Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da je treba pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal. Ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD torej ni relevantna potomčeva korist, temveč morebitna manjvrednost zapustnikovega premoženja.

Glede na ugovorno trditveno podlago toženca je imelo prvostopenjsko sodišče pri tej postavki trojno nalogo: najprej je moralo ugotoviti, katera dela je tožnik sploh opravljal (1), sledila je materialnopravna presoja, katera izmed ugotovljenih del predstavljajo znatnejšo pomoč zapustnikovega potomca (2), nato pa bi še moralo ovrednotiti, ali ugotovljena količina dela ustreza predpostavljeni količini dela izvedenke (3), na podlagi katere se končno oceni še vrednost dela. Pritožba utemeljeno opozarja, da je izvedenka izhajala iz predpostavke, da so vsa zatrjevana dela tudi dokazana, kot tudi, da vsa zatrjevana dela predstavljajo znatnejšo pomoč potomca zapustniku. Naloga izvedenke ekonomske stroke je namreč bila, da (finančno) ovrednoti predpostavljeno količino dela. Ugotavljanje, katera dela in kolikšnem obsegu je tožnik opravljal, pa je bila naloga sodišča, ki mora ugotoviti, katera izmed zatrjevanih del so pravno upoštevna po 32. členu ZD, saj slednje predstavlja pravno vprašanje.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnik prideloval krompir in plužil sneg. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi tožnik opravljal še kakšna “druga kmetijska dela,” “vsakdanja opravila” na zapustnikovih nepremičninah in domači gostilni, ki jih je tožnik zatrjeval in izvedenka predpostavljala. Iz sodbe torej smiselno (implicitno) izhaja, da jih ni - ni pa v zvezi s tem jasne (eksplicitne) negacije. Vprašanje, ali je tožnik poleg ugotovljenih del, opravljal še kakšna druga domača opravila, je sicer dejansko vprašanje. Nadaljnja presoja, ali so (morebitna) ugotovljena dela upoštevna po 32. členu ZD, pa je pravno vprašanje. Kljub temu da jasne negacije glede preostalih kmetijskih del in domačih opravil ni (tj. je dejansko stanje v tem pogledu nepolno ugotovljeno), to ne predstavlja bistvene kršitve pravdnega postopka. Že iz trditev tožnika namreč izhaja, da z izjemo pridelave krompirja in odstranjevanje snega, preostala zatrjevana dela (vsakdanja kmetijska dela in opravila na zapustnikovih nepremičninah) predstavljajo običajno pomoč med starši in otroki. Torej četudi bi bila preostala zatrjevana dela ugotovljena, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi predstavljala znatne pomoči po 32. členu ZD. Ker ocena, ali potomčeva pomoč ustreza pomoči po 32. členu ZD, pomeni uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče dopolnjuje presojo prvostopenjskega sodišča na način, da iz dejstvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in trditvene podlage tožnika izhaja, da je tožnik povečal oziroma ohranjal zapustnikovo premoženje v okviru kmetijskih del zgolj s pridelavo krompirja in čiščenjem snega, ne pa tudi s preostalimi zatrjevanimi kmetijskimi deli in vsakdanjimi opravili na očetovih nepremičninah.

Posamično vlaganje v prednikovo nepremičnino, ne da bi obstajala življenjska pridobitna skupnost med prednikom in potomcem, ne utemeljuje upravičenj po 32. členu ZD. Ker je pa je v obravnavani zadevi tožnik z izgradnjo mansarde kot rezultatu (oziroma v okviru) dejanske pridobitne skupnosti prispeval k povečanju očetovega premoženja, je tudi v tem delu upravičen do izločitvenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi prvotoženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da v zapuščino po pokojnem A. A., rojen ..., stanujoč ..., ki je umrl ..., ne sodi 15/100 zapuščine, ki obsega: a. zapustniku do celote lastne nepremičnine: - ID znak: parcela X 191/14, katastrska občina X parcela 191/14 (ID ...) - ID znak: parcela Y *2, katastrska občina Y parcela *2 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1912/4, katastrska občina Y parcela 1912/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1912/2, katastrska občina Y parcela 1912/2 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1915/4, katastrska občina Y parcela 1915/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1909/4, katastrska občina Y parcela 1909/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1913/4, katastrska občina Y parcela 1913/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1916/4, katastrska občina Y parcela 1916/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1909/2, katastrska občina Y parcela 1909/2 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1908/4, katastrska občina Y parcela 1908/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 432, katastrska občina Y parcela 432 (ID ...) - ID znak: parcela Y 814, katastrska občina Y parcela 814 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1, katastrska občina Y parcela 1 (ID ...) - ID znak: parcela Y *111, katastrska občina Y parcela *111 (ID ...) - ID znak: parcela Y 426, katastrska občina Y parcela 426 (ID ...) - ID znak: parcela Y 427, katastrska občina Y parcela 427 (ID ...) - ID znak: parcela Y 425/2, katastrska občina Y parcela 425/2 (ID ...) - ID znak: parcela Y 713/4, katastrska občina Y parcela 713/4 (ID ...) - ID znak: parcela Z 917/3, katastrska občina Z parcela 917/3 (ID ...) - ID znak: parcela U 1369, katastrska občina U parcela 1369 (ID ...) - ID znak: parcela V 366, katastrska občina V parcela 366 (ID ...) v k.o. V, parc. št. 366/0, b. denar na računih pri Banki d.d. št. 0000 in št. 0001, c. premoženje Gostilne A. A. s.p., na naslovu ..., in se izloči delež 15/100 zapuščine v korist tožnika B. B., ..., zaradi česar se ugotovi, da je tožnik B. B., ..., EMŠO: ..., lastnik do 15/100: a. nepremičnin: - ID znak: parcela X 191/14, katastrska občina X parcela 191/14 (ID ...) - ID znak: parcela Y *2, katastrska občina Y parcela *2 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1912/4, katastrska občina Y parcela 1912/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1912/2, katastrska občina Y parcela 1912/2 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1915/4, katastrska občina Y parcela 1915/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1909/4, katastrska občina Y parcela 1909/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1913/4, katastrska občina Y parcela 1913/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1916/4, katastrska občina Y parcela 1916/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1909/2, katastrska občina Y parcela 1909/2 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1908/4, katastrska občina Y parcela 1908/4 (ID ...) - ID znak: parcela Y 432, katastrska občina Y parcela 432 (ID ...) - ID znak: parcela Y 814, katastrska občina Y parcela 814 (ID ...) - ID znak: parcela Y 1, katastrska občina Y parcela 1 (ID ...) - ID znak: parcela Y *111, katastrska občina Y parcela *111 (ID ...) - ID znak: parcela Y 426, katastrska občina Y parcela 426 (ID ...) - ID znak: parcela Y 427, katastrska občina Y parcela 427 (ID ...) - ID znak: parcela Y 425/2, katastrska občina Y parcela 425/2 (ID ...) - ID znak: parcela Y 713/4, katastrska občina Y parcela 713/4 (ID ...) - ID znak: parcela Z 917/3, katastrska občina Z parcela 917/3 (ID ...) - ID znak: parcela U 1369, katastrska občina U parcela 1369 (ID ...) - ID znak: parcela V 366, katastrska občina V parcela 366 (ID ...) v k.o. V, parc. št. 366/0, b. denarja na računih pri Banki d.d. št. 0000 in št. 0001, c. premoženja Gostilne A. A. s.p., na naslovu ...“

