Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj neizpodbojne zakonske domneve trajnejše nelikvidnosti dolžnika, torej insolventnosti dolžnika, iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker gre za neizpodbojno domnevo dolžnikove trajnejše nelikvidnosti, bi se začetku stečajnega postopka lahko pritožnika uprla le z izpodbijanjem podlage za domnevo trajnejše nelikvidnosti t. i. domnevne baze.

Izrek

Pritožba družbenikov B. Ž. in M. K. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče začelo stečajni postopek nad dolžnikom E. d. o. o., imenovalo upraviteljico in sklenilo, da se iz proračuna sodišča opravijo plačila Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in sicer pavšalno nadomestilo za objave iz petega odstavka 122. člena ZFPPIPP v znesku 122,00 EUR in v dobro denarnega računa stečajnega dolžnika znesek 3.627,01 EUR na fiduciarni račun upravitelja.

Dosedanji potek postopka:

2. Zoper navedeni sklep so pritožbo vložili družbenika B. Ž. in M. K. in dolžnik E. d. o. o. Uveljavljali so „vse pritožbene razloge“ in predlagali spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga za začetek stečajnega postopka.

3. Pritožbeno sodišče je s sklepom Cst 192/2015 z dne 1. 4. 2015 pritožbo družbenikov B. Ž in M. K. (kot prepozno) zavrglo (I. točka izreka sklepa), pritožbo družbe pa zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

4. Po vloženi ustavni pritožbi obeh družbenikov in družbe zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani je Ustavno sodišče s sklepom Up–386/15 – 7 z dne 22. 6. 2015 ustavno pritožbo družbenikov zoper I. točko izreka sklepa Višjega sodišča sprejelo v obravnavo, ustavno pritožbo družbenikov zoper II. točko izreka sklepa Višjega sodišča je zavrglo, ustavne pritožbe družbe zoper II. točko izreka navedenega sklepa pa ni sprejelo. Odločilo je še, da se do dokončne odločitve Ustavnega sodišča zadrži nadaljnje opravljanje dejanj v stečajnem postopku nad družbo.

5. S sklepom Up-386/15-18 z dne 12. 11. 2015 je Ustavno sodišče začelo še postopek za oceno ustavnosti Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

6. Z odločbo Up-386/15-26 in U-I-179/15-8 z dne 12. 5. 2016 pa je Ustavno sodišče v delu, relevantnem za ponovno odločanje Višjega sodišča v Ljubljani ugotovilo, da je ZFPPIPP v neskladju z Ustavo, ker ne določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan na upnikov predlog, vroči družbenikom stečajne dolžnice, če je ta družba z omejeno odgovornostjo (1. točka izreka). Ker je prvotno Višje sodišče v Ljubljani v sklepu Cst 192/2015 z dne 1. 4. 2015 pri presoji pravočasnosti pritožbe družbenikov B. Ž. in M. K. izhajalo iz določb ZFPPIPP o vročitvi sklepa o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 123. člena ZFPPIPP) in objavi le-tega na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti ter roku za pritožbo zoper tak sklep, torej iz 2. točke drugega odstavka 127. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP, je posledično Ustavno sodišče razveljavilo I. točko izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 192/2015 z dne 1. 4. 2015 in zadevo v tem obsegu vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (4. točka izreka odločbe).

7. Ker vročitev sklepa o začetku stečajnega postopka St 5169/2014 z dne 29. 12. 2014 družbenikoma B. Ž. in M. K. ni izkazana, je pritožbeno sodišče njuno pritožbo (vloženo skupaj s pritožbo družbe), upoštevaje stališče Ustavnega sodišča iz odločbe z dne 12. 5. 2016 kot pravočasno v ponovljenem odločanju meritorno obravnavalo.

O pritožbi družbenikov:

8. Pritožba družbenikov ni utemeljena.

9. Predlagateljica je v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ki ga je sodišče prejelo 16. 10. 2014, navedla, da je delavka dolžnika in njegova upnica in da delodajalec oziroma dolžnik zamuja z izplačilom plač ter davkov in prispevkov za dobo, daljšo od treh mesecev, za kar je priložila tudi potrdilo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije. Nadalje je navedla, da ima dolžnik blokirane račune že zelo dolgo časovno obdobje in ni plačilno sposoben poravnavati svojih zapadlih obveznosti.

