Jedro

Sodišče je v zvezi z vprašanjem, ali je stvarno pristojno za reševanje te zadeve, izhajalo iz stališča, ki ga je sprejelo vrhovno sodišče v kompetenčnem sporu v sklepu opr. št. VIII R 8/2004, ki je v tem sklepu odločilo, da je spor o dokončni odločbi zavoda o vračilu prispevkov v okviru ukrepov aktivne politike zaposlovanja upravni spor. Vrhovno sodišče v tem sklepu navaja, da gre za spor med delodajalcem, ki ima status pravne osebe, in Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje iz naslova ukrepov aktivne politike zaposlovanja, o katerih zavod odloča in jih izvaja v okviru javnih pooblastil. Gre za spor o pravici tožeče stranke kot pravne osebe proti odločitvi tožene stranke kot nosilca javnih pooblastil.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Kranj, št. 522-22/2009-0300-2-0699 z dne 3. 12. 2009, odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ tožeči stranki ni priznal povračila prispevkov delodajalca za zaposlitev brezposelne osebe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka vložila vlogo za povračilo prispevkov delodajalca na podlagi določila 48. a člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS št. 107/2006 - UPB, v nadaljevanju ZZZPB) za zaposlitev brezposelne osebe A.A. za obdobje od 1. 1. 2009 do 18. 10. 2009. V postopku je bilo na podlagi zahtevka ter predloženih listin oziroma podatkov ugotovljeno, da oseba, za zaposlitev katere želi tožeča stranka uveljavljati pravico do povračila prispevkov, ni nadomestila delavke na porodniškem dopustu in dopustu za nego in varstvo otroka na njenem delovnem mestu, kar je razvidno iz priloženih pogodb o zaposlitvi. Delavka A.A. se je zaposlila dne 1. 1. 2009 za določen čas za nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu, in sicer na delovnem mestu natakarice z delovnimi nalogami: delo v gostinskem lokalu - streženje strank, pripravljanje pijač, čiščenje bara. Prvi odstavek 48. a člena ZZZPB določa, da zavod povrne prispevke delodajalcu, ki brezposelno osebo, prijavljeno pri zavodu, zaposli namesto delavca na porodniškem dopustu in dopustu za nego in varstvo otroka. Iz pogodbe o zaposlitvi med brezposelno osebo in delodajalcem ni razvidno, da je bila brezposelna oseba zaposlena namesto zaposlene delavke, ki se jo nadomešča v času njene odsotnosti zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka, saj se delovne naloge zaposlene delavke B.B., ki je na delovnem mestu direktorja podjetja z delovnimi nalogami administrativna dela v vodenju podjetja, delo v gostinskem lokalu, naročanje blaga, opravljanje inventur, računovodstvo..., razlikujejo.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da prvostopenjski in drugostopenjski organ nista dala možnosti tožeči stranki, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je imelo za posledico nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo 48. a člena ZZZPB. Tožeča stranka je priložila kopijo napačne pogodbe o zaposlitvi za delavko A.A. Prvostopenjski organ navaja, da se delovne naloge brezposelne osebe, navedene v pogodbi, razlikujejo od tistih, ki jih je opravljala B.B. V pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega organa je tožeča stranka pojasnila, da je bil formalno podpisan obrazec pogodbe, ki je bila pripravljena za morebitne kandidate le za delo v baru in je v pritožbenem postopku priložila pravo pogodbo o zaposlitvi za A.A. Dejansko pa je bila A.A. zaposlena izključno za nadomeščanje delavke B.B. Tožeča stranka ima le dve zaposleni osebi, to je B.B. in njenega partnerja C.C., ki je državljan C. Zaradi tega je B.B. formalno zaposlena kot poslovodja, opravlja pa ne le poslovodna dela, temveč tudi vsa dela v gostinskem lokalu, ki vključujejo tako strežbo strank, kot naročanje blaga, čiščenje lokala in vsa administrativna dela, inventure, ipd. Delavko B.B. je od 3. 11. 2008 do 31. 12. 