Jedro

Ker je zahtevo vložila upravičena oseba (upravnik stavbe), stavba še ni (bila) vpisana v kataster stavb, v teku tudi ni (bil) upravni postopek vpisa stavbe oziroma sodni spor glede tega vprašanja, zahteva pa je vsebovala vse elemente, ki jih določa določba 4. odstavka 84. člena ZEN, je prvostopni organ tako mogel o vpisu stavbe v kataster stavbe izdati sklep in se sodišče ne strinja s tožnico, da sklep ni mogel biti izdan brez njene vloge kot stranke v postopku, saj tožnica ne izkazuje nobenega izmed svojstev po določbi 1. odstavka 81. člena ZEN, na podlagi katerega bi tožnica sploh bila upravičena do vložitve zahteve, oziroma, da sklep ne bi mogel biti izdan brez njene vloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek strank z interesom A.A. in B.B. se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 02132-00819/2008-2 z dne 13. 10. 2008, v 1. točki izreka odločil, da se stavba s številko 2636-8042 z naslovom ..., ki je povezana s parcelo 2636-2061/1 v k.o. ..., vpiše v kataster stavb, v 2. točki izreka določil stavbi in delom stavbe številke, površine in dejansko rabo, delom stavbe pa tudi številko stanovanja ali poslovnega prostora, kot je razvidno iz spodnje tabele, v 3. točki izreka ugotovil, da stroškov postopka ni. Drugostopni organ je z odločbo, št. 3532-188/2009 z dne 31. 8. 2009, pritožbo tožnice zavrnil in ji naložil plačilo pritožbenih stroškov v višini 695 EUR z 20 % DDV, pod izvršbo in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopni organ je v obrazložitvi sklepa navedel, da je družba C. d. d. vložila zahtevo za vpis stavbe v kataster stavb z naslovom ..., ki je povezana s parc. št. 2636-2061/1 v k.o. ... Zahtevi je bil priložen elaborat po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljnjem besedilu ZEN) in Pravilnika o vpisih v kataster stavb. Prvostopni organ je v skladu z določbo 81. in 84. člena ZEN preizkusil zahtevo ter ugotovil, da je zahtevo podalo podjetje, ki je upravnik stavbe, da je zahtevi priložen elaborat z vsemi predpisanimi sestavinami ter, da podatki o stavbi in delih stavbe omogočajo vpis stavbe v kataster stavb, zaradi česar je zahtevi ugodil. Ker je na podlagi zahteve in priloženega elaborata prvostopni organ lahko v celoti ugotovil dejansko stanje, je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku po določbi 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP). Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da je bila družba D. upravičena vložiti zahtevo glede na določbo 81. člena ZEN. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 2469, k.o. ..., je razvidno, da so lastniki stavbe D.D. v deležu do 1/2, E.E. do 1/6, F.F. do 1/6, B.B. do 1/6, iz pogodbe št. 90/B o opravljanju storitev upravljanja večstanovanjske hiše, ki so jo na podlagi določbe 28. člena Stanovanjskega zakona/91 sklenili lastniki stanovanj in poslovnih prostorov v stanovanjski hiši na naslovu ... ter pogodbe o medsebojnih razmerjih, ki so jo na podlagi določbe 116. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljnjem besedilu SPZ) in določbe 32. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljnjem besedilu SZ-1) sklenili etažni lastniki stavbe, pa izhaja, da so za upravnika stavbe imenovali C. d. d. Drugostopni organ sicer dvomi v status (pri)tožnice kot stranke tega postopka, vendar ji je prvostopni organ sklep vročil, kar pomeni, da jo je obravnaval kot stranko postopka in se zato drugostopni organ v presojo njene upravičenosti biti stranka v postopku ne bo spuščal. Neutemeljena pa je zato tudi njena navedba, da je za obravnavani postopek potrebno njeno soglasje, ker iz listin spisa ne izhaja, da bi bila lastnica oziroma solastnica stavbe ali njenega dela, lastnica parcele, na kateri stavba stoji, investitorka gradnje ali imetnica stavbne pravice. Denacionalizacijski postopek, na katerega se tudi sklicuje (pri)tožnica (ki tudi meni, da bi moral organ upoštevati določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji – v nadaljnjem besedilu ZDen), pa je že končan, pravnomočno pa je bilo tudi že izvedeno dedovanje denacionaliziranega premoženja in so kot lastniki stavbe vpisane zgoraj navedene osebe.