II. V preostalem delu se pritožba prvotoženca zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka.

IV. Tožeča stanka je dolžna prvotoženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.482,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

V. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik in prvi toženec (v nadaljevanju: toženec)1 sta brata, druga toženka je njuna mati. Tožnik je s tožbo zahteval dvoje: da se iz zapuščine po pokojnem očetu izloči 3/10 tožnikovega premoženja (i.) in da se ugotovi, da darilna pogodba, s katero je zapustnik na tožnika prenesel lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 114 k. o. Y, predstavlja odplačen pravni posel (ii).

2. _Sodišče prve stopnje_ je zahtevku za izločitev iz zapustnikovega premoženja v celoti ugodilo, zavrnilo pa je zahtevek, da je tožnik parc. št. 114 k. o. Y nepremičnino pridobil odplačno. Odločilo je še, da stranki sami nosita svoje stroške postopka.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožila tožnik in toženec. _Pritožbeno sodišče_ je tožnikovo pritožbo, da darilna pogodba glede nepremičnine parc. št. 114 k. o. Y predstavlja odplačni posel, zavrnilo. Toženčevi pritožbi glede izločitve iz zapustnikovega premoženja pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek tudi v tem delu (v celoti) zavrnilo. Nosilni razlog odločitve pritožbenega sodišča je bil, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu.

4. _Vrhovno sodišče_ je na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je stališče višjega sodišča v izpodbijani sodbi, ko presoja utemeljenost tožbenega zahtevka po 32. členu ZD o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena še skladno s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ali pa je višje sodišče s pretirano rigoroznim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabilo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb?

5. Vrhovno sodišče je zaključilo, da trditvena podlaga, ki jo je ponudil tožnik, zadošča (19. točka obrazložitve). O vrednosti potomčevega prispevka je mogoče sklepati iz splošno zastavljenih opisov oziroma trditev (in te je tožnik podal) in z oceno izvedencev, kaj tožnikovo delo pomeni za vrednost zapustnikovega premoženja (20. točka obrazložitve). Izpodbijano sodbo, kolikor je bilo z njo odločeno o toženčevi pritožbi in v celoti glede stroškov postopka, je razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje.

6. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi odloča drugič. Pri čemer se ponovljeni pritožbeni postopek nanaša le na prvi del zahtevka - izločitev iz zapustnikovega premoženja po 32. členu Zakona o dedovanju2 (ZD). V preostalem delu (glede (ne)odplačnosti darilne pogodbe) je zadeva pravnomočna.

7. Toženec je v pritožbi uvodoma podal teoretična izhodišča in stališča sodne prakse glede uporabe 32. člena ZD, v nadaljevanju pritožbe pa podrobno izpodbijal tožnikovo pomoč zapustniku po posameznih postavkah, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče bo relevantne pritožbene navedbe povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorilo.

8. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril. 9. Pritožba je delno utemeljena.

**Splošno o naravi izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD:**

10. Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevek, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del ne spada v zapuščino, se ne upošteva pri izračunu nujnega deleža in se ne vračuna v dedičev dedni delež.3

11. Vrhovno sodišče je že v več odločbah pojasnilo mešano pravno naravo dotičnega zahtevka.4 Stvarnopravni elementi upravičenja se kažejo v tem, da potomcu na podlagi 32. člena ZD pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Na dednopravne elemente kaže dejstvo, da se zahtevek z absolutnim (lastninskim) značajem rodi šele po oziroma ob prednikovi smrti. Temu ustrezno mora biti oblikovan tudi tožbeni zahtevek, ki se (praviloma) glasi na izločitev alikvotnega deleža iz zapustnikovega premoženja (in ne iz zapuščine, s čimer je izražena nevezanost zahtevka na obstoj dedne pravice). Upravičenci so osebe iz kroga zakonitih dedičev, vendar ni treba, da izpolnjujejo pogoje, ki se zahtevajo za dediča.5

12. Pri nadaljnji razlagi določbe 32. člena ZD je treba izhajati iz njenega namena, ki je v tem, da drugi dediči, ki niso prispevali k povečanju vrednosti zapuščine, ne bi dedovali tistega, kar je k temu premoženju prispeval njihov sodedič.6 Kar položaj osebe iz 32. člena ZD v bistvenem razlikuje od položaja ostalih potomcev (in obenem zakonitih dedičev), je okoliščina _življenjske (pridobitne) skupnosti_ z zapustnikom. V tem pogledu je življenjski primer zelo podoben (ne pa tudi enak), kot pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju zakoncev. Sicer ni treba, da med prednikom in potomcem obstoji življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva, je pa nujno, da med njima obstoji dejanska pridobitna skupnost.7 Če potomec z zapustnikom skupaj zgolj živi ter mu občasno pomaga na način, ki ga je mogoče pričakovati tudi od potomcev, ki s starši ne živijo skupaj, to še ne more utemeljevati njegove izločitvene pravice. Njegova pomoč mora biti _znatna_ in se obenem odražati v vrednosti zapustnikovega premoženja. Pri napolnjevanju standarda znatne pomoči se je treba vprašati, ali je prispevek potomca tako velikodušen (izdaten), da _bistveno odstopa_ od običajne pomoči, ki jo je (polnoletni) otrok zavezan nuditi ostarelim staršem na podlagi določb Družinskega zakonika8.9 Tak primer so obsežnejše adaptacije skupnega bivališča ali nadpovprečna pomoč pri skupnem bivanju (se pravi takšna, ki je brez skupnega bivanja sploh ni mogoče nuditi) in podobno. Če ne bi bilo tako, potem bi dejanska okoliščina skupnega življenja brez razumnega razloga postavljala v slabši položaj tiste potomce, ki z zapustnikom niso živeli skupaj, ne glede na to, ali so k povečanju oz. ohranitvi zapustnikovega premoženja prispevali enako ali pa celo znatno več kot potomci, ki z zapustnikom niso živeli skupaj.10

