Jedro

Upravna organa zgolj splošno povzemata posamezna stališča pravne doktrine (v zvezi z določbami 43., 27. in 28. člena SPZ), da je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pogoj dobroverna lastniška posest, ki mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova ipd., ne da bi utemeljila, zakaj ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, oziroma kaj konkretno iz predloženih listin v zvezi s pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne izhaja, pa bi moralo. Sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Koper št. 330-353/2019-11 z dne 25. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Koper kot prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo št. 330-353/2019-11 z dne 25. 9. 2019 odločila, da se pravni posel, sklenjen s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 22. 11. 2011 (v nadaljevanju: pogodba) med naslednjimi pogodbenimi strankami: 1. A. A., 2. B. B., 3. C. C., 4. D. D., 5. E. E., 6. F. F., 7. G. G., 8. H. H., 9. I. I., 10. J. J. in 11. K. K., in aneksom z dne 3. 3. 2019 (v nadaljevanju: aneks) k pogodbi, ki so ga sklenili: L. L. (tožnik v tem upravnem sporu), B. B., C. C., D. D., E. E., M. M., N. N., H. H., I. I., J. J. in K. K., za nepremičnine, parcele št. 3184, 3146, 3014/1, 2736/2, 3383, 3395/2, 3385/2, 3289, 3319/1, 3382, 3390/2 in 3425/3, vse k. o. ...,1 zavrne ter da stroškov postopka ni bilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožnik po pooblaščencu 25. 3. 2019 vložil vlogo za izdajo odločbe, da ne gre za upravno zadevo, ki jo je po pozivu organa opredelil kot vlogo za odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem. Vlogi je priložil pogodbo, aneks in odločbo prvostopenjskega organa št. 330-169/2012 z dne 10. 7. 2012 (v nadaljevanju: odločba z dne 10. 7. 2012). Prvostopenjski organ povzema določbe 17., 19., 20., 21. in 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 71/11-u.p.b. do 79/17, v nadaljevanju: ZKZ), ugotavlja, kakšno je lastniško stanje parcel št. 2736/2, 3319/1, 3383, 3395/2, 3289, 3382, 3390/2, 3425/3, 3184, 3146 in 3014/1 na dan 29. 5. 2019, ter nato citira posamezna določila pogodbe in aneksa. Navaja, da je na osnovi vloge in predloženih dokazil ugotovil, da gre v obravnavanem primeru za promet s kmetijskim zemljiščem, za katerega mora odobritev pravnega posla potekati po določbah 17. člena ZKZ. Na podlagi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je za priposestvovanje nepremičnine treba dokazati dobroverno lastniško posest in potek 10-letne priposestvovalne dobe, da bi lahko upravni organ ugotovil, da ne gre za pogodbo, ki podleže določbam ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami. Če upravni organ pogodbe po vsebini ne bi mogel ocenjevati, bi se s sklepanjem pogodbe o priznanju lastninske pravice lahko obšlo (izigravalo) določbe ZKZ o predkupnih upravičencih (tako sodba Upravnega sodišča I U 1884/2011).

3. Nato prvostopenjski organ opisuje nadaljnji tek postopka in vsebino prejetih tožnikovih vlog. Sklepno ugotavlja, da je bila z odločbo z dne 10. 7. 2012 (ki je postala pravnomočna 4. 8. 2012) zavrnjena zahteva A. A. za izdajo potrdila, da ni potrebna odobritev pravnega posla na podlagi omenjene pogodbe. K sedaj obravnavni vlogi sta bila priložena pogodba in aneks. Iz njune vsebine ni mogoče razbrati, da so izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. SPZ v 28. členu določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Tudi sicer pravna stališča v zvezi s priposestvovanjem nepremičnin niso pretirana, saj slonijo na predpostavkah, kot npr. da mora dobroverna lastniška posest temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova itd. (SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentarji k členom 27, 28 in 43). Nenazadnje so imele stranke kadarkoli možnost vpogledati v zemljiško knjigo in se prepričati, kdo je lastnik parcel. Kot še navaja prvostopenjski organ, je tožnik v dopisu z dne 5. 8. 2019 navedel, da gre pri parc. št. 3385/2 iz 3. točke aneksa za pisno napako. Ravno tako se v zemljiškoknjižnem (v nadaljevanju: z.k.) dovolilu pojavlja parcela št. 3164, ki je v 3. točki aneksa ne zasledimo. Prej navedena parcela ni vpisana v zemljiško knjigo. Tudi parc. št. 3319/2, navedene v z.k. dovolilu aneksa, v njegovi 3. točki ni. Zaradi vsega navedenega, skladno z 2. alinejo tretjega odstavka 19. člena in na podlagi drugega odstavka 22. člena ZKZ, niso izpolnjeni pogoji za odobritev pravnega posla.

4. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo št. 33008-233/2019/2 z dne 10. 12. 2019 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in ugotovilo, da stroškov postopka ni. V svoji obrazložitvi se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Strinja se, da gre v konkretnem primeru za promet s kmetijskim zemljiščem, ki se ga lahko odobri le, če je izpeljan skladno z ZKZ. V drugem odstavku 19. člena tega zakona so navedene izjeme, v primeru katerih ni potrebna odobritev (ampak se izda potrdilo o tem - tretji odstavek 22. člena ZKZ). Med njimi ni naveden primer uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, zato je prvostopenjski organ preverjal, ali gre v konkretnem primeru za pogodbo v smislu 17. člena ZKZ. V tej zvezi drugostopenjski organ prikaže stališča sodne prakse, po kateri je vsako listino, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, treba predložiti v postopek glede odobritve pristojni upravni enoti (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 143/2013 in sodba Upravnega sodišča I U 1923/2014). Ob tem pojasnjuje, da sodna praksa ni formalni pravni vir, pomembna pa je za razumevanje predpisov, ter da je bila v smeri predložitve vseh listin za prenos lastninske pravice v postopek po ZKZ spremenjena zaradi možnega izigravanja določb tega zakona o predkupnih upravičencih (sodbi Upravnega sodišča I U 1884/2011 in I U 1129/2014). V konkretnem primeru se tožnik sklicuje na menjavo zemljišč in dejansko posest ter na priposestvovanje na podlagi navedenega. Drugostopenjski organ navaja, da predloženi dokumenti ne izkazujejo pridobitve lastninske pravice na izviren način, saj je razvidna menjava zemljišč, kavza menjalne pogodbe pa je prenos lastninske pravice na sopogodbenika oziroma menjava lastninske pravice na zamenjanih stvareh, pri čemer je poleg menjave posesti dogovorjen tudi prenos lastninske pravice. Dalje je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pogoj tudi dobroverna lastniška posest (43. člen SPZ), ki mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, ali da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova itd. (28. člen SPZ in komentarji k členom 27, 28 in 43 SPZ s komentarjem).

5. Kot še navaja drugostopenjski organ, so pravilne ugotovitve glede napak in neskladij pri parcelah iz pogodbe in aneksa, saj se nekatere parcele pojavljajo dvakrat oziroma so navedene samo v intabulacijski klavzuli ali pa so navedene parcele, ki niso vpisane v zemljiški knjigi. Organ ne more presojati, ali je bila storjena napaka pri prepisu, saj je pri postopkih prenosa lastninske pravice pomembna pravilna navedba parcel oziroma identifikacijskih znakov, ki omogočajo pravilen in zakonit prenos lastninske pravice na nepremičninah. Ob upoštevanju neskladij v dokumentih tožnik ni izkazal, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje in da torej ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ. Ker tudi ni izkazal, da bi bil izpolnjen kateri od pogojev iz 19. člena ZKZ za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna, je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da mora postopek potekati po določbah ZKZ in da se pravni posel ne odobri.

6. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, naj sodišče razsodi: 1. da se izpodbijana odločba izreče za nično oziroma 2. da se odpravi ter 3. se pogodba in aneks ne šteje za promet s kmetijskimi zemljišči in torej ne gre za upravno zadevo, oziroma podrejeno, 4. da se pogodba in aneks odobrita, ker gre za priposestvovanje lastninske pravice na predmetnih parcelah. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi navaja, da je z obravnavano vlogo prvostopenjskemu organu poslal pogodbo in aneks; iz vloge je razvidno, da je bila pogodba v celoti realizirana, z izjemo notarske overovitve podpisov pogodbenih strank, ki ni bila opravljena zaradi smrti A. A., F. F. in G. G., z aneksom pa so v pogodbo vstopili njihovi dediči. Osnovna pogodba je bila sicer že 23. 1. 2012 predložena prvostopenjskemu organu, ki je z odločbo z dne 10. 7. 2012 tam uveljavljano zahtevo zavrnil iz razloga, da ne gre za primer iz 3. alineje drugega odstavka 19. člena ZKZ, ker vse pogodbene stranke niso solastniki. Tožnik je v sedaj obravnavani vlogi pojasnil, da gre pri pogodbi za uskladitveno pogodbo med A. A. in dediči pokojnega O. O., ki sta pred 50 leti zamenjala parcele na podlagi ustne menjalne pogodbe, ter predlagal izdajo odločbe, da ne gre za upravno stvar. Takšna je bila namreč predhodna praksa (sodba I U 1470/2011), ki pa je bila nato s sodbo I U 1884/2011 spremenjena. Glede na to, da je bila pogodba že pred tem predložena prvostopenjskemu organu, z aneksom pa vanjo le vstopajo dediči po pok. A. A., F. F. in G. G., bi upoštevajoč, da gre za staro zadevo in tedanjo sodno prakso, moral organ obravnavano vlogo zavreči. Sicer pa tožnik poudarja, da je bila sodna praksa spremenjena zaradi izigravanja določb ZKZ, v obravnavanem primeru pa ne gre za to. Že v postopku pred prvostopenjskim organom je oporekal tudi zaključku, da ni izkazana pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj je izkazana dobrovernost A. A. in D. D. Sicer pa se dobra vera domneva, pogodbene stranke pa si priznavajo, da sta pravna prednika sklenila menjalno pogodbo in na zamenjanih parcelah nastopila posest, ki so jo po njuni smrti imeli pravni nasledniki. Tožnik je tudi predlagal, da prvostopenjski organ pogodbene stranke zasliši in opravi ogled. Glede parc. št. 3385/2, navedene v 3. členu aneksa, je pojasnil, da je to pisna napaka, gre za parcelo št. 3285/2, kot je navedeno v pogodbi in v 4. členu aneksa; pojasnil je tudi, zakaj so neutemeljene navedbe glede z.k. dovolila.

8. Tožnik ugovarja, da je izpodbijana odločba nična, saj 22. člen ZKZ določa, da upravni organ pravni posel odobri ali ne odobri, ne pa da zavrne pravni posel. Sicer pa je podana bistvena kršitev pravil postopka, ker se odločbe ne da preizkusiti. V odločbi ni pravilno povzet potek postopka oziroma vsebina vlog, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Iz izreka odločbe je namerno izpuščena parc. št. 3319/2. V njem pa tudi ni odločeno o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank, skladno s prvim odstavkom 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožnik je namreč primarno zahteval izdajo odločbe, da ne gre za upravno stvar, o čemer ni bilo odločeno. Podrejeno (kolikor gre za novo zadevo, za katero velja nova sodna praksa) je navajal, da gre za obojestransko priposestvovanje, kjer pravni naslov predstavlja pred 50 leti sklenjena menjalna pogodba med A. A. in D. D. Njuni pravni nasledniki priznavajo menjavo kot tudi priposestvovalno dobo, ne osporavajo niti dobre vere pravnih prednikov, ki sta bila oba preprosta kmeta. Izpodbijana odločba prezre 267. člen SPZ, ki v prvem odstavku določa, da pravni posli, sklenjeni pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi, četudi ne izpolnjujejo obličnostnih zahtev po SPZ. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 251/2000 z dne 7. 2. 2001 izhaja, da je ustno realizirana pogodba pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Menjalna pogodba je bila sklenjena v času Občega državljanskega zakonika (ODZ), priposestvovanje pa se je izteklo v času Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki je v 28. členu za dobrovernega posestnika nepremičnine določal priposestvovalno dobo 20 let, za dobrovernega in zakonitega posestnika pa dobo 10 let. Po zakonu (tretji odstavek 72. člena ZTLR) se domneva, da je posest dobroverna. Tožnik glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, opozarja še na 269. člen tega zakona in navaja, da sta bila pravna prednika pogodbenih strank vsaj dobroverna posestnika in da sta zamenjane nepremičnine priposestvovala že v času veljavnosti ZTRL. Ker iz izpodbijane odločbe napačno izhaja, da ne gre za priposestvovanje, ampak za promet s kmetijskimi zemljišči in da želijo pogodbene stranke izigrati določbe ZKZ o predkupni pravici, je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Kot dodaja tožnik, se je prvostopenjski organ po nepotrebnem spuščal v pisne napake glede parcelnih številk, ki niso bistvene, saj je to v intabulacijski klavzuli navedeno pravilno (parc. št. 3285/2 in 3319/2). V dokaznem smislu se v tožbi sklicuje na obravnavano vlogo, pogodbo, aneks, odločbo z dne 10. 7. 2012, pisanja prvostopenjskega organa in svoje odgovore v obravnavanem upravnem postopku, izpodbijano odločbo in pritožbo, kar se vse nahaja v upravnem spisu zadeve.

9. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ter predlaga zavrnitev tožbe.

10. Glede na 19. člen ZUS-1 so bili s tožbo in nadaljnjimi vlogami oziroma dejanji v tem sodnem postopku seznanjeni še: B. B., ...; C. C., ...; D. D., ...; E. E., ...; M. M., ...; N. N., ...; H. H., ...; I. I., ...; J. J., ..., oziroma po njeni smrti njena dediča P. P., ..., in R. R., ..., ter K. K., ..., kot stranke pogodbe oziroma aneksa, ki so bili udeleženi v obravnavanem upravnem postopku.

11. Na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 je sodni senat sprejel sklep št. III U 5/2020-17 z dne 21. 4. 2023, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

12. Sodišče je dne 6. 6. 2023 v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo. Toženka je sporočila, naj se glavna obravnava opravi v njeni odsotnosti, za tožnika pa se je obravnave udeležil njegov pooblaščenec, odvetnik Š. Š. Vztrajal je pri tožbi in še navedel, da je pred sestavo aneksa pridobil pojasnilo notarke, da mora pridobiti potrdilo Mestne občine Koper, da ta ne uveljavlja predkupne pravice, potrdilo o namembnosti parcel, potrdilo prvostopenjskega organa, da se vloga zavrže, kot je bila dotedanja praksa, ter potrdilo FURS, da je bil davek že plačan. Odločitev, kot je izpodbijana, posega v specifiko obalnega območja, kjer so se darilne, menjalne, prodajne pogodbe sklepale pod kaminom, ustno, ljudje so bili namreč preprosti kmetje in so se selili v tujino. Poleg tega ni jasno, kdo naj bi razglasil ponudbo za zamenjana zemljišča. Prvostopenjski organ zahteva glede priposestvovanja listino, vendar je bila menjalna pogodba sklenjena ustno in so zato tudi sodišča v Kopru in Piranu namesto pisne pogodbe sprejela pričanje. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 251/2000 izhaja stališče, da je realizirana ustna pogodba pravni naslov. Upravni organ je imel možnost zaslišati stranke pogodbe oziroma aneksa, ki bi potrdile, da je bila menjalna pogodba realizirana in so stranke nastopile posest. To, da so morebiti nekateri izigravali zakon, ne more voditi do tolmačenj, zaradi katerih stranke, ki takšnega namena očitno niso imele, stanja ne morejo urediti. Listinsko ni mogoče dokazovati tistega, o čemer listin pač ni. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogedalo listine v upravnem spisu zadeve.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe z vsebino, kot je prikazana v uvodu te obrazložitve.

15. Pravno izhodišče za odločanje v zadevi pomenijo določbe ZKZ (v besedilu, relevantnem v času izdaje izpodbijane odločbe). Na podlagi prvega odstavka 17. člena ZKZ se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon. V drugem odstavku istega člena je predpisano, da promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. V 19. členu ZKZ je v prvem odstavku določeno, da pravni posel odobri upravna enota. V drugem odstavku tega člena so opredeljeni primeri (pravnih poslov), v katerih odobritev ni potrebna. Kot določa tretji odstavek 19. člena ZKZ, se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri: - če niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZKZ (ta ureja delitev zaščitene kmetije); - če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom; - če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona. ZKZ nato v 20. in 21. členu ureja ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča in njen sprejem. V 22. členu pa ZKZ ureja postopek odobritve pravnega posla. Ta se v skladu s prvim odstavkom tega člena začne na podlagi vloge za odobritev pravnega posla, ki se vloži pri upravni enoti, na območju katere leži nepremičnina oziroma njen pretežni del. Kot določa drugi odstavek 22. člena ZKZ, upravna enota odobri ali zavrne odobritev pravnega posla z odločbo. Stranke v postopku odobritve so pogodbene stranke in vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom, in so v predpisanem roku vložili vlogo za odobritev pravnega posla. Iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ izhaja, da o tem, ali odobritev pravnega posla ni potrebna, upravna enota izda odločbo. V skladu z zadnjim odstavkom 22. člena ZKZ je overitev podpisa na z.k. dovolilu mogoča le na podlagi pravnomočne odločbe po tem členu.

