Jedro

Tožena stranka je v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa ugotovila, da ima tožnik oziroma njegova družina premoženje, ki nedvomno presega znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki je v času odločanja tožene stranke znašal 13.608,00 EUR. Tožnik je namreč že v svoji v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel (in tega niti v tožbi ne izpodbija), da je njegova žena lastnica zazidljive nepremičnine, katere vrednost presega znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbi opr. št. I P 362/08 z dne 15. 2. 2010 in opr. št. I P 420/2007 z dne 5. 3. 2010 Okrožnega sodišča v Kranju. Svojo odločitev je oprla na 13. člen in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji) v zvezi s 23., 27., 27.a, b, c, č, 28., 30. členom ter 1. odstavkom 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji). Pri svoji odločitvi je tožena stranka upoštevala podatke v tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč, da ima stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., ter da tožnik živi v gospodinjski skupnosti skupaj z ženo A.A., ki jo je upoštevajoč določilo 1. alinee 1 odstavka 23. člena ZBPP štela za tožnikovo družinsko članico v smislu 23. člena ZBPP. Na tej podlagi je zaključila, da tožnik živi v družini, ki šteje dva družinska člana, kar je upoštevala tudi pri ugotavljanju finančnega položaja tožnika glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine v skladu z določili 12. člena, 1. odstavka 13. člena in 14. člena ZBPP v zvezi s 1. odstavkom 27. a člena ZSV, po katerem se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihodke ali premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 13.608,00 EUR, pri čemer se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Ker iz tožnikove prošnje izhaja, da je tožnikova žena lastnica v deležu do ? stanovanja na parceli št. 516/3 k.o. ..., kar v naravi po podatkih zemljiške knjige, ki si jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti, predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ..., ki se ne upošteva kot premoženje prosilca in njegove družine, saj v stanovanjski hiši na tej parceli družina živi, medtem ko je iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno tudi, da je tožnikova žena lastnica parcele št. 520/1 k.o. ..., ki v naravi predstavlja dvorišče, stavbo in sadovnjak v skupni izmeri 599 m2. Ta pa se po mnenju tožene stranke lahko upošteva kot premoženje prosilca. Po podatkih upravne enote Radovljica, oddelka za prostor je navedena parcela v celoti zazidljiva, leži sredi strnjenega naselja in gre torej za stavbno zemljišče v izmeri 599 m2, splošno znano dejstvo pa je, da tržna vrednost primerljive zazidljive posesti v B dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka v višini 13.608,00 EUR. Na podlagi vpogleda podatkov o cenah na trgu nepremičnin dne 13. 5. 2010 na svetovnem spletu (http://www.nepremicnine.net/ tožena stranka ugotavlja, da znaša cena zazidljivega zemljišča v B od 80,00 do 220,00 EUR na m2. Ker navedena nepremičnina predstavlja premoženje tožnika, ki presega znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, jo je tožena stranka upoštevala v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZSV kot premoženje prosilca in njegove družine, zaradi katerega tožnik ne izpolnjuje meril za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči. Zato je njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno že iz navedenega razloga, pri čemer se zaradi upoštevanja načela ekonomičnosti postopka tožena stranka niti ni spuščala v ocenjevanje preostalih nepremičnin, katerih lastnik je sam tožnik upoštevaje zemljiškoknjižne podatke.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Čeprav je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je v zvezi s parc.št. 520/1 k.o. ..., ki v naravi predstavlja dvorišče, stavbo in sadovnjak, katere lastnica je tožnikova žena A., in parc.št. 516/3 k.o. ..., ki je v naravi stanovanjska hiša na naslovu ..., tožena stranka upoštevala podatke GURS, Portal prostor, je kljub temu napačno ugotovila dejansko stanje, ker je parc.št. 520/1 k.o. ... vrt oziroma funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše na parc. št. 516/3 k.o. ... Tožnik meni, da je zato ni mogoče šteti kot samostojno nepremičnino v izmeri 599 m2. Na njej niti ni možna samostojna gradnja zaradi nezadostnih odmikov med že obstoječimi in morebitnimi novimi objekti. Splošno znano dejstvo pa je, da imajo stanovanjske hiše tudi vrtove in gradbene parcele oziroma funkcionalna zemljišča. V konkretni zadevi gre za ločeni parceli, vendar bi glede na dejanski namen in rabo lahko šlo tudi za eno parcelo. Potrebno pa je upoštevati tudi dejstvo, da je tožnikova žena A.A. lastnica parc. št. 516/3 k.o. ... le do 1/2. Navedeni parceli bi tožena stranka morala po tožnikovem mnenju upoštevati kot celoto kot stanovanje, v katerem tožnik živi. Tožnik meni, da je tožena stranka nepravilno špekulirala o ceni za m2 take nepremičnine. Čeprav gre v konkretni zadevi sicer za dve ločeni parceli, tožnik meni, da to še more biti razlog za zavrnitev njegove prošnje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč, oziroma podrejeno, da izpodbijano določbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, ki jih tudi specificira.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih razlogih za izdajo zavrnilne odločbe, na katere se, da jih ne ponavlja, izrecno v celoti sklicuje, tožnikove navedbe pa izpodbijane odločbe v ničemer ne izpodbijejo. Dodatno še navaja, da 1. alineja 2. odstavka 23. člena ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP ne določa, da se kot premoženje ne šteje stanovanjska stavba, v kateri prosilec živi, skupaj z zemljišči kot so vrt, dvorišče ali sadovnjak, temveč zgolj stanovanje, v katerem prosilec oziroma družina živi, ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. V konkretnem primeru pa je tožena stranka kot premoženje prosilca upoštevala nepremičnino, ki je samostojno odmerjena in v zemljiško knjigo vpisana parcela v izmeri 599,00 m2, kar je sicer po podatkih zemljiškega katastra res sadovnjak, dvorišče in stavba, vendar ugotovitev, da gre za stavbno zemljišče temelji na podatkih upravne enote Radovljica. Da na navedeni nepremičnini naj gradnja ne bi bila možna pa tožnik zgolj zatrjuje, vendar navedene trditve v ničemer ne izkaže. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 3. odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, ki so določeni s tem zakonom.