13. Na drugi strani se upoštevajo (odštevajo) koristi, ki jih je potomec imel v življenjski skupnosti z zapustnikom. Neenotnost sodne prakse višjih sodišč glede upoštevnosti in načina ovrednotenja te(h) koristi je Vrhovno sodišče preseglo s sodbo II Ips 300/2012 z dne 9. 4. 2014. Zavzelo je stališče, da je v okviru izračuna ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja treba oceniti, ali je zapustnikovo premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal, ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Opozorilo je, da se ta metoda bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi.11 Povedano drugače, potomčeve koristi se odštevajo samo, če se obenem odražajo kot prikrajšanje zapustnikovega premoženja oziroma če nasprotna stranka izkaže, da bi bilo premoženje večje, če ga potomec ne bi uporabljal. Nenazadnje sodna praksa poudarja, da kljub temu, da mora ovrednotenje potomčevega prispevka temeljiti na objektivnih (merljivih) dejstvih, ne gre za matematičen obračun vseh premikov premoženja in nepremoženjske pomoči. Te so le podlaga za ovrednotenje prispevka ob upoštevanju okoliščin življenja v obravnavani skupnosti.12

14. Nosilni razlogi sodišča prve stopnje za ugoditev tožnikovemu izločitvenemu zahtevku so bili naslednji: - med tožnikom in njegovim pokojnim očetom je obstajala življenjska pridobitna skupnost, - tožnikov prispevek, ki se je odrazil v celotni vrednosti zapustnikovega premoženja, je bil priznan na naslednjih področjih: priprava drv za gostilno in stanovanje 15.050,00 EUR, delo na kmetiji pri obdelovanju njive z lastnim traktorjem in pluženje snega 79.805,67 EUR, delo v gostilni preko polnega časa 27.151,85 EUR, gradnja terase 438,83 in gradnja mansarde 11.889,23 EUR, kar vse skupaj znaša: 134.335,58 EUR, - toženec trditvene in dokazne podlage, iz katere bi izhajalo, da je tožnik prikrajšal zapustnikovo premoženje, ni zmogel, - glede na vrednost zapustnikovega premoženja (425.953,69 EUR) je tožnikov prispevek predstavljal 30 % zapustnikovega premoženja, - tožniku je zato prvostopenjsko sodišče priznalo izločitev alikvotnega dela zapustnikovega premoženja do 3/10. 15. Ne drži toženčevo stališče, da je bila tožba po 32. členu ZD vložena prepozno. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da rok za vložitev tožbe, določen v sklepu zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo, ni prekluziven. Stranka napotena na pot pravde ima možnost, da tožbo veljavno vloži tudi po izteku roka iz napotitvenega sklepa.13

16. Glede na zgoraj podana materialnopravna izhodišča toženec neutemeljeno graja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno razlagalo odločbo II Ips 300/2012. Iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da je treba pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal. Ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD torej ni relevantna potomčeva korist, temveč morebitna manjvrednost zapustnikovega premoženja.

17. Nestvaren je tudi pritožbeni očitek, da se glede tožnikovih koristi prvostopenjsko sodišče v izpodbijano sodbi sploh ni opredelilo. V 59. točki obrazložitve je izrecno izpostavilo, da toženec konkretnih ugovornih trditev o tem, kako naj bi tožnikova uporaba zapustnikovega premoženja vplivala na njegovo vrednost, ni podal. Zato je vse navajanje koristi, ki naj bi jo tožnik imel od skupnega življenja z zapustnikom, brezpredmetno.14 Ob podanem je pravilno zaključilo, da toženec trditvene in dokazne podlage, iz katere bi izhajalo prikrajšanje zapustnikovega premoženja, ni zmogel. Posledično pravilno tudi ni sledilo izvedenki ekonomske stroke, ki je korist brezplačnega bivanja in koriščenja vseh uslug za normalno življenje ovrednotila v višini 153.497,60 EUR, saj s temi koristi tožnika ni bilo prikrajšano zapustnikovo premoženje.15

18. Ker je bila prvostopenjska sodba (in posledično tudi pritožba) zasnovana tako, da ocenjuje posamezne tožnikove prispevke k povečanju in ohranitvi zapustnikovega premoženja, se tudi pritožbeno sodišče po tem redosledu opredeljuje do nadaljnjih (ne)utemeljenih pritožbenih očitkov.

_**Glede priprave drv**_

19. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve prepričljivo in nadrobno pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku, da si ni prilastil koristi od posekanega lesa. Toženec v pritožbi vztraja, da je pokojni oče tožniku vse storitve vedno plačal, kot v prvostopenjskem postopku pa svojih trditev ne podkrepi, niti ne napada konkretizirano razlogovanja prvostopenjskega sodišča. Pritožbeni očitek, da je bil tožnik vsako leto (s strani zapustnika) sproti poplačan za sečnjo lesa, je zato neutemeljen.

20. Ker toženec v odgovoru na tožbo ni zanikal, da je tožnik v letu 1992 začel pripravljati drva za gostilno, kot tudi, da zaradi tega ni bilo treba kupiti kurilnega olja, je prvostopenjsko sodišče ustrezno predstavljalo, da je tožnik s sečnjo začel v letu 1992 in da od tedaj v domači gostilni kurilnega olja niso potrebovali.16 Toženec je obenem sam izpovedal, da pri pripravi drv ni dosti pomagal in da oče (zapustnik) sploh ni znal sekati drv.17 Pritožbeno vztrajanje, da sta tožniku pri sečnji drv pomagala toženec in zapustnik je zato protispisno, morebitna pomoč zapustnikovega očeta (starega očeta pravdnih strank) pa predstavlja (golo) trditev, ki z ničemer ni (bila) izkazana.

