Jedro

V vsakem konkretnem primeru se presoja, ali gre za ugotavljanje takšnega pomembnega dejstva, ki ga je moč opraviti le s pomočjo izvedenca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. S.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ-77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. S.K. vložil dne 13.1.1997 zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer zaradi kršitve določbe 248. člena ZKP. Navaja, da bi sodišče moralo zaradi ugotovitve, kakšna je preglednost v križišču, v katerem je prišlo do prometne nesreče in ugotovitve črte vidljivosti, postaviti izvedenca cestno prometne stroke. Sodišče pa je to najpomembnejše dejstvo presojalo samo in si pri tem skico prometne nezgode in posnete fotografije razlagalo po svoje in v škodo obsojenca.

Zagovornik se glede te kršitve in njenega vpliva na zakonitost sodbe sklicuje tudi na navedbe, ki jih je podal v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče "ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena." Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagala, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Meni, da v konkretni zadevi sodišče ni ugotavljalo takšnega dejstva, za katerega bi bilo potrebno dobiti izvid izvedenca. Sodišče je odločalo na podlagi izvedenih dokazov, ki so bili dovolj jasni in zadostni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo se obs. S.K. očita, da je povzročil (na način, ki je podrobneje opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje) prometno nesrečo, ker pri vožnji osebnega avtomobila po neprednostni cesti v križišču s prednostno cesto pred zavijanjem v desno "kljub prometnemu znaku STOP in kljub bližajočemu se vozniku kolesa z motorjem ni počakal in ga pustil mimo". Ugotovljeno dejansko stanje temelji na zagovoru obsojenca, izpovedbi oškodovanca, zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče, ki ga je opravila prometna policija, ter na skici in fotografijah, ki so bile napravljene pri tem ogledu.

Po določbi 248. člena ZKP odredi sodišče izvedenca, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. V vsakem konkretnem primeru se torej presoja, ali gre za ugotavljanje takšnega pomembnega dejstva, ki ga je moč opraviti le s pomočjo izvedenca. V tej zadevi je na glavni obravnavi zagovornik predlagal, da naj sodišče opravi ogled kraja kaznivega dejanja in postavi izvedenca cestno-prometne stroke, ki bo lahko ugotovil, kako se je gibal oškodovanec - voznik kolesa z motorjem. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da sta predlagana dokaza nepotrebna, ker sta bila način vožnje oškodovanca in mesto trčenja ugotovljena (po izvedenih dokazih). Sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbene navedbe, ki jih zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja oziroma se nanje sklicuje. V obrazložitvi sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obsojenčeva vidljivost v križišču zadostna, da bi lahko oškodovanca pravočasno opazil, in da je moč to zanesljivo ugotoviti že z vpogledom v skico prometne nezgode in priložene fotografije.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). V obravnavani zadevi zagovornik uveljavlja le kršitev 248. člena ZKP, in sicer glede ugotovitve oziroma presoje preglednosti križišča ter obsojenčeve "črte vidljivosti". Za ugotavljanje teh dejstev pa glede na zbrane dokaze tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni bilo potrebno odrejanje izvedenca cestno prometne stroke. Zato zatrjevana kršitev določila 248. člena ZKP ni podana. Vprašanje, ali sta sodišči pravilno ocenili skico in fotografije kraja obravnavane prometne nezgode, pa je vprašanje pravilnosti presoje izvedenih dokazov in s tem pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po povedanem je Vrhovno sodišče ocenilo, da uveljavljena kršitev procesnega zakona ni podana, zato je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).