Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik se je kot sopotnik v avtomobilu hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki se je zgodila 5.10.1989. na cesti Celje - Ljubljana v bližini Trojan. Za nematerialno škodo zaradi telesnih poškodb je po zvišanju prvotnega zahtevka vtoževal odškodnino 1.000.000,00 SIT za fizične bolečine, 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 140.000,00 SIT za skaženost. Prvostopno in drugostopno sodišče sta njegovi zahtevi delno ugodili. Za fizične bolečine sta mu prisodili 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT in za skaženost 70.000,00 SIT. Poleg odškodnine za strah naj bi tako tožnik po sodbi sodišča druge stopnje prejel skupno 1.370.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje, torej od 7.7.1992. do plačila. V ostalem delu je bil toženčev tožbeni zahtevek zavrnjen.

Proti zavrnilnemu delu drugostopne sodbe je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji opozarja, da je bil poškodovan na več mestih, da sta bolečinsko obdobje in bolniški stalež z vsemi nevšečnostmi dolgo trajala in da je trpel težave še dve leti po zaključenem zdravljenju. Zato meni, da je upravičen do tolikšne odškodnine za fizične bolečine, kot jo je zahteval. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob ugotovljeni 25% trajni prizadetosti, drugih posledicah in ob upoštevanju svoje starosti ocenjuje, da bi mu sodišče moralo prisoditi 800.000,00 SIT, kot je zahteval. Po tožnikovem mnenju pa bi moralo pritožbeno sodišče v celoti ugoditi tudi njegovemu zahtevku za skaženost. Zaradi velike, vidne brazgotine na trebuhu in glede na starost 44 let zahtevek 140.000,00 ni pretiran. Tožnik zato predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da mu prisodi še 770.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (čl. 390/I in 3 ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po proučitvi zadeve prišlo do zaključka, da tožnik neutemeljeno zahteva višjo odškodnino, kot sta mu jo za še sporno nematerialno škodo priznali obe nižji sodišči. Tožnik je bil res poškodovan na večih delih telesa in je bil operiran ter je trpel zaradi zelo bolečih poškodb reber in pogostih prehladov v začetnem obdobju zdravljenja. Toda kljub vsem tem težavam in drugim fizičnim nevšečnostim, ki sta jih ugotovili obe nižji sodišči, njegove fizične bolečine vendarle niso bile izjemno hude. Zdravljenje je v redu potekalo in se je tudi sorazmerno hitro in uspešno končalo. Ob upoštevanju vseh teh okoliščin in meril iz 2. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zato tudi revizijso sodišče ocenjuje, da odškodnina v znesku 600.000,00 SIT za prestane fizične bolečine ni prenizka. Tožbenemu predlogu za zvišanje odškodnine iz tega naslova zato ni ugodilo.

Enako je odločilo tudi o tožnikovih predlogih za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče je upoštevalo vse okoliščine, na katere sedaj tožnik ponovno opozarja. Toda pri vrednotenju škode zaradi izgube vranice se je utemeljeno oprlo predvsem na mnenje medicinske fakultete v Ljubljani, ki pravi, da pri odraslem človeku ta poseg po nekaj letih praktično nima več nobenega vpliva na odpornost organizma in na počutje. Kljub vsem ostalim posledicam (ohlapnost trebušne stene in z njo pogojenem zmanjšanju fizične moči ter minimalni možnosti bodočih zapletov v trebušni votlini zaradi brazgotine) mu zato višje odškodnine od že pravnomočno prisojene v znesku 500.000,00 SIT ni mogoče priznati. Revizijsko sodišče pri tem pripominja, da je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova že upoštevalo tudi tožnikove trditve o izgubi šolskega leta kot posledici njegove zmanjšane življenjske aktivnosti po obravnavani nesreči. Odškodnina za skaženost v znesku 70.000,00 SIT je po oceni revizijskega sodišča tudi primerna. Ker je tožnik moški srednjih let in je njegova brazgotina na trebuhu za okolico opazna le tedaj, ko se kopa, tožnikova subjektivna prizadetost ne more biti tolikšna in odziv okolice tudi ne takšen, da bi bil tožnik upravičen do višjega denarnega zadoščenja. Zlasti še, če primerjamo tovrstne škode in prizadetosti pri mlajših oškodovancih, na vidnejših mestih in v hujši obliki, kot je bila ugotovljena pri tožniku.

Iz navedenih razlogov in ker revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji tudi ni ugotovilo procesne kršitve, na katero pazi po uradni dolžnosti (čl. 386 ZPP), je tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, kot je ravidno iz izreka te sodbe.

Odločitev o revizijskih stroških je obsežena v zavrnilni odločbi o glavni stvari in temelji na 154. čl. ZPP.