Jedro

Upravno sodišče je pravilno upoštevalo le navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe. V nasprotnem primeru bi kršilo razpravno načelo, na katerem temelji upravni spor (7. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1), izjema od tega iz drugega odstavka 20. člena ZUS-1 pa se nanaša na izvajanje dokazov, na kar pa se pritožnik ne sklicuje, temveč le pavšalno navaja, da je z navedbami v tožbi in predlogu zadostil dokaznemu bremenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikov predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, predlagane v zvezi s tožbo zoper odločbo Upravne enote Ribnica, št. 210-46/2024-6241-2 z dne 7. 5. 2024, s katero je navedeni organ zavrnil tožnikovo prijavo stalnega prebivališča na naslov ... Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo, št. 210-82/2024-10 (132-03) z dne 2. 9. 2024 pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo zavrnilo.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je Upravno sodišče navedlo, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni v zadostni meri konkretiziral oziroma utemeljil nastanka težko popravljive škode, ko je navedel, da predlaga, naj mu sodišče začasno določi bivališče na naslovu ..., ker je to njegova izkazana največja korist. Poleg tega je obrazložilo, da, če bi Upravno sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, odločilo o sami pravici, ki je predmet upravnega spora in bi to bilo isto, kot da bi ugodilo tožbenemu zahtevku v sporu polne jurisdikcije. Praviloma se predlog za izdajo začasne odredbe ne more prekrivati s tožbenim predlogom. Zaradi navedenega je zahtevo za izdajo ureditvene začasne odredbe zavrnilo.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep Upravnega sodišča vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve ustavnih in neposredno izvršljivih konvencijskih pravic. Zatrjuje, da je s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe zadostil dokaznemu bremenu in izkazal verjetnost njegove koristi za takojšnjo izdajo začasne odredbe. Zatrjuje kršitev pravice do pravnega in sodnega varstva, svobode gibanja, pravice do svobodne izbire prebivališča oziroma pravice do doma, pravice poslovanja in gospodarskega delovanja kmetije, pravice do osebne svobode in varnosti (ta da je izražena v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do zasebnega in družinskega življenja) ter prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in kaznovanja. Glede slednjega navaja, da mu je bilo zaradi izgona oziroma preprečitve ponovne prijave na domačem naslovu povzročeno fizično in psihično trpljenje, poleg tega se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navaja še, da je bil s strani policije na domačem naslovu večkrat pretepen. Zavrnitev prijave stalnega prebivališča ima zanj daljnosežne negativne učinke tako na osebnem, družinskem in ekonomskem področju. Zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka, ker ni bila izvedena glavna obravnava. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep Upravnega sodišča razveljavi oziroma odpravi.

4.Dne 18. 3. 2025 je pritožnik sam vložil še dopolnitev pritožbe.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno. Tudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je torej pogoj, da tožnik izkaže verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi mu nastala zaradi izvršitve izpodbijanega akta.

8.Pritožnik je v postopku upravnega spora pred Upravnim sodiščem v obravnavani zadevi vložil dve ločeni vlogi, tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Predlog za izdajo začasne odredbe je vseboval le predlog oziroma navedbe, da naj se izda začasna odredba z vsebino, da se pritožniku začasno določi bivališče na naslovu ..., ker je to njegova izkazana največja korist. Pri tem se v predlogu za izdajo začasne odredbe ni skliceval na tožbene navedbe niti jih ni ponovil. Upravno sodišče je tako pravilno upoštevalo le navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, saj bi drugače kršilo razpravno načelo. Upravni spor namreč temelji na razpravnem načelu (7. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1), izjema od tega iz drugega odstavka 20. člena ZUS-1 pa se nanaša na izvajanje dokazov, na kar pa se pritožnik ne sklicuje, temveč le pavšalno navaja, da je z navedbami v tožbi in predlogu zadostil dokaznemu bremenu. Ob upoštevanju, da so v obravnavanem primeru relevantne le navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu sodišču v odločitvi, da pritožnik ni zadostil zahtevam po konkretizaciji oziroma utemeljitvi predloga za izdajo začasne odredbe, pritožbeni očitki glede tega dela presoje Upravnega sodišča pa so neutemeljeni.

9.Z razlogi, ki jih pritožnik navaja šele v pritožbi, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more uspeti, ker gre za nedovoljene pritožbene novote. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Pritožnik v pritožbi ni pojasnil, zakaj navedb, ki jih podrobno navaja v pritožbi, ni navedel že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tak opravičljiv razlog pa sam po sebi tudi iz okoliščin tega primera ne izhaja.

10.Vrhovno sodišče v zvezi z (ne)izvedbo glavne obravnave ugotavlja, da je brez izrecne zahteve in glede na popolni izostanek trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo začasne odredbe, Upravno sodišče utemeljeno ocenilo, da glavna obravnava ni potrebna.

11.Dopolnitev pritožbe, ki je bila vložena 18. 3. 2025, kar je po izteku 3-dnevnega roka za vložitev pritožbe (šesti odstavek 32. člena ZUS-1), je prepozna. Ker je po preteku roka pravica do vložitve dopolnitve pritožbe ugasnila, je Vrhovno sodišče ni upoštevalo in se do njenih razlogov ne opredeljuje.

12.Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

-------------------------------

1.Prim. Sodbo VSC I Cp 276/2023 z dne 24. 5. 2023.

2.Smrekar, N. v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 2019, Ljubljana, Lexpera, GV Založba, str. 115-116.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 2/1, 20, 20/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.