21. Prvostopenjsko sodišče je določilo primerno postavko za delo v gozdu v višini 17,50 EUR. Pri tem je sledilo izvedencu gozdarske stroke C. C., ki je v višino določil na podlagi dnine, ki jo je za delo v državnih gozdovih v letu 2016 koncesionarjem priznal takratni upravitelj državnih gozdov. V zvezi s postavko podjetja C. d.o.o., na katero se toženec sklicuje tudi v pritožbi, se je izvedenec opredelil in pojasnil, da je nekorektna in vsaj trikrat podcenjena. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je tožnik za delo potreboval 86 ur. Prvostopenjsko sodišču mu je priznalo samo 43 ur dela letno, saj je upoštevalo, da je tožnik delal skupaj z D. D. - 86 ur sta torej delala tožnik in D. D. skupaj. Tudi ni res, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o pripombah toženca, da je zapustnik razliko do polne letne porabe lesa dokupil iz lastnih sredstev. V 23. točki obrazložitve je ustrezno utemeljilo, da temu ni sledilo, saj sta tožnik in D. D. verodostojno izpovedala, da si je zapustnik preostalo količino lesa zagotovil s posekom lesa v gozdovih D. D. _**Glede kmetijskih del in odstranjevanja snega**_

22. Kar se tiče kmetijskih del, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik vsa zatrjevana leta za zapustnikov dom in gostilno prideloval krompir ter plužil sneg. Kot poglavitno je pravilno izpostavilo, da tožnik ni prideloval krompirja zgolj za domačo kuhinjo, kot tudi ni čistil samo družinskega dvorišča, kar bi (oboje) prej ustrezalo običajni medgeneracijski pomoči, temveč je prideloval krompir in čistil parkirišče predvsem za očetovo gostilno. Od potomca, ki ne živi skupaj s svojima staršema, ni za pričakovati, da bo s hrano oskrboval gostilno, ki predstavlja njuno pridobitno dejavnost, kot tudi ne, da bo sproti čistil parkirišče za goste. Pritožbeno sodišče se zato strinja z materialnopravno oceno prvostopenjskega sodišča, da tovrstna dela predstavljajo znatno pomoč potomca. Pritožbeni očitki, da gre za povsem običajno družinsko pomoč, pa se izkažejo za neutemeljene.

23. Je pa prvostopenjsko sodišče ravnalo napak, ko je po tem, ko je tovrstna dela ugotovilo in jih opredelilo kot materialnopravno upoštevna, z utemeljitvijo, da toženec ni ugovarjal izračunu časa izvedenih del (58. točka obrazložitve) štelo, da jih je tožnik opravljal toliko časa, kolikor je predpostavljala izvedenka. Pritožba utemeljeno opozarja, da so bili predpostavke izvedenke ekonomske stroke prerekane.

24. Po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)18 se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz _siceršnjih navedb stranke_. Glede samega obsega (in tudi vsebine) opravljenih kmetijskih del je tožnik v tožbi navedel zgolj naslednje: _“V letu 1989, torej pri 13. letih je tožnik pričel z vsakdanjimi deli in opravili v gostilni in na nepremičninah, ki so bile v last zapustnika. Začel je obdelovati in pripravljati njive z majhnim traktorjem “Tomo Vinkovič” in pridelovati krompir. Tožnik je oral, branal, prekopaval, ter opravljal druga kmetijska dela, kot tudi je odstranjeval sneg, ki ga je bilo na ... vedno veliko. Vse to je počel do smrti zapustnika.”_ Toženec se je v odgovoru na tožbo branil, da ta pomoč ne sme imeti nikakršnega vpliva na dedovanje, saj “ni nikoli presegla običajne družinske pomoči”, ki jo otrok nameni svojemu očetu. In da ko tožnik omenja, da je oral, branal, prekopaval, opravljal kmetijska dela in odstranjeval sneg, _“gre za popolnoma posplošeno in z ničemer izkazano trditev”_. Nato je izvedenka ekonomske stroke mag. E. E. dobila nalogo, da ovrednoti vrednost tožnikovih del, pri čemer naj (dobesedno)19 upošteva trditveno podlago tožnika. V izvedenskem mnenju je uvodoma pojasnila, da zaradi pomanjkanja podatkov v sodnem spisu mnenje temelji na predpostavkah. Ker je bil tožnik, ko je pričel z vsakdanjimi deli, star 13 let, je ocenila, da je bil sposoben opravljati delo v polovičnem obsegu. Zato je štela, da je od leta 1989 delal 4 ure dnevno, od leta 1996 (tedaj se je pri očetu zaposlil) pa je dnevno opravljal 2 uri dnevno. Temu je izvedenka prištela še 0,5 ure dnevno za pripravo drv in končno ocenila, da so bila ta dela vredna 94.302,69 EUR. Toženec je v pripombah na izvedensko mnenje opozoril, da je izvedensko mnenje (3. pripravljalna vloga z dne 9. 6. 2020) izhajalo iz predpostavke, da so prav vse trditve tožeče stranke v tožbi nesporne; da je toženec omenjene trditve argumentirano in listinsko podprto večkrat prerekal; da se bo moralo sodišče v nadaljevanju dokaznega postopka izreči o tem, v kolikšnem deležu je tožnik svoje trditve uspel dokazati ter da sam meni, da so trditve nedokazane. Kot že izpostavljeno, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik vsa leta obdeloval njivo, na kateri je prideloval krompir in odstranjeval sneg. Glede vprašanja, koliko časa je (vsako)dnevno opravljal tovrstna dela, pa je sklenilo, da toženec ni ugovarjal izračunu časa izvedenih del tožnika in je upoštevalo število ur, ki jih je podala izvedenka ter ugotovilo, da vrednost del znaša 79.805,67 EUR.20

