postopku in kar naj bi predstaljalo razliko 1.127 DEM v tolarski protivrednosti po tečaju na dan plačila. Tožnik je tožbeni zahtevek opiral na 214. člen ZOR. Kasneje je tožbeni zahtevek razširil in sodišče druge stopnje je priznalo še vso razliko do 1.937,27 DEM na podlagi 1. odstavka 497. člena v zvezi s 132. členom ZOR, čeprav tožba temelji na 214. členu ZOR.

Toženec soglaša, da je dolžan zaradi razdrtja pogodbe vrniti tožniki kupnino po določilu 132. člena ZOR. Toda to obveznost je z obrestmi vred že izpolnil na podlagi prve pravnomočne sodbe z opr. št. P 122/90. Drugačno stališče sodišča druge stopnje pomeni priznanje pravice tožniku, da lahko uveljavlja razliko zaradi razvrednotenja denarja. Tega pa ne pozna nobena država in tudi Republika Slovenija ne. Ker je bil zahtevek po 132. členu ZOR že postavljen, prisojen in tudi plačan, je bilo o zahtevku že pravnomočno razsojeno s sodbo P 122/90 ter je zato treba predmetno tožbo zavreči. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Iz ugotovitev sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili 7.10.1989 kupoprodajno pogodbo za star kamion, za dogovorjeno kupnino 2.300 DEM, da sta obe pogodbo izpolnili, da je tožnik 2.4.1990 vložil prvo tožbo zoper toženca, s katero je zaradi napak toženčeve izpolnitve zahteval razvezo pogodbe in vrnitev celotne kupnine. S sodbo z dne 15.2.1991, opr. št. P 122/90 je Temeljno sodišče v Celju, enota v ..., naložilo tožencu, da mora vrniti tožniku celotno kupnino 2.300 DEM v dinarski protivrednosti po tečaju na dan vložitve tožbe, kar je predstavljalo znesek 16.100 din oz. SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1990 dalje. O navedenem zahtevku je bilo očitno odločeno na podlagi določb 1. odstavka 497. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR) v zvezi z 2. in 5. odstavkom 132. člena ZOR. Ta odločitev je nesporno postala tudi pravnomočna. Iz nadaljnih ugotovitev pa izhaja, da je tožnik 15.4.1992 vložil novo tožbo zoper istega toženca, v kateri je navedel, da mu je sodišče sicer že priznalo kupnino 2.300 DEM po tečaju 7 din in kar je predstavljalo tedaj 16.100 SIT, da je to kupnino toženec tudi poravnal z zamudnimi obrestmi 36.338,70 SIT, ali skupaj 52.438,70 SIT, da pa glede na tečaj na dan navedenega plačila predstavlja ta znesek zgolj vrednost 1.172,00 DEM. Zato po poznejši razširitvi zahtevka, pri katerem je upošteval za preračun zgolj vrednost glavnice 16.100 SIT v protivrednosti DEM, pa zahteva znesek 1.937,27 DEM. Sodišče prve stopnje je z novo sodbo prisodilo tožniku tolarsko protivrednost 1.139 DEM po tečaju na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 8.10.1989 dalje, poleg tega pa še obresti od glavnice 16.100,00 SIT (znesek 16.000 SIT je očitno naveden pomotno) od 8.10.1989 do 2.4.1990. Tako sodbo je sodišče druge stopnje glede glavnice spremenilo tako, da je tožniku priznalo tolarsko pritivrednost celotne zahtevane razlike 1.937,27 DEM, ker da že plačana razlika 16.100 SIT predstavlja zgolj protivrednost 362,73 DEM. Tudi ta sodba temelji na pravni podlagi 1. odstavka 497. člena v zvezi z 2. in 5. odstavkom 132. člena ZOR.

Med postopkom je bilo sporno, ali ne gre za že razsojeno zadevo glede dela spora, ki se nanaša na plačilo glavnice in tak ugovor vzdržuje sedaj tudi revizija. Ta ugovor je pomemben, ker ima značaj procesne predpostavke za dopustnost tožbe.

Po določilu 2. odstavka 333. člena ZPP morata namreč sodišči prve in druge stopnje med postopkom ves čas paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če se ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, se tožba zavrže. Po določilu 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je bilo ponovno odločeno o že prej pravnomočno razsojeni zadevi, kar ima za posledico razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe (po 2. odstavku 369. člena ZPP). O isti stvari oziroma sporu je po stališčih pravne teorije in sodne prakse možno govoriti, kadar je podana v obeh sporih identiteta strank, zahtevkov in dejanske podlage.

Glede na navedena procesna izhodišča se postavlja kot bistveno vprašanje za odločitev o tej zadevi, ali je predmeten spor istoveten s sporom, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v zadevi pod opr. št. P 122/90. V prvi pravdi, opr. št. P 122/90, je sodišče ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku tožnika in mu je v celoti priznalo tolarsko protivrednost plačane kupnine, to je 2.300 DEM po zahtevanem tečaju 7 din za 1 DEM (po takoimenovanem Markovičevem tečaju). V tej novi pravdi pa zahteva tožnik prav tako plačilo kupnine 2.300 DEM, toda po tečaju na dan plačila, zmanjšane za 362,73 DEM, kolikor naj bi znašala vrednost v prvi pravdi prisojene glavnice 16.100 din na dan njenega plačila. V novi tožbi je tožnik izrečno poudaril, da v prvi pravdi dosojeni znesek zaradi hude inflacije ne ustreza dejanski vrednosti izročene kupnine.

