Jedro

Odločilno je, da je v trenutku uvedbe stečajnega postopka tožena stranka svojo pogodbo že izpolnila v celoti, tako da pogodba ni bila vzajemno neizpolnjena pogodba.

Na seznamu ni terjatve, ki jo sedaj zahteva tožeča stranka, saj je bilo nesporno, da tožena stranka v stečajnem postopku ni zahtevala nobenih sprememb nedenarnih obveznosti v denarno in ni tega priglasila v stečajnem postopku. Zato ne more biti govora o pobotanju v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 6.909,97 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2018 dalje do plačila. Višji zahtevek za zakonite zamudne obresti je zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Gre za sodbo presenečenja glede uporabe materialnega prava. Nesporno je, da imata obe pravdni stranki položaj upnikov v stečajnem postopku nad družbo A. d. d. v stečaju in da sta prijavili nedenarne terjatve, ki so bile ugotovljene in priznane s pravnomočnim sklepom o priznanju terjatve. Sodišče v 9. točki ugotavlja, da ima tožeča stranka do družbe A. d. d. - v stečaju nedenarno terjatev, ki se nanaša na pridobitev uporabnega dovoljenja in da je z dnem začetka stečajnega postopka nedenarna terjatev bila pretvorjena v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka. Sodišče ne obrazloži, kakšna je vrednost te terjatve. Sodišče prezre, da je imela tožena stranka do stečajnega dolžnika priznano in ugotovljeno terjatev v višini 29.128,89 EUR kot izhaja iz posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 28. 10. 2021. Tožena ni nikdar podala zahtevek, da stečajnega dolžnika za dokončanje poslov, temveč je to storil sam stečajni dolžnik, ki je podal predlog za izdajo sklepa, s katerim je bilo dano družbi A. – v stečaju kot prodajalcu soglasje k izpolnitvi obveznosti prodajalca po pogodbi. Če bi na podlagi sklepa nastale terjatve družbe A. d. d., v stečaju do imetnikov posameznih apartmajev, bi to primarno prenehalo s pobotom prijavljenih in ugotovljenih terjatev imetnikov apartmajev kot upnikov stečajnega dolžnika. Take terjatve so istovrstne, saj temeljijo na izvršilnem naslovu. Ker je imela tožena stranka do družbe A. d. d. - v stečaju priznane in ugotovljene terjatve, ni mogla nastati dodatna obveznost tožene stranke do družbe A. d. d. - v stečaju, dokler ni bila poravnana obveznost do tožene stranke iz naslova priznanih terjatev. Obligacijsko razmerje je obstajalo le med družbo A. d. d., - v stečaju in toženo stranko. Ni razmerja med tožečo in toženo stranko. Če bi obstajala obveznost za plačilo stroškov dokončanja del, bi to bilo le lahko razmerje med družbo A. d. d. - v stečaju in tožene stranke po pogodbi o prodaji nepremičnine v B. Tretje osebe, torej tudi tožeča stranka, niso mogle pridobiti nobenih pravic v razmerju do tožene stranke. Če pa bi, bi le ta prenehala s pobotom obveznosti iz naslova priznane in ugotovljene denarne terjatve tožene stranke do stečajnega dolžnika. Do prenosa terjatve od imetnika stečajnega dolžnika nad tožečo stranko tako sploh ni moglo priti, saj določbe ZFPPIPP določajo zakonski pobot medsebojnih terjatev. Terjatev tudi ni zastarana, saj začne teči zastaralni rok do dne 9. 1. 2014, ko je pričel stečajni postopek in je zastarana terjatev 10. 1. 2017. Obrazložitev sodbe v 16. točki je v nasprotju z obrazložitvijo v 9. točki. Sodišče se postavi na stališče, da je lahko vtoževana terjatev nastala in zapadla na dan začetka stečajnega postopka, zato stališče sodišča, da dne 3. 4. 2018, ko je vložena tožba, terjatev še ni zastarana, ne vzdrži presoje. Stečajni dolžnik bi lahko na tretje osebe prenesel zgolj pravice, ob predpostavki, da bi le te ob pravilni uporabi določb ZFPPIPP o pobotu sploh obstajale. Sicer pa je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka nima položaja pogodbene stranke, pogodbe o medsebojni ureditvi razmerij, zato nanjo ne more imeti učinkov. V pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 9. 2. 2015 je v tretjem odstavku 3. člena določeno, da si bosta pogodbeni stranki prizadevali s preostalimi lastniki posameznih delov stavbe skleniti dogovor o sodelovanju pri financiranju dokončanja projekta. Z izpolnitvijo navedene pogodbe tožeča stranka do tretjih oseb ni pridobila nobenih pravic ali zahtevkov, saj je le pristopila k izpolnitvi obveznosti stečajnega dolžnika, ki je kupnino po pogodbi že prejel v celoti. Tožeča stranka in stečajni dolžnik sami nosita riziko neplačanih stroškov dodatnega financiranja zaključka projekta. Stečajni dolžnik je prejel celotno kupnino, zato je dolžnost prenehala. Ker je sodba presenečenje, ima pravico do pritožbenih novot. Zato sedaj predloži posodobljeni končni seznam, ki ima učinek na morebitni pobot obveznosti med družbo A. – v stečaju in toženo stranko. Zato ker gre za sodbo presenetenja, toženec tega dokaza ni predložil prej, saj ni predvideval, da bo sodišče na tak način uporabilo materialno pravo. Predloži sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 9. 1. 2014 in posodobljeni končni seznam prijavljenih terjatev z dne 28. 10. 2021. 3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo pritožbe tožene stranke je, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije, ker je za opravljena dela bil legitimiran investitor, to pa je A. d. d. - v stečaju. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo na ugovore tožene stranke. Pojasnilo je, da je pravna podlaga za tožbeni zahtevek tožeče stranke obogatitveni zahtevek po 197. členu OZ, ker je tožeča stranka opravila koristna dela v korist tožene stranke in za to imela podlago.