16. V zvezi z opisano zakonsko ureditvijo je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 143/2013 (glej 11. točko obrazložitve) zavzelo stališče, da je treba vsako listino, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, že zaradi overitve podpisa na tej listini, predložiti v odobritev oziroma izdajo (tedaj) potrdila (sedaj odločbe), da odobritev ni potrebna, za to pristojnemu organu, to je upravni enoti, na območju katere nepremičnina leži. Ali predložena listina izkazuje pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom v smislu prvega odstavka 17. člena ZKZ ali pa gre za drug način pridobitve lastninske pravice in zato odobritev ni potrebna, je predmet presoje v upravnem postopku glede odobritve po določbah ZKZ. Kot izhaja iz 12. točke obrazložitve navedene sodbe Vrhovnega sodišča, tudi listina, ki lahko izkazuje nastanek lastninske pravice s priposestvovanjem, če so za to izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji, ni izjema, ne glede na to, ali je zapisana v obliki pogodbe ali kot zemljiškoknjižno dovolilo. Zemljiškoknjižno dovolilo je namreč po svoji vsebini razpolagalni pravni posel. Ali ta temelji na pravnem poslu, ki pomeni promet s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ ali pa morebiti na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice, je predmet presoje v upravnem postopku odobritve. V tem postopku namreč upravni organ ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin konkretnega primera odloči, ali v konkretni zadevi gre za promet v smislu 17. člena ZKZ ali pa so podane okoliščine, zaradi katerih odobritev ni potrebna. Navedenim stališčem sledi tudi sodna praksa Upravnega sodišča, ki jo je v svoji odločbi navedel že drugostopenjski organ. Ta je tudi pravilno pojasnil, da sodna praksa ni formalni vir prava, je pa pomembna za razumevanje in s tem pravilno uporabo zakonskih določb. Pri čemer sodišče dodaja, da sodna praksa ni nespremenljiva, ampak se prilagaja ne le spremembam zakonske ureditve, pač pa tudi spremenjenim družbenim razmeram in razvoju pravne doktrine.

17. Po povedanem sodišče glede na tožbene ugovore najprej kot neutemeljeno zavrača tožnikovo razlogovanje, da bi moral prvostopenjski organ v obravnavanem postopku ob upoštevanju, da gre za „staro“ zadevo izdati akt, da se tožnikova vloga zavrže iz razloga, ker ne gre za upravno stvar. Za to namreč, ob opisani zakonski ureditvi po ZKZ in sedaj ustaljeni sodni praksi, ni podlage. Sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da je bil upravni postopek, ki je bil začet v letu 2012 z vlogo A. A., končan z odločbo prvostopenjskega organa z dne 10. 7. 2012. Sedaj obravnavani upravni postopek je nov postopek, začet z drugo, to je tožnikovo vlogo, ki jo je prvostopenjski organ prejel 25. 3. 2019 in je bila nato še dopolnjena. Gre torej za drugo, novo zadevo. Pri odločanju o njej je treba uporabiti za to zadevo relevantno zakonsko ureditev, pri njeni razlagi pa upoštevati do sprejema odločitve izoblikovano sodno prakso. Sodišče v zvezi s tožbenimi ugovori še dodaja, da iz vsebine obravnavane vloge in njenih dopolnitev izhaja, da je z njo tožnik smiselno uveljavljal predvsem izdajo akta, da odobritev pravnega posla ni potrebna. Prvostopenjski organ je ob stališču, da gre v konkretnem primeru za pravni posel iz 17. člena ZKZ, odločil, da se pravni posel zavrne. Zaradi takšnega, sicer nespretno oblikovanega izreka pa izpodbijana odločba še ni nična, niti niso zgolj zato bistveno kršena pravila postopka. Ne glede na navedeno namreč iz izreka izpodbijane odločbe dovolj jasno izhaja, da ni ugodeno tožnikovi zahtevi za izdajo akta, da v konkretnem primeru odobritev pravnega posla ni potrebna. Sodišče torej zavrača očitke, da je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba nična oziroma nezakonita oziroma da s tega vidika v njenem izreku ni bilo odločeno o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank, kot to določa prvi odstavek 213. člena ZUP.