25. Glede na podane navedbe v odgovoru na tožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec v zvezi s kmetijskimi deli prerekal dvoje, in sicer, da tožnik ni dokazal, da je zatrjevana dela sploh opravljal (1), kot tudi, da tisto, kar pa je delal, predstavlja običajno medgeneracijsko pomoč (2). Toženec je tako že v odgovoru na tožbo prerekal dejstvo, da je tožnik vsak dan opravljal določeno količino dela, ki se lahko upošteva kot prispevek k ohranitvi oziroma povečanju premoženja zapustnika. Po prejemu izvedenskega mnenja je nato še izrecno izpostavil, da izvedenka izhaja iz predpostavke, da so vsa zatrjevana dela tudi dokazana, s čimer se sam ne strinja. Iz pripomb na izvedensko mnenje kot tudi iz odgovora na tožbo (siceršnje navedbe toženca) razločno izhaja, da je toženec prerekal, da bi tožnik opravljal kakršnakoli upoštevna dela. Toženec je s tem, ko je zanikal goli obstoj pravno relevantnega dejstva (znatnejša pomoč potomca), zanikal tudi nadaljnje nadrobnejše specifikacije tega dejstva (4 ure dnevno znatnejše pomoči). Očitno je, da se toženec ni strinjal, da bi tožnik od svojega 13. leta dalje vsak dan opravil 4 ure upoštevnega dela. Prav tako pa tudi iz pripombe, da so predpostavke izvedenke nedokazane, izhaja, da je predpostavljena količina dela po toženčevi oceni pretirana. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je po tem, ko je ugotovilo, da je tožnik doma prideloval krompir in kidal sneg, izhajalo, da so predpostavke izvedenke glede količine dela neprerekane in se vsled ni opredelilo, ali so predpostavke dokazane, kršilo 214. člen ZPP. Takšen sklep prvostopenjskega sodišča je obenem pomenil, da je bilo upoštevano kot znatna pomoč potomca po 32. členu ZD prav vsako domačo opravilo, ki ga je tožnik zatrjeval, kar pa je tudi bilo brez dvoma prerekano s strani toženca. Pritožbeno sodišče je to kršitev odpravilo v pritožbenem postopku, saj so zato izpolnjeni pogoji, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju.

26. Glede na ugovorno trditveno podlago toženca je imelo prvostopenjsko sodišče pri tej postavki trojno nalogo: najprej je moralo ugotoviti, katera dela je tožnik sploh opravljal (1), sledila je materialnopravna presoja, katera izmed ugotovljenih del predstavljajo znatnejšo pomoč zapustnikovega potomca (2), nato pa bi še moralo ovrednotiti, ali ugotovljena količina dela ustreza predpostavljeni količini dela izvedenke (3), na podlagi katere se končno oceni še vrednost dela. Pritožba utemeljeno opozarja, da je izvedenka izhajala iz predpostavke, da so vsa zatrjevana dela tudi dokazana, kot tudi, da vsa zatrjevana dela predstavljajo znatnejšo pomoč potomca zapustniku. Naloga izvedenke ekonomske stroke je namreč bila, da (finančno) ovrednoti predpostavljeno količino dela. Ugotavljanje, katera dela in kolikšnem obsegu je tožnik opravljal, pa je bila naloga sodišča, ki mora ugotovit, katera izmed zatrjevanih del so pravno upoštevna po 32. členu ZD, saj slednje predstavlja pravno vprašanje. Izvedenka ekonomske stroke pa nima ustreznega znanja, da bi lahko predpostavljala, kakšen je bil obseg kmetijskih del; to bi bila lahko kvečjemu naloga (morebitnega) izvedenca kmetijske stroke.

27. Že na prvo vprašanje (ugotovitev, katera domača opravila je tožnik izvajal) je prvostopenjsko sodišče odgovorilo (deloma) pomanjkljivo. Ugotovilo je, da je tožnik prideloval krompir in plužil sneg, kar v pritožbenem postopku ni konkretizirano izpodbijano. Hkrati iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča ni razvidno, da bi tožnik opravljal še kakšna “druga kmetijska dela,” “vsakdanja opravila” na zapustnikovih nepremičninah in domači gostilni,21 ki jih je tožnik zatrjeval in izvedenka predpostavljala. Iz sodbe torej smiselno (implicitno) izhaja, da jih ni - ni pa v zvezi s tem jasne (eksplicitne) negacije. Vprašanje, ali je tožnik poleg ugotovljenih del, opravljal še kakšna druga domača opravila, je sicer dejansko vprašanje. Nadaljnja presoja, ali so (morebitna) ugotovljena dela upoštevna po 32. členu ZD, pa je pravno vprašanje. Kljub temu da jasne negacije glede preostalih kmetijskih del in domačih opravil ni (tj. je dejansko stanje v tem pogledu nepolno ugotovljeno), to ne predstavlja bistvene kršitve pravdnega postopka. Že iz trditev tožnika namreč izhaja, da z izjemo pridelave krompirja in odstranjevanje snega, preostala zatrjevana dela (vsakdanja kmetijska dela in opravila na zapustnikovih nepremičninah) predstavljajo običajno pomoč med starši in otroki. Torej četudi bi bila preostala zatrjevana dela ugotovljena, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi predstavljala znatne pomoči po 32. členu ZD. Ker ocena, ali potomčeva pomoč ustreza pomoči po 32. členu ZD, pomeni uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče dopolnjuje presojo prvostopenjskega sodišča na način, da iz dejstvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in trditvene podlage tožnika izhaja, da je tožnik povečal oziroma ohranjal zapustnikovo premoženje v okviru kmetijskih del _zgolj_ s pridelavo krompirja in čiščenjem snega, ne pa tudi s preostalimi zatrjevanimi kmetijskimi deli in vsakdanjimi opravili na očetovih nepremičninah.

28. Kar se tiče samega časovnega obsega zatrjevanih del, tožnik ni navajal, koliko časa je običajno (oziroma okvirno) potreboval za pridelavo krompirja in kidanje snega. Z izjemo, da je bilo na ... vedno veliko snega, ni podal oprijemljivih okoliščin, ki bi bile v pomoč pri ugotavljanju obsega dela (npr. približen obseg obdelovalnih površin, okvirna količina pridelanega krompirja). Ker je pritožbeno sodišče vezano na odločitev Vrhovnega sodišča, da je trditvena podlaga zadostna, je po prostem preudarku glede na vse okoliščine primera ocenilo (216. člen ZPP), koliko časa je tožnik potreboval za pridelavo krompirja in kidanje dvorišča. Imenovanje morebitnega izvedenca kmetijske stroke bi še dodatno podaljšalo postopek in povečalo že tako visoke stroške pravdnega postopka.22 Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je obseg ugotovljenih zatrjevanih del tako splošen, in kot nakazano, tudi brez vsakršnih dodatnih parametrov, pri interpretaciji katerih bi prišlo v poštev strokovno znanje, da imenovanje morebitnega izvedenca niti ne bi bilo potrebno. Celoten zahtevek se sicer nanaša na alikvoten delež na zapustnikovem premoženju, pri dotičnem vprašanju pa gre za oceno, kolikšna je bila vrednost tožnikovih opravljenih del, izražena v denarju23. Ker je pritožbeno sodišče uporabilo prosti preudarek zgolj za tozadevno vprašanja, ne pa tudi pri končni presoji, kolikšen delež se izloči iz zapustnikovega, so pogoji za uporabo prostega preudarka izpolnjeni.24

