Jedro

Tožnik je bil kot pripadnik enote vojaške policije med taktično vojaško vajo teritorialne obrambe upravičen samostojno ukrepati. Ker torej ni bil dolžan o ravnanju markiranta obveščati poveljnika ali celo čakati na njegov ukaz, o tožnikovem soprispevku k nastanku škode, do katere je prišlo zaradi njegovega padca v vrtačo med nočnim tekom po težavnem in valovitem terenu, ni mogoče govoriti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Tožnik je bil oktobra 1989 vpoklican na vojaške vaje v teritorialno obrambo. Ponoči 12.10.1989 je stražil poveljstvo teritorialne obrambe. Ob menjavi straže je na varovanem območju v oddaljenosti 30 metrov opazil neznanca (markiranta), ki je metal petarde. Opozoril je nanj novo stražo, sam pa stekel za njim in med tekom padel v vrtačo, ki je prej zaradi noči in obraščenosti z grmovjem ni videl. Pri padcu je prišlo do spiralnega zloma tožnikove desne goleni. Teren je bil težaven, valovit, vrtača pa je bila globoka skoraj 3 metre. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker je opustila potrebne varstvene ukrepe, saj ni ukrenila ničesar za zavarovanje vrtače, udeležencev nanjo ni niti opozorila, pa tudi ogleda terena pred nočno vajo ni bilo. Sodišče je zavrnilo ugovor tožene stranke o tožnikovi sokrivdi in nato odmerilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Tožbenemu zahtevku za plačilo izgube na zaslužku v času zdravljenja iz naslova pogodbe o akviziterskem delu je delno ugodilo do višine 658.770,00 SIT. Od zahtevanih 1.027.001,80 SIT za telesne bolečine je tožniku prisodilo 1.000.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 496.936,40 SIT za strah 150.000,00 SIT in od zahtevanih 1.425.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 850.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 2.658.770,00 SIT, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga "razveljavitev oziroma spremembo" sodb sodišč druge in prve stopnje. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik ravnal v nasprotju s pravili "zavarovanje objektov, materialnih sredstev in moštva". Tožnik ne bi smel zasledovati neznanca brez ukaza. Kršil je člene 374 do 387 omenjenih pravil. Zato je sam kriv za vso škodo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri dosoji odškodnine za nepremoženjsko škodo. Neutemeljeno je prisojena odškodnina za trajne posledice, saj poškodba takih posledic ni pustila, kot ugotavlja tudi izvedenec medicinske stroke. Prisoja odškodnine za premoženjsko škodo pa je v nasprotju s predpisi in moralnimi pravili. Gre za izgubo na zaslužku v času, ko je bil tožnik brezposeln.

Njegovo delovno razmerje je pred tem sporazumno prenehalo, nato pa je z isto organizacijo sklenil pogodbo o delu in izigral predpise, saj se je bistveno ceneje pokojninsko zavaroval, prejemal pa je nesorazmerno visok dohodek.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; v nadaljevanju ZOR), saj na uporabo tega zakona napotuje drugi odstavek 218. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o službi v oboroženih silah (Ur. l. SFRJ, št. 7/85, 26/85). Obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke po prvem odstavku 154. člena ZOR zaradi ugotovljenih opustitev ni bil sporen niti v pritožbenem postopku, niti ni sporen v revizijskem postopku. Tožena stranka pa vztraja pri svojem ugovoru o tožnikovem celotnem ali vsaj delnem prispevku k nastanku škode. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje ta ugovor zavrnili z materialnopravno pravilnimi razlogi. Kršitev zatrjevanih pravil je tožena stranka utemeljevala s trditvijo, da tožnik ne bi smel slediti neznancu brez ukaza nadrejenega. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik bil v enoti vojaške policije. Pripadnike te enote so po izpovedi prič načrtno vzpodbujali k večji samostojnosti. V obravnavani situaciji je bil poudarek na taktični vojaški vaji in ne na običajnem klasičnem stražarjenju. Tri zaslišane vojaške osebe, od katerih je bil eden poveljnik Teritorialne obrambe mesta Ljubljane, drugi pa vodja usposabljanja na tej vojaški vaji, so skladno izpovedale, da zato tožnik ni bil dolžan o dogodku obveščati poveljnika ali celo čakati na njegov ukaz, pač pa je smel samostojno ukrepati. Sodišče druge stopnje je utemeljeno opozorilo na izpoved takratnega vodje usposabljanja, ki je tožnikovo ravnanje ocenil kot pohvalno. Neutemeljeno je zato revizijsko tudi sicer samo pavšalno sklicevanje na 14 točk zatrjevanih pravil. Ob skladni izpovedi treh vojaških oseb, da tožnik ni kršil nobenega pravila, o njegovem soprispevku k nastanku škode ni mogoče govoriti, še manj pa seveda o njegovi izključni krivdi. Drugačno revizijsko stališče tožene stranke je materialnopravno zmotno.