Iz navedenega izhaja, da je tudi podlaga nove tožbe ista: terja se vračilo kupnine 2.300 DEM v tolarski protivrednosti, sedaj zmanjšani za znesek, ki naj bi ga tožnik že prejel. V obeh pravdah se pojavljata dve konstanti: kupnina 2.300 DEM in njena protivrednost v domači valuti, pri čemer se razlikuje le tečaj, po katerem je v DEM izročena kupnina preračunana v domače plačilno sredstvo in ki je glede na različni časovni obdobji različen in zaradi med tem obstoječe inflacije, sedaj bistveno višji. Dejanska podlaga (vrnitev kupnine 2.300 DEM) po obstoječem tečaju in pravna podlaga obeh zahtevkov (1. odstavek 497. v zvezi z 2. in 5. odstavkom 132. člena ZOR) sta isti, sprememnjene so le številke v tolarjih, zaradi časovno različnih trenutkov uveljavljanja zahtevkov. Nominalno povečanje zahtevkov je tako le posledica spremenjenega valutnega tečaja upoštevane tuje valute, pri sicer vsebinsko nespremenjenih konstantah zahtevkov: kupnine 2.300 DEM in njene protivrednosti v domači valuti. Prepoved ponovnega sojenja v že razsojeni zadevi je absolutne narave ter je močnejša od interesa, da se odpravijo morebitne vrednostne razlike v dajatvah, ki so posledica izbire stranke, ki je uveljavljala pravno varstvo. Take zanjo morebitne neugodne posledice bi mogla uveljavljati le v prejšnjem postopku. Glede na značilnosti tega spora pa je še dodati, da gre za že razsojeno zadevo tudi v primeru, kadar je predmet nove pravde obveznost, ki predstavlja le del obveznosti, o kateri je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, pa čeprav se ta zaradi posledic inflacije nominalno ne ujema s prvotno, je pa vsebinsko del te celote. V skladu z obrazloženim je revizijsko sodišče ugodilo reviziji toženca v delu, ki je naperjen zoper odločbo o glavni stvari ter je zato razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim je bilo naloženo tožencu, da mora plačati tožniku tolarsko protivrednost 1.937,27 DEM, v katerem je vsebovan tudi znesek 1.139 DEM, po tečaju na dan plačila z obrestmi od 2.4.1990 dalje ter ta del tožbe zavrglo (ta del odločitve temelji na 2. odstavku 394. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji tudi v delu, ki se nanaša na obrestni zahtevek od glavnice 16.100 SIT za čas od 8.10.1989 do 1.4.1990. Glavnica 16.100 SIT je izračunana po tečaju na dan vložitve prve tožbe 2.4.1990. Zato ne more biti utemeljen obrestni zahtevek od take glavnice za nazaj to je vse od 8.10.1989, saj so obresti vsaj do vključno leta 1989 opravljale tudi funkcijo revalorizacije glavnic (kar pa ni bilo potrebno pri takoimenovanih valutnih obveznostih, pri katerih je realno vrednost ohranjal tečaj). Tožnikov obravnavani obrestni zahtevek zato v postavljeni obliki ni utemeljen (ni pa postavil od glavnične razlike obrestni zahtevek take oblike kot je naveden v 1. točki te sodbe), zaradi česar je revizijsko sodišče v zadevnem delu pobijano sodbo spremenilo in ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (1. odstavek 395. člena ZPP).

V preostalem delu pa je bilo potrebno revizijo toženca zavrniti. Namreč obrestni zahtevek od glavnice 1.937,27 DEM za čas od 8.10.1989 do 1.4.1990 v prvi tožbi ni bil postavljen in tudi s prvo sodbo ni bil dosojen. Zato v tem delu ne gre za že razsojeno zadevo. Ker pa je toženec prejel od tožnika kupnino 2.300 DEM 7.10.1989, zaradi razveze pogodbe pa mora tožniku mimo glavnice povrniti tudi obresti (1. odstavek 497. člena v zvezi s 5. odstavkom 132. člena ZOR), sta mu sodišči prve in druge stopnje utemeljeno naložili plačilo zadevnih zamudnih obresti. Pobijana sodba je v tem delu materialnopravno pravilna, kar pomeni, da jo toženec v tem delu neutemeljeno pobija, zaradi česar je revizijsko sodišče ta del revizije zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).

Navedeni razlogi utemeljujejo tudi odločitev, da nista utemeljena pritožba tožnika zoper prvostopno sodbo in z izjemo pod točko 1. izreka tudi ne višji tožbeni zahtevek.

Glede na spremenjene rezultate postopka je revizijsko sodišče moralo odločiti tudi o celotnih stroških postopka. Odločilo je na podlagi določb 154. člena in 1. ter 2. odstavka 166. člena ZPP. Po oceni revizijskega sodišča je tožnik uspel v pravdi s cca 10 %, toženec pa z 90 %. Glede na tak uspeh gre tožniku povrnitev 6.510 SIT stroškov od celotnih 65.100, tožencu pa gre povrnitev 29.276 SIT od celotnih stroškov 32.529 SIT. Po medsebojnem možnem pobotu je tožnik dolžan povrniti tožencu nepobotano razliko na stroških postopka 22.766,00 SIT.