10. Predlog je sodišče prve stopnje vročalo dolžniku in ga hkrati poučilo o možnosti vložitve ugovora (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP) in možnosti vložitve zahteve za odložitev odločanja o upničinem predlogu za začetek stečajnega postopka (236. člen ZFPPIPP) in pravnih posledicah iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP. Dolžnik pa je v vlogi „ugovor na poziv dolžniku“ navedel le, da predlagateljice nima v kadrovski evidenci in je s tem tudi njena vloga zanj brezpredmetna. Čeprav samo navedeno dejstvo nezavedenosti predlagateljice v kadrovski evidenci ni relevantno, saj gre lahko tudi za neurejenost dolžnikove kadrovske evidence, pa bi bilo iz take navedbe dolžnika mogoče razbrati kvečjemu oporekanje statusa predlagateljice kot delavke dolžnika v času vložitve njenega predloga za začetek stečajnega postopka. Ta status pa je predlagateljica izkazala s potrdilom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 25. 11. 2014, iz katerega izhaja, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, da je predlagateljica do tega dne v delovnem razmerju pri dolžniku, dokaza o nasprotnem pa družba v prvostopenjskem postopku ni predložila. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča tudi izhaja, da je predlagateljica izkazala s potrdilom Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Finančne uprave RS, da dolžnik od januarja 2013 do septembra 2014 za predlagateljico ni obračunal obveznih prispevkov (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje ter poškodbe pri delu), manjkajoči podatki pa se po evidenci davčnega organa nanašajo na plače predlagateljice. Z navedenimi podatki je predlagateljica izkazala svojo procesno legitimacijo kot delavka in upnica dolžnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka skladno z 231. členom ZFPPIPP. S pritožbenimi trditvami, da je bila predlagateljica pri dolžniku zaposlena le do polovice julija 2013, saj je 15. 7. 2013 ustanovila novo družbo in postala tudi njena direktorica, pritožnika zato ne moreta uspeti, saj s temi trditvami nista uspela izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila predlagateljica pri dolžniku zaposlena tudi še 25. 11. 2014. 11. Zmotno je pritožbeno stališče, da mora upnik izkazati pravni interes za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka z dokazom, da dolžnik nima dovolj premoženja za upnikovo poplačilo. ZFPPIPP daje upniku procesno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, če upnik izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek stečajnega postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (231. člen ZFPPIPP). Že ob izpolnitvi tega pogoja je upniku s tem priznan pravni interes za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Ker je temu pogoju, kot je bilo že obrazloženo, predlagateljica zadostila, ni bilo razloga za zavrženje njenega predloga po prvem odstavku 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, kot to smiselno predlagata pritožnika.

12. V drugem in tretjem odstavku 14. člena ZFPPIPP so določeni primeri obstoja zakonskih domnev dolžnikove trajnejše nelikvidnosti (drugi odstavek) oziroma dolgoročne plačilne nesposobnosti (tretji odstavek), ki sta pokazatelja dolžnikove insolventnosti. Te zakonske domneve so izpodbojne, zato bi pritožnika kot družbenika domnevo insolventnosti lahko izpodbijala s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, če bi sklep temeljil na kateri od zakonsko določenih, pa izpodbojnih domnev insolventnosti.

13. Kot izhaja iz razlogov sklepa prvostopenjskega sodišča, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj neizpodbojne zakonske domneve trajnejše nelikvidnosti dolžnika torej insolventnosti dolžnika iz 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki je podana, če dolžnik za več kot dva meseca zamuja, 1.) s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali 2.) s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga postopka zaradi insolventnosti. Ker gre za neizpodbojno domnevo dolžnikove trajnejše nelikvidnosti, bi se začetku stečajnega postopka lahko pritožnika uprla le z izpodbijanjem podlage za domnevo trajnejše nelikvidnosti t. i. domnevne baze. Trditi in izkazati bi morala, da ima družba zaposlenih več delavcev, ki jim minimalne plače, davke in prispevke redno obračunava oziroma z njimi ne zamuja več kot dva meseca. Ker tega niti dolžnik v prvostopenjskem postopku ni storil, prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba ugotavljati insolventnosti dolžnika, ker je zanjo podana neizpodbojna zakonska domneva, zato ni podana izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ker naj bi izpodbijani sklep ne imel razlogov o ugotovitvi dolžnikove insolventnosti. Ob povedanem se izkaže, da tudi s pritožbenimi trditvami o vrednosti dolžnikovega objekta preko 38 milijonov EUR in višini sredstev na depozitnem računu dolžnika, pritožnika domneve insolventnosti dolžnika ne moreta izpodbiti.

14. Pritožnika tudi neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očitata zmotno uporabo materialnega prava, sklicujoč se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 458/2013, da domneva insolventnosti po četrtem odstavku 14. člena ZFPPIPP ni podana že v primeru, če se zamuda s plačilom plač nanaša le na posameznega bivšega delavca in ne na plačila, ki so zapadla že dalj časa pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Navedeno stališče se nanaša na primer, ko ima dolžnik zaposlenih več delavcev, pa le posameznemu od njih, ki je celo bivši delavec, zamuja s plačilom plače oziroma prispevkov. Prvostopenjsko sodišče pa v obravnavanem primeru glede na skopo odzivnost dolžnika na upničin predlog ni imelo razloga za sklepanje, da ima dolžnik zaposlenih več delavcev in da z izplačilom plač ali davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač, ne zamuja za več kot dva meseca. Tega ne trdita pritožnika niti v pritožbi, zato podlage za obstoj neizpodbojne zakonske domneve obstoja trajnejše nelikvidnosti dolžnika in s tem njegove insolventnosti po četrtem odstavku 14. člena ZFPPIPP nista uspela izpodbiti.

15. Ker je prvostopenjsko sodišče obstoj insolventnosti dolžnika ugotovilo že na podlagi predloga dolžnikove delavke in upnice za začetek stečajnega postopka in ugotovilo vsa relevantna dejstva za obstoj neizpodbojne zakonske domneve iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki jih pritožnika s pritožbo nista uspela izpodbiti, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni relevantno, ali se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu sklicevalo tudi na navedbe DUTB d. d. v postopku, saj na teh navedbah prvostopenjsko sodišče ni gradilo razlogov za obstoj insolventnosti in s tem za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika.

16. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo družbenikov dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).