18. Pač pa sodišče, (tudi) v zvezi z zahtevami glede vsebine izreka upravne odločbe, ki izhajajo iz omenjenega prvega odstavka 213. člena ZUP (pa tudi šestega odstavka tega člena, po katerem mora biti izrek odločbe kratek in določen), ter sklicevanjem obeh upravnih organov na neskladja pri posameznih parcelnih številkah in o tem podanimi tožnikovimi navedbami (vključno z njegovim očitkom, da je ena od parcel iz izreka izpodbijane odločbe napačno izpuščena), pojasnjuje, da bi moral prvostopenjski organ glede na zapažena neskladja pred izdajo odločbe s tožnikom razčistiti, na katere nepremičnine se sploh nanaša obravnavana vloga (ki je primarno podana kot vloga za izdajo akta, da odobritev pravnega posla ni potrebna). Zgolj te nepremičnine bi moral zajeti v izreku odločbe. Iz tožnikovih pojasnil npr. dovolj jasno izhaja, da ne zahteva izdaje akta glede parcele s št. 3385/2. Povedano drugače, stališče, da tega pri oblikovanju izreka izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče oziroma treba upoštevati, ni utemeljeno. Pri čemer sodišče izpostavlja, da upravni organ v obravnavanem postopku ne odloča o vknjižbi lastninske pravice na nepremičninah (in se zato ne spušča v presojo za to potrebnih formalnih pogojev), pač pa o vlogi za izdajo odločbe o odobritvi pravnega posla oziroma akta, da odobritev ni potrebna, v zvezi s katero mora razjasniti, na katere nepremičnine se nanaša. Sodišče v tej zvezi še dodaja, da tudi sicer morebitna neskladja glede posameznih parcel ne morejo biti razlog za zavrnitev vloge v celoti.

19. Tako se kot ključni za odločitev pokažejo ostali razlogi, s katerimi upravna organa utemeljujeta odločbo, ki pa so tudi po mnenju sodišča bistveno pomanjkljivi. Glede na že prikazana stališča sodne prakse mora upravni organ v postopku, kot je obravnavani, ob upoštevanju dejanskih okoliščin konkretnega primera presoditi, ali gre za promet v smislu 17. člena ZKZ ali pa so podane okoliščine, zaradi katerih odobritev ni potrebna, kot so npr. v zakonu določene dejanske okoliščine, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Upravna organa izhajata iz pravilnega izhodišča, da je pri tej presoji treba izhajati iz vsebine listin, in tudi pravilno pojasnjujeta, da je menjalna pogodba kot taka pravni posel. Vendar pa se tožnik ne sklicuje (zgolj) na pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe, pač pa je že v upravnem postopku zatrjeval (tudi), da so izpolnjeni pogoji za izvirno pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, kar da je razvidno iz listin, ki jih je predložil. Upravna organa navajata, da ni tako, pri čemer pa svojih zaključkov nista konkretno obrazložila. Zgolj splošno povzemata posamezna stališča pravne doktrine (v zvezi z določbami 43., 27. in 28. člena SPZ), da je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pogoj dobroverna lastniška posest, ki mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova ipd., ne da bi utemeljila, zakaj ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, oziroma kaj konkretno iz predloženih listin v zvezi s pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne izhaja, pa bi moralo. Glede na razloge, kot jih navajata, tako npr. ni jasno, ali (in kako) je upravni organ presojal (očitno zanj sporno) dobrovernost strank pogodbe in aneksa oziroma njihovih pravnih prednikov, na kar se sklicuje tožnik, ki tudi opozarja, da se po zakonu dobra vera domneva. Ob tem sodišče v zvezi z pripombo prvostopenjskega organa o možnosti vpogleda strank v zemljiško knjigo pripominja, da je navedeno (v smislu načela zaupanja v zemljiško knjigo) pomembno zlasti, kadar gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice s strani tretjih oseb. Sodišče še pripominja, da ima upravni organ v primeru dvoma v stanje iz listin oziroma pomisleka, da gre za izigravanje kogentnih določb ZKZ, možnost to preveriti z izvedbo nadaljnjih dokazov, kar mu je smiselno nakazal tudi tožnik v obravnavanem postopku.

20. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1) in da tudi ni mogoče zaključiti, da je bilo v postopku njene izdaje dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovljeno (ter posledično pravilno uporabljeno materialno pravo). Sodišče je zato na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem naj pred ponovno odločitvijo tožnika seznani s svojimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter mu da možnost, da se o njih izreče in po potrebi dopolni svoje navedbe in dokaze. Sodišče glede na navedeno ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 je namreč zgolj možnost, ki se uporabi izjemoma, česar pa narava obravnavane zadeve ne terja.

**K II. točki izreka:**

21. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, skladno s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 385,00 EUR. Po Pravilniku določen pavšalni znesek zajema vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka ga mora tožniku plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

22. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Vse v zadevi obravnavane nepremičnine - parcele se nahajajo v k.o. ..., zato se v nadaljevanju obrazložitve navajajo samo s parcelno številko, brez imena katastrske občine.