29. Glede kidanja snega gre pritrditi tožniku, da je splošno znano dejstvo, da je na ... nekoliko več snega. Denimo iz poročila Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) o Podnebnih razmerah v Sloveniji v obdobju 1971-200025 izhaja, da je bilo na območju ... v povprečju med 60 in 100 dni s snežno odejo. Povprečno število dni z vsaj 0,1 mm na G. v letih 1981 do 2010 pa je razvidno iz tabele, dostopne na: 26. Pritožbeno sodišče je tako štelo, da je bilo v obravnavanem obdobju (1989 - 2012) letno v povprečju 80 dni s snegom. Ker se ne pluži vsak dan, ko je snežna odeja, se pa kakšen dan, ko je sneženje obilnejše, pluži tudi po večkrat, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožnik v povprečju plužil vsak drugi dan, ko je bila snežna odeja, tj. 40 krat letno. Iz dejstvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je plužil parkirišče, ki je bilo namenjeno domačim in gostom gostilne. Ker potemtakem gre za nekoliko večji prostor kot pri običajni hiši, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je za posamezno pluženje potreboval približno eno uro. Za pluženje snega je tožniku tako priznalo v povprečju 40 ur letno.

30. V zvezi s pridelavo krompirja je pritožbeno sodišče izhajalo iz ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je poleg družinskih članov s krompirjem oskrboval predvsem očetovo gostilno. Ker je šlo za nekoliko večjo količino, kot jo ima običajno gospodinjstvo, je pritožbeno sodišče tožniku na letni ravni priznalo 10 ur za oranje in pripravo njive, 10 ur za sajenje krompirja, 20 ur za pobiranje krompirja ter 20 ur za prebiranje in nadaljnje skladiščenje krompirja. Kar vse skupaj znese 60 ur letno za pridelavo krompirja.

31. Od leta 1992, ko je tožnik dopolnil 16 let, je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 100 ur letno za pridelavo krompirja in odstranjevanje snega. Za prva tri leta (1989 - 1991) teh del ni priznalo, saj pred 16. letom ni smel sam opravljati traktorja - tožnik je namreč zatrjeval, da je ta dela izvajal s traktorjem Tomo Vinkovič. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik ta dela opravljal neodplačno, je tudi docela neverjetno, da bi si kupil traktor že pred 16. letom (iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da si je tožnik kupil lasten traktor - 27. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče je tako po istem sistemu kot izvedenka izračunalo, da je tožnik v obdobju 1989 - 2012 za pridelavo krompirja in čiščenje snega porabil 2100 ur. Izvedenka je nadaljnji način izračuna vrednosti opravljenih del podala v svojem mnenju. Neto plačo za kmetijsko dejavnost na uro je izračunala v stolpcu 10, kar je pomnožila s številom ur na leto brez nedelj iz stolpca 12 ter dobila neto plačo tožnika v stolpcu 13, slednjega pa je pomnožila s količnikom valorizacije iz stolpca 4 in dobila znesek plače preračunano na leto 2019 v stolpcu 14. Ker izvedenka ni bila zaslišana, pritožbeno sodišče s tem, ko je drugače opredelilo vhodne parametre na izvedenskem mnenju, ni kršilo načela neposrednosti. Temveč se je drugače opredelilo do listine, do katere sta se stranki predhodno imeli možnost opredeliti (prim. 3. alineja 358. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožniku pri tej postavki namesto 79.805,67 EUR priznalo **9.263,27** EUR, kar je razvidno iz posodobljene tabele izvedenke.


_**Glede dela v gostilni preko polnega delovnega časa**_

32. Sodišče prve stopnje je podalo prepričljive in temeljito obrazložene razloge (29.-33. točka obrazložitve), zakaj je ocenilo, da je tožnik v povprečju osem ur tedensko delal preko polnega delovnega časa. Utemeljevanja prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija konkretizirano, marveč zgolj vztraja, da postavka ni izkazana. Ker toženec ni podal nobenega razloga, da bi pritožbeno sodišče podvomilo v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, je pritožbeni očitek neutemeljen.

33. Ne drži, da prvostopenjsko sodišče ugovora zastaranja terjatev iz delovnega razmerja sploh ni upoštevalo. Do ugovora zastaranja se je opredelilo v 30. točki obrazložitve. Ugovor je zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni postavil verzijskega zahtevka, temveč je zatrjeval, da je z neplačanim nadurnim delom zapustniku pomagal pri ohranitvi oziroma povečanju premoženja. Poglavitno je, da je šlo pri tožniku in zapustniku za preplet elementov delovnega razmerja in življenjske pridobitne skupnosti - hkrati je šlo za nadurno delo in za delo, upoštevno po 32. členu ZD. Ker je z neplačanim nadurnim delom tožnik (tudi) povečeval oziroma ohranjal zapustnikovo premoženje, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da zahtevek v tem delu ni zastaral.27 _**Glede mansardnega stanovanja in terase pred gostilno**_

34. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je bil zapustnik plačnik del za mansardno stanovanje. Prvostopenjsko sodišče se je prepričljivo oprlo na izpovedbe F. F., G. G., H. H. in D. D., ki so vsi skladno izpovedali, da je ta dela plačal tožnik. Pritožba verodostojnosti teh prič kot tudi zaključkov prvostopenjskega sodišča v tem pogledu z ničemer ne omaje.