6. Odločilno je, da je v trenutku uvedbe stečajnega postopka nad družbo A. d. d. tožena stranka svojo pogodbo že izpolnila v celoti, tako da pogodba ni bila „vzajemno neizpolnjena pogodba“ po 24. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Zato je sklicevanje na 267. člen neutemeljeno. Po uvedbi stečajnega postopka se nedenarne terjatve pretvorijo v denarne (253. člen ZFPPIPP). Toženec ni prijavil v stečaj denarne terjatve po svoji pogodbi o nakupu apartmaja od A. d. d. Zato po 253. členu ZFPPIPP od stečajnega tožnika niti ni mogel več zahtevati dokončanja poslov in uporabnega dovoljenja za svoj apartma.

7. Toženec je eden izmed lastnikov apartmajev ID 000 k. o. ... oziroma je etažni lastnik. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so ostali lastniki solastniki. Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu in se je ni mogoče odpovedati (105. člen SPZ). Tožeča stranka je dokazala, da so solastniki, ki so imeli večino, sklenili, da je pridobitev uporabnega dovoljenja potrebna za bivanje in dokončanje stavbe. Ker je ta dela opravila tožeča stranka, višini in potrebnosti toženec ne ugovarja, mora tožena stranka svoj delež povrniti tožeči stranki, ki je to opravila.

8. Pri tem ni pomembno, kot zmotno meni pritožnik, da je tožeča stranka ta dela opravila po pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij med pravnim prednikom tožeče stranke, to je Banko in stečajnim dolžnikom (Priloga A2). To je dokaz, da je stečajni dolžnik po stečajnem upravitelju sklenil z Banko pogodbo, da se apartmaji dokončajo, da se izda uporabno dovoljenje in uredi stavba. Toženčev apartma ni bil med temi, ki so v tej pogodbi navedeni. Stečajni senat je to pogodbo potrdil, saj se je s tem povečala stečajna masa stečajnega dolžnika. Zato zmotno meni pritožba, da bi moral toženec zahtevati dokončanje poslov od stečajnega dolžnika.

9. Pritožba še trdi, da je šlo za sodbo presenečenja, ker toženec ni vedel za pravno podlago, ki jo bo uporabilo sodišče. Ta navedba je protispisna, saj je tožeča stranka uveljavljala obogatitveni zahtevek že v tožbi, sodišče prve stopnje pa je na prvem naroku razgrnilo materialnopravno podlago, saj je podalo program vodenja postopka (list. št. 48-50). Tako se izkaže, da je tudi v pritožbi prvič predložena listina, pritožbena novota. Gre za posodobljen seznam prijavljenih terjatev z dne 28. 10. 2021, kar je že bilo znano v času sojenja na prvi stopnji, pa toženec tega ni predložil. Vendar je toženi stranki potrebno na pritožbene navedbe odgovoriti, da na seznamu ni terjatve, ki jo sedaj zahteva tožeča stranka, saj je bilo nesporno, da tožena stranka v stečajnem postopku ni zahtevala nobenih sprememb nedenarnih obveznosti v denarno in ni tega priglasila v stečajnem postopku. Zato ne more biti govora o pobotanju v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec svojo obveznost izpolnil in da pogodba ni bila vzajemno neizpolnjena pogodba po 24. členu ZFPPIPP.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo na ugovor zastaranja. Gre za obogatitveni zahtevek, ki ni zastaral. Zastaranje teče tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer od dneva plačila dalje.

11. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, navedbe iz odgovora pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.