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi je navedla, da je sporno, da zahtevo za vpis stavbe ni vložila upravičena oseba, pri čemer je povsem jasno, da to ni bila tožnica, ki pa je v samem postopku imela položaj stranke, ter ima izkazan pravni interes. Sporno je tudi, ali je lahko družba C. d. d. zahtevo sploh vložila v svojem imenu in na svoj račun ali v kakšnem drugem svojstvu. To premoženje je bilo predmet denacionalizacijskega postopka in je tožnica upravičena do dedovanja tega premoženja na podlagi vložene dediščinske tožbe. Sklep je ničen tudi iz razloga, ker je bil izdan brez vloge tožnice, ki je stranka v tem postopku, zaradi dedovanja tega denacionalizacijskega premoženja pa je treba upoštevati tudi določbo 88. člena ZDen. Sklep pa je ničen tudi iz razloga, ker je bil izdan na podlagi zahteve stranke, ki ni aktivno legitimirana za vložitev takšne vloge. Drugostopni organ pa je tudi neutemeljeno odločil o stroških upravnega postopka, pri čemer odločitev ni vsebinsko obrazložena in ni razvidno, na kaj se znesek nanaša. Tožnica pa tudi ni prejela odgovora na pritožbo in ji ni poznano, da bi bil odgovor na pritožbo sploh vložen oziroma kaj je njegova vsebina. Tožnica je predlagala, da sodišče v tem sporu razpiše ustno obravnavo, izvede dokaze (zaslišanje tožnice, vpogled v prvostopni sklep, drugostopno odločbo ter upravni spis) ter odpravi drugostopno odločbo, prvostopni sklep ter oba akta izreče za nična.

Upravni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo prerekal vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagal zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom A.A. in B.B. sta v odgovoru na tožbo prerekali vse tožbene navedbe, navedli, da ni jasno, kateri upravni akt izpodbija tožnica oziroma da izpodbija tudi drugostopno odločbo, zoper katero bi tožbo sodišče moralo zavreči, prvostopni sklep pa tudi ne izpolnjuje materialnopravnega kriterija za upravni akt, ker tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato bi sodišče moralo tožbo tožnice zoper ta sklep zavreči. V ostalem sta povzeli potek postopka in se strinjali z ugotovitvami upravnih organov. Navedli sta pa še, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo, opr. št. P 1677/2007-I z dne 12. 11. 2007, ki je postala pravnomočna 19. 3. 2008, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, kar pomeni, da tožnica do dedovanja sporne nepremičnine ni upravičena. V zvezi z navedbami tožnice o stroških postopka pa sta tudi opozorili, da ne gre za odločitev, ki bi mogla biti predmet upravnega spora.

Stranka z interesom E.E. odgovora na tožbo ni podal. K 1. točki izreka: Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija akt, ki ga je glede na določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) dopustno izpodbijati v upravnem sporu.

Sodišče pa nadalje ugotavlja, da tožba tožnice ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o vpisu stavbe v kataster stavb.

Po določbi 81. člena ZEN (Uradni list RS, št. 47/06) lahko zahtevo za vpis stavbe v kataster stavb vloži investitor gradnje, lastnik parcele, na kateri stoji stavba ali je z njo povezana, imetnik stavbne pravice, lastnik stavbe ali dela stavbe, uporabnik stavbe ali dela stavbe ali upravnik stavbe (določba 1. odstavka), kateri je treba priložiti elaborat za vpis stavbe v kataster stavb, ki ga izdela geodetsko podjetje ali projektant in mora vsebovati podatke iz prvega odstavka 73. člena tega zakona (določba 4. odstavka), ob vpisu stavbe pa se vpišejo vsi deli stavbe (določba 6. odstavka).