Spiralni zlom leve goleni, v času škodnega dogodka 30 let starega tožnika, je povzročil škodo predvsem na njegovem nepremoženjskem področju. Prisoji odškodnine za telesne bolečine in strah tožena stranka v reviziji le posplošeno ugovarja. Njen ugovor prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa ni utemeljen. Res je izvedenec ocenil, da naj poškodba ne bi pustila trajnih posledic, vendar je sodišče prve stopnje njegovo izvedeniško mnenje materialnopravno pravilno ocenjevalo. Tako je poudarilo, da je obstoj zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravno in ne medicinsko vprašanje. Na podlagi dejanskih ugotovitev izvedenca o zakostenitvi med golenico in mečnico, zaradi česar je levi gleženj bolj rigiden, občutljiv na nove poškodbe in trajno oslabljen, tožnikova leva golen pa je tudi ostala zadebeljena, je s podrobnejšim zaslišanjem tožnika in na podlagi splošnih izkušenj ugotovilo tožnikove konkretne vsakodnevne omejitve pri življenjskih aktivnostih. Te omejitve je obširno opisalo na peti strani sodbe. Zato je neutemeljena revizijska trditev, da pri tožniku ni prišlo do te oblike škode. Revizijsko sodišče ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava glede višine prisojene odškodnine še ugotavlja, da sta sodišči s prisojenimi zneski za vse tri oblike nepremoženjske škode ustrezno upoštevali vse kriterije za prisojo pravične odškodnine iz 200. člena ZOR, saj je škoda konkretizirana, ugotovljene in upoštevane so vse tožnikove individualne značilnosti, med katere spada tudi njegova starost in prisoja odškodnine za bodočo škodo, prisojeni zneski pa so po ugotovitvah revizijskega sodišča tudi primerljivi s prisojo odškodnine v podobnih odškodninskih zadevah in nikakor ne odstopajo navzgor.

Neutemeljen je revizijsko nov materialnopravni ugovor, da naj bi bila prisoja odškodnine za tožnikovo premoženjsko škodo v nasprotju s predpisi in moralo. Tožnik je bil v času škodnega dogodka res nezaposlen in je delal le na podlagi pogodbe o delu, ki pa jo je s svojo delovno organizacijo po podatkih spisa sklenil že leta 1985. Vendar to dejstvo ni v nasprotju s predpisi ali moralo, še manj pa dejstvo, da je tožnik v času svoje nezaposlenosti plačeval nizke prispevke, saj je šlo za prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Zato je bila prisoja odškodnine za izgubljeni zaslužek v času zdravljenja skladna z materialnopravnim pravilom iz prvega odstavka 195. člena ZOR.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po vsem obrazloženem ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške. Tožnik z revizijskim odgovorom ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, stroški revizijskega odgovora torej niso bili potrebni in jih mora zato trpeti sam (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP (1977)).