35. Drži sicer, da posamično vlaganje v prednikovo nepremičnino, ne da bi obstajala življenjska pridobitna skupnost med prednikom in potomcem, ne utemeljuje upravičenj po 32. členu ZD. Ker je pa je v obravnavani zadevi tožnik z izgradnjo mansarde kot rezultatu (oziroma v okviru) dejanske pridobitne skupnosti prispeval k povečanju očetovega premoženja, je tudi v tem delu upravičen do izločitvenega zahtevka.28

36. Pritožba neutemeljeno navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker pripombe toženca na izvedensko mnenje z dne 9. 6. 2020 ni vročilo v pojasnilo izvedenki, medtem ko ji je poslalo pripombe tožnika in je izvedenka pripravila tudi dopolnitev izvedenskega mnenja. Toženec v svoji 3. pripravljalni vlogi (vloga z dne 9. 6. 2020) ni podal nobenih pripomb na delo izvedenke, izpostavil je zgolj, da izvedensko mnenje temelji na predpostavkah, ki niso dokazane. Nadaljnja dopolnitev izvedenskega mnenja (zaradi komentarja toženca) zato ni bila potrebna.

37. Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da poleg pridelave krompirja in odstranjevanje snega tudi preostala priznana dela (delo v gostilni in gradbena dela) predstavljajo upoštevno pomoč po 32. členu ZD. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, da ocenjuje prispevek tožnika v zvezi s temi deli kot znatnejšega (51. točka obrazložitve) in da so izpolnjene tudi nadaljnje predpostavke za utemeljenost zahtevka (skupno delovanje in pridobivanja prednika ter potomca - 52., 53. in 54. točka obrazložitve). Delo preko polnega delovnega časa v domači gostilni ter pomoč (pri obsežnejših) gradbenih projektih staršev bistveno odstopata od pomoči, ki jo je dolžan nuditi otrok svojim ostarelim staršem oziroma ki jo je za pričakovati od otrok, ki ne živijo skupaj s starši. 38. Ob vsem povedanem se tožnikov prispevek, ki se je odrazil v vrednosti celotnega zapustnikovega premoženja, prizna na naslednjih področjih: 1. priprava drv za gostilno in domače stanovanje: 15.050,00 EUR, 2. pridelava krompirja in pluženje snega 9.263,27 EUR (namesto 79.805,67, kot je priznalo sodišče prve stopnje), 3. delo v gostilni preko polnega delovnega časa: 27.151,85 EUR, 4. izgradnja terase pred gostilno: 438,83 EUR in 5. Izgradnja mansarde 11.889,23 EUR. Vse skupaj v vrednosti 63.793,18 EUR. Glede na vrednost celotnega premoženja zapustnika (v višini 425.953,69 EUR, kar v pritožbi ni bilo izpodbijano) znaša tožnikov prispevek 15 %.29

39. Nenazadnje, kot opozarja toženec v pritožbi, je pritožbenemu sodišču tudi znano stališče sodne prakse, da ne more biti upošteven prav vsak premoženjski premik _inter vivos_ in vsaka nepremoženjska pomoč, saj bi se vsaka zapuščinska zadeva sprevrgla v nepregledno obračunsko pravdo. Kot tudi, da se merljiva vrednost vlaganj (t. i. delovni alikvotni delež) končno še ovrednoti z vsemi okoliščinami življenja v skupnosti med prednikom in potomcem, ki lahko tak delovni znesek ustrezno znižajo ali zvišajo. Drži, da je bila v predmetni pravdi prisotna dobršna mera matematičnosti. A je določena, pravzaprav pretežna mera matematičnosti, v tovrstnih postopkih neizbežna že zaradi same narave zahtevka. Da se lahko določen delež potomčevega premoženja izloči iz premoženja prednika, je nujno, da se (finančno) ovrednotiti prednikovo premoženja in da se (finančno) ovrednoti potomčev prispevek k temu premoženju. Seveda sam proces vrednotenja ni izključno matematičen, saj določenih človekovih dejanj enostavno (k sreči ali nesreči) ni mogoče finančno obračunati. Obenem pa stopnja matematičnosti zavisi tudi od trditvene podlage in procesnih dejanj pravdnih strank - pravdni stranki sta namreč tisti, ki navajata okoliščine, na katerih naj sodišče končno še ovrednoti delovni alikvotni delež (oziroma finančno izhodišče prispevka). Prav tako sta svobodni v metodah dokazovanja svojih trditev. Medtem ko je tožnik dokazoval svoj zahtevek tako, da se mu s pomočjo izvedencev (finančno) ovrednoti njegov prispevek k zapustnikovemu premoženju, je toženec dokazoval svojo ugovorno trditveno podlago na tako, da izvedenci finančno ovrednotijo koristi, ki jih je tožnik imel od skupnega življenja s svojimi starši. Vse do končne odločitve (oziroma pritožbenega postopka), ko se je matematični izračun nagnil v njegovo škodo, takšnega pristopa k pravdanju ni grajal, temveč ga je spodbujal. Ne drži, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo vsako tožnikovo (ne)premoženjsko pomoč k zapustniku. Tudi ne drži, da sodišče ni vzelo v obzir pomoči, ki sta jo prejela obe pravdni stranki s strani svojih staršev. Ocenilo je, da sta je bila tožnik in toženec deležna v podobnem obsegu (53. točka obrazložitve), zato korektura delovnega alikvotnega deleža tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna. Katere druge okoliščine obravnavane življenjske skupnosti naj bi prvostopenjsko sodišče pri končnem vrednotenju prezrlo, pa pritožba ne pojasni, zgolj pavšalno očita matematičen _modus operandi_ prvostopenjskega sodišča. S takšnim praznim pritožbenim očitkom zato ne more uspeti.

40. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in skladno s 3. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da se tožniku prizna izločitev alikvotnega dela zapustnikovega premoženja do 15/100. V preostalem delu pa je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

_**O stroških**_

41. Glede na revizijsko odločitev je pritožbeno sodišče ponovno odločalo tudi o celotnih prvostopenjskih stroških. Tožnik je z zahtevkom za izločitev premoženja (vrednost zahtevka 50.000,00 EUR) polovično uspel, z zahtevkom za nevračunanje darila (vrednost 25.000,00 EUR) darila pa v celoti propadel. Za razliko od pritožbenega postopka, kjer se je tožnik pritožil zoper odločitev glede (ne)vračunanja darila, toženec pa glede izločitve premoženja, v prvostopenjskem postopku teh dveh zahtevkov v stroškovnem pogledu ni mogoče ločeno obravnavati. Glede na specifične okoliščine primera, in sicer, da so pravzaprav vsi osrednji pravdni stroški prvostopenjskega postopka nastali zaradi zahtevka za izločitev premoženja - v zvezi s tem so bili imenovani _vsi_ trije izvedenci in povabljene _vse_ priče - kot tudi, da je tožnik v revizijskem postopku uspel30, je pritožbeno sodišče, upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP (v zvezi 165. členom ZPP), odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče tako ni spremenilo odločitve o stroških, kljub temu da je spremenilo končno odločitev prvostopenjskega sodišča. Po oceni pritožbenega sodišča so bili stroški v prvostopenjskem postopku glede na tedanji uspeh pravdnih strank in izpostavljene specifične okoliščine primera neustrezno odmerjeni, prav tako pri oceni prvostopenjskega sodišča (še) ni mogel bil upoštevan revizijski uspeh tožnika.

42. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, pri čemer so bili odmerjeni glede vrednost predmeta spora.31 Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženec pa je podal pravočasen in argumentiran odgovor na tožnikovo pritožbo. Tožencu je zato priznalo 750 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 15 točk za materialne stroške. Upoštevaje 22 % DDV to skupno znaša 559,98 EUR. Toženec je bil svojo pritožbo polovično uspešen, pri čemer tožnik ni podal odgovora na toženčevo pritožbo. Tožnik je zato dolžan tožencu povrniti polovico (50 %) nagrade za pritožbo (1.125 točk - tar. št. 21/1 OT) in materialnih stroškov (21,25 točk). Upoštevaje 22 % DDV to skupno znaša 419,53 EUR. Prav tako je tožnik dolžan tožencu povrniti polovico pritožbene takse, kar znese 502,5 EUR. Vse skupaj je tako tožnik dolžan tožencu povrniti **1.482,01 EUR** pritožbenih stroškov. Te stroške je tožnik dolžan povrniti tožencu v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

43. Ker se tudi pri povračilu revizijskih stroškov upošteva končni uspeh strank, krijeta pravdni stranki tudi vsaka svoje revizijske stroške.32 1 Drugotoženka v postopku dejansko ni sodelovala. 2 Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US in 63/16). 3 II Ips 51/2018. 4 II Ips 633/2009, II Ips 981/2008 in II Ips 587/2004. 5 Sodba II Ips 156/2013. 6 VS RS sklep II Ips 44/95. 7 Prim. II Ips 156/2013. 8 Prim. 185. člen Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 6 7/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US in 94/22 – odl. US). 9 Prim. VSL sodba I Cp 1520/2013, VSL sodba II Cp 477/99 in VSL sklep I Cp 4021/2009. 10 I Cp 1520/2013. 11 VSL sodba II Cp 3190/2014. 12 Prim. npr. odločbe VSL I Cp 2114/2010, I Cp 1800/2012, II Cp 1952/2012, II Cp 3461/2013 in II Cp 3190/2014. 13 Prim. odločbi VSRS II Ips 197/2006 in VSL II Cp 1870/2016; Zupančič K., Žnidaršič Skubic V., Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 259. 14 Prim. VSL sodba II Cp 1096/2016. 15 Prim. 30. opomba prvostopenjske sodbe. 16 Toženec je v odgovoru na tožbo zapisal “Tudi tedaj, ko tožnik navaja, da je v letu 1992 začel pripravljati drva za gostilno, in da zato kurilnega olja ni bilo potrebno kupiti, tožnik pozabi povedati, da je po les hodil v očetove gozdove”, str. 4 tožbe. 17 28. in 29. str. prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 24. 4. 2018. 18 Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – Zdeb). 19 Prvostopenjsko sodišče je v sklepu z dne 13. 1. 2020 izvedenki naložilo, naj oceni vrednost tožnikovih del, pri čemer naj upošteva zlasti, da je tožnik: “V letu 1989 pričel z vsakdanjimi deli in opravili v gostilni ter na nepremičninah v lasti zapustnika, začel obdelovati in opravljati njive z majhnim traktorjem Tomo Vinkovič in pridelovati krompir, tožnik je oral, branal prekopaval ter opravljal druga kmetijska dela, odstranjeval sneg, kar je počel vse do smrti zapustnika”. 20 Odštelo je zgolj čas za spravilo drv, saj je v zvezi s tem upoštevalo izvedenca gozdarske stroke. 21 Z izjemo tega, da je začel v 6. razredu pri očetu tolči zrezke in da je v gostilni do leta 1996 delal priložnostno (53. točka obrazložitve), kar brez slehernih dodatnih trditev (in posledično tudi ugotovitev) brez dvoma dosega standardov pomoči po 32. členu ZD. 22 Prim. D. Wedam Lukić, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 400. 23 Po prvem odstavku 216. člena ZPP sodišče odloči po prostem preudarku, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. 24 Naslovno sodišče je prosti preudarek že dopustilo v primeru glede ugotavljanja deležev na skupnem premoženju (VSL Sodba II Cp 1768/2018, 19. točka obrazložitve). Gre za zahtevek, ki je ravno glede na revizijsko odločitev v predmetni zadevi po načinu dokazovanja primerljiv z zahtevkom po 32. členu ZD (II Ips 35/202, 20. točka). 25 Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO), Podnebne razmere v Sloveniji (obdobje 1971-2000), november 2006, str. 11. 26 https://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/... 27 Prim. II Ips 44/95, kjer je tožnica navajala, da je delala v očetovi frizerski delavnici 28 Prim. II Ips 51/2018, 24. točka obrazložitve. 29 63.793,18 EUR / 425.953,69 EUR = 0,1498. 30 Ob zaključku pravdnega postopka na prvi stopnji se prejšnji pritožbeni in revizijski stroški ne odmerjajo glede na uspeh strank v postopkih s pravnimi sredstvi, ampak je odločilen končni uspeh pravdnih strank v postopku. Uspešnost v postopku uporabljenih rednih in izrednih pravnih sredstev je lahko upoštevana kot druga okoliščina, ki vpliva na odmero pravdnih stroškov. Prim. VSL sodba II Cp 953/2009. 31 Toženčeva pritožba se nanaša na izločitev iz zapuščine (vrednost 50.000 EUR), tožnikova pritožba in posledično toženčev odgovor nanjo, pa na nevračunanje darila v vrednosti 25.000 EUR. 32 VSL Sklep I Cp 742/2018, II Cp 1689/2016 in II Cp 953/2009.