Kot je razvidno iz podatkov spisa, je zahtevo za vpis stavbe, ki se nahaja na naslovu ..., vložilo podjetje C. d. d., ki je upravnik navedene stavbe, kar listine, predložene k zahtevi potrjujejo (pogodba št. 90/B o opravljanju storitev upravljanja večstanovanjske hiše, sklenjena med lastniki stanovanj v večstanovanjski hiši na naslovu ... in C. d. d., ter pogodba o medsebojnih razmerjih, sklenjena med etažnimi lastniki v tej stavbi z dne 21. 11. 2007), zaradi česar so neutemeljeni vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na po tožničinem mnenju sporno aktivno legitimacijo podjetja C. d. d. za vložitev te zahteve, saj zgoraj citirana določba 81. člena ZEN med upravičenimi vlagatelji nedvomno našteva tudi upravnika stavbe. Ker je zahtevo vložila upravičena oseba, stavba še ni (bila) vpisana v kataster stavb, v teku tudi ni (bil) upravni postopek vpisa stavbe oziroma sodni spor glede tega vprašanja (določba 3. odstavka 84. člena ZEN), zahteva pa je vsebovala vse elemente, ki jih določa določba 4. odstavka 84. člena ZEN, je prvostopni organ tako mogel o vpisu stavbe v kataster stavbe izdati sklep in se sodišče ne strinja s tožnico, da sklep ni mogel biti izdan brez njene vloge kot stranke v postopku, saj tožnica ne izkazuje nobenega izmed svojstev po zgoraj citirani določbi 1. odstavka 81. člena ZEN, na podlagi katerega bi tožnica sploh bila upravičena do vložitve zahteve, oziroma, da sklep ne bi mogel biti izdan brez njene vloge. Obravnavana stavba je sicer res bila predmet denacionalizacijskega postopka oziroma v tem postopku izdane delne odločbe Občine Ljubljana-Bežigrad, Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja, št.464-25/91-4/2-7d z dne 27. 7. 1993, s katero je bila vrnjena pok. upravičenki G.G., ki pa je postala pravnomočna 1. 9. 1993, to premoženje pa je bilo tudi že predmet dedovanja in sicer je Okrajno sodišče v Domžalah izdalo sklep o dedovanju, opr. št. ''D'' O 222/94 z dne 28. 5. 1996, na podlagi katerega so stavbo dedovali E.E., B.B. in D.D. do tam navedenih deležev, po pok. D.D. pa je njegov delež dedovala A.A. (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II D 416/2004 z dne 20. 10. 2005), citirani akti so bili tudi že izvedeni v zemljiški knjigi. Iz sklepa in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1677/2007-I z dne 12. 11. 2007, potrjenima s sklepom in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 472/2008 z dne 19. 3. 2008, pa je tudi razvidno, da je bil tožničin zahtevek na izročitev zapuščine (ki obsega obravnavano stavbo) pravnomočno zavrnjen. Glede na povzeto tožničine trditve niso izkazane, ob nedvomno že končanem denacionalizacijskem postopku pa uporaba določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji, s katero tožnica zatrjuje ničnost, ne pride v poštev, pri čemer pa sodišče še pripominja, da se določba 88. člena ZDen na odločitve upravnih organov oziroma upravne akte, izdane v zvezi s tem, sploh ne nanaša. V postopku pa tudi niso bile zagrešene bistvene kršitve pravil postopka, saj je prvostopni organ po prejemu pritožbe tožnice posredoval pritožbo v odgovor strankam z interesom, ki so sicer odgovor na pritožbo podale, vendar pa le-tega prvostopnemu organu ni bilo treba še posredovati v odgovor (pri)tožnici, saj tega določba 241. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami) ne predvideva, temveč je lahko pritožbo z vsemi dokumenti poslal drugostopnemu organu v pristojno reševanje (določba 245. člena ZUP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je tudi utemeljena glede na določbo 2. odstavka 118. člena ZUP v zvezi z določbo 1. odstavka 113. člena ZUP ((pri)tožnica s pritožbo namreč ni uspela, stranke z interesom pa so priglasile stroške, ki so jih imele v zvezi z odgovorom na pritožbo) in v zadostni meri obrazložena glede na določbo 214. člena ZUP.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za izvedbo tam navedenih dokazov, saj predlagani dokazi glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivali na odločitev v sporu, zaradi česar sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave (določba 59. člena ZUS-1).

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je akt organa pravilen in zakonit, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka strank z interesom temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.