V konkretnem primeru se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje finančnega oziroma premoženjskega pogoja, pri čemer se, po presoji sodišča pravilno sklicuje na določila 13. in 14. člena v povezavi s 23. členom ZSV, saj se določila ZSV v tovrstnih zadevah uporabljajo na podlagi 14. člena ZBPP. Tožena stranka je v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da ima tožnik oziroma njegova družina premoženje, ki nedvomno presega znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki je v času odločanja tožene stranke znašal 13.608,00 EUR, za svojo odločitev pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, celovito in argumentirano navedla pravilne razloge, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se, da jih ne ponavlja, na tem mestu nanje le sklicuje v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Tožnik je namreč že v svoji v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da je njegov družinski član, žena A.A. lastnica nepremičnin, tožena stranka pa je podrobnejše podatke o predmetnih nepremičninah pridobila iz javno dostopnih baz podatkov preko svetovnega spleta ter iz podatkov GURS, zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Radovljici in upravne enote Radovljica. Vrednost premoženja tožnika oziroma tožnikove družine, to je nepremičnine parc. št. 520/1 k.o. ..., katere lastnica do celote je tožnikova žena A.A., v izmeri 599 m2, ki v naravi predstavlja dvorišče, stavbo in sadovnjak in ki je samostojno vpisana v zemljiški knjigi ter je po podatkih upravne enote Radovljica v celoti zazidljiva, je tožena stranka ugotovila na podlagi informativnih podatkov o posplošeni tržni vrednosti parcel in stavbišča na dan 13. 5. 2010, ki dosegajo ceno med 80,00 in 220,00 EUR na m2 ter je tako pravilno ugotovila odločilno dejstvo, da predmetno premoženje tožnika in njegove družine v smislu 1. odstavka 23. člena ZSV nedvomno presega znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.608,00 EUR). Tožnik pa v tožbi niti ne izpodbija navedenih podatkov glede njegovega premoženja oziroma premoženja tožnikove družine v smislu 23. člena ZBPP, oziroma glede omenjenega premoženja (nepremičnin parc. št. 316/3 in parc. št. 520/1, obe k.o. ...), katerih (so)lastnica je tožnikova žena A.A., niti ne ugovarja načinu pridobitve navedenih podatkov, na katerih je svojo odločitev utemeljila tožena stranka, temveč le posplošeno ugovarja ugotovitvi glede vrednosti predmetnega premoženja v izpodbijani odločbi tožene stranke, ki ga tožnik označuje kot „špekulacijo“, ne da bi to kakorkoli obrazložil oziroma podkrepil. Ker po navedenem sodišče lahko strinja s toženo stranko, da ugotovljena vrednost tožnikovega premoženja oziroma premoženja tožnikove družine presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.608,00 EUR), je odločitev tožene stranke v konkretnem primeru pravilna, prav tako kot tudi razlogi, s katerimi je svojo odločitev v pravnem in dejanskem pogledu celovito obrazložila. Sodišče pa je pri odločanju v tej zadevi upoštevalo tudi stališča, ki so se pri odločanju v tovrstnih zadevah doslej izoblikovala v sodni praksi in med drugim izhajajo tudi sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 16/2010 v zvezi s sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. II U 373/2009 z dne 21. 10. 2009 ter iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 128/2010-6 z dne 16. 6. 2010 v zvezi z vprašanjem izpolnjevanja premoženjskega pogoja v zvezi z nepremičninami oziroma stanovanjem. V tem upravnem sporu pa je sodišče tudi sledilo ustaljeni sodni praksi kot med drugim izhaja iz navedenih sodnih odločb. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).