2008 nadomeščala najprej delavka D.D., s katero je tožeča stranka izpolnila obrazec pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto menedžer bara, pri čemer je D.D. opravljala vsa zgoraj navedena dela, ne glede na to, da vsa ta dela niso bila eksplicitno zapisana v obrazcu pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pri plačilu prispevkov za D.D. ni oporekala, da ne bi šlo za nadomeščanje delavke B.B. na porodniškem dopustu, čeprav to tudi v njeni pogodbi o zaposlitvi ni bilo izrecno zapisano. Tožeča stranka predlaga zaslišanje B.B., A.A. in D.D. Za plačilo prispevkov delodajalca po 48. a členu ZZZPB je bistveno to, da brezposelna oseba, ki jo delodajalec zaposli, dejansko nadomesti delavko na porodniškem dopustu in da dejansko opravlja ista dela, kot oseba, ki jo nadomešča, ne glede na to, kakšne delovne naloge so zapisane v pisni pogodbi o zaposlitvi. A.A. in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas prav zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu. V kolikor pa oba organa smatrata, da iz predložene pogodbe ne izhaja, katerega delavca naj bi A.A. nadomestila, bi morala tožečo stranko pozvati k dopolnitvi njene vloge, česar pa nista storila. Razen tega iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožeča stranka drugo pogodbo o zaposlitvi za A.A. štela kot pritožbeno novoto in je drugostopenjski organ ni upošteval. Drugostopenjski organ nadalje navaja, da tudi iz te pogodbe ne izhaja, da bi delavka A.A. res nadomeščala odsotno B.B. Glede na navedeno je dejansko stanje, ali jo je res nadomeščala ali ne, ostalo nepojasnjeno. Nadalje tožeča stranka ponovno izpostavlja, da je prišlo pri podpisovanju pogodbe o zaposlitvi resnično zgolj za pomoto, saj so imeli pripravljeno s strani tožeče stranke izpolnjeno pogodbo za morebitne kandidate le za delo v baru, ki ga opravlja tožeča stranka. Zaradi hitrega reševanja zadeve nista bili niti tožeča stranka niti A.A. pozorni na zapise v obrazcu pogodbe o zaposlitvi. Razen tega iz 48. a člena ZZZPB ne izhaja eksplicitno, da mora oseba, ki nadomešča delavca na porodniškem dopustu, imeti v pogodbi o zaposlitvi zapisano isto delovno mesto in zapisane identične delovne naloge. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 42/2002 in nadaljnji, ZDR) v 4. odstavku 15. člena določa, da če stranki nista sklenili v pogodbe v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, glede na 16. člen pa niti na elemente delovnega razmerja. Med A.A. in tožečo stranko nikoli ni bilo sporno, da delavka opravlja ista dela, kot jih je opravljala delavka na porodniškem dopustu, ne glede na to, kakšen je bil formalen zapis njenega delovnega mesta oziroma njenih nalog v obrazcu pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjski organ je tudi kršil načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se tekom postopka na prvi stopnji izjasni do stališča prvostopenjskega organa, zaradi katerega je bila njena zahteva zavrnjena, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožeča stranka je prvostopenjskemu organu poslala le izpolnjeno vlogo na predpisanem obrazcu skupaj z zahtevanimi prilogami, ta pa ji ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Zaradi tega tožeča stranka tudi v pritožbenem postopku ni mogla biti prekludirana. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter da naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka z zakonskim zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je za odločitev o priznanju pravice do povračila prispevkov delodajalca bistvenega pomena to, da se nadomeščanje delavca na porodniškem dopustu in dopustu za nego in varstvo otroka dejansko izvede. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sta pri vpogledu v predložen izvod pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da pogodba o zaposlitvi s A.A. ni bila sklenjena za isto delovno mesto in z enakim opisom del in nalog, kot jih vsebuje pogodba o zaposlitvi B.B. V pritožbenem postopku je tožena stranka novo pogodbo presojala z vidika določbe 3. odstavka 238. člena ZUP, ki pritožniku dovoljuje navajanje novih dejstev in dokazov le v primeru, če obrazloži, zakaj jih ni predložil že v postopku na prvi stopnji. Glede na to, da je tožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo kot razlog navedel pomoto, je tožena stranka nadalje presojala, ali je novi dokaz obstajal že v času odločanja na prvi stopnji in ali tožnik nove pogodbe na tej stopnji upravičeno ni mogel predložiti. Na podlagi vpogleda v listinsko dokumentacijo je bilo ugotovljeno enako dejansko stanje, kot ga je v svoji odločbi ugotovil že organ prve stopnje. K vlogi predložena kopija pogodbe o zaposlitvi izkazuje, da je bilo delovno mesto A.A. sklenjeno za delovno mesto natakarice, kar je razvidno iz kopije prijavno-odjavnega obrazca v obvezna socialna zavarovanja. Zaradi tega pri sklepanju delovnega razmerja ni moglo priti do napake, kot to zatrjuje tožeča stranka v pritožbi. Tožena stranka dvomi v resničnost navedb tožeče stranke, da naj bi prišlo do napake pri podpisovanju prvotno predložene pogodbe, saj sta obe pogodbi izpisani na identičnem obrazcu, ki ga je potrebno le izpolniti z bistvenimi sestavinami pogodbe ter lastnoročno podpisati. Organ druge stopnje je štel, da je tožeča stranka novo pogodbo o zaposlitvi s A.A. sklenila naknadno, z veljavnostjo za nazaj, po vročitvi odločbe organa prve stopnje, zgolj za potrebe pritožbenega postopka. Dejstvo, da je tožeča stranka A.A. prijavila v obvezno socialno zavarovanje na podlagi sklenitve delovnega razmerja na delovnem mestu natakarice, je organ druge stopnje prepričalo, da pri sklepanju omenjenega delovnega razmerja ni moglo priti do pomote. Glede na navedeno je drugostopenjski organ štel, da razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče pritožbi ugoditi, ni mogel obstajati že v času odločanja na prvi stopnji. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je bistvenega pomena za odločitev o priznanju pravice do povračila prispevkov delodajalca to, da se nadomeščanje delavca na porodniškem dopustu in dopustu za nego in varstvo otroka dejansko izvede. Delavko B.B. je najprej nadomeščala delavka D.D., nato pa delavka A.A. Obe sta opravljali identično delo kot prej B.B. Prvostopenjski organ teh dejstev ni preverjal, temveč je odločitev oprl le na podatke v obrazcu in posredovano pogodbo o zaposlitvi za A.A, ne da bi tožeči stranki v postopku dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, to pa je, ali je A.A. dejansko nadomestila B.B. ali ne. V zvezi z navedbo tožene stranke, da je tožeča stranka A.A. prijavila v obvezno socialno zavarovanje na podlagi sklenitve delovnega razmerja na delovnem mestu natakarice, pa tožeča stranka odgovarja, da je pred zaposlitvijo A.A. imela zaposlena le B.B. in njenega partnerja. B.B. je zaposlena formalno kot poslovodja, opravlja pa vsa dela v gostinskem lokalu, ki vključujejo tako strežbo strank kot naročanje blaga, čiščenja lokala in vsa administrativna dela, saj drugih zaposlenih, razen njenega partnerja, ki bi opravljali ta dela, ni. Zaradi tega nikoli ni bilo sporno, da delavka opravlja ista dela, kot jih je opravljala delavka na porodniškem dopustu.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče je v zvezi s tem upravnim sporom najprej ugotavljalo, ali je stvarno pristojno za reševanje te zadeve glede na to, da prvi odstavek 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 2/2004) določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v sporih o plačevanju prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in plačevanju prispevkov za to zavarovanje. Sodišče je pri tem izhajalo iz stališča, ki ga je sprejelo vrhovno sodišče v kompetenčnem sporu v sklepu opr. št. VIII R 8/2004, ki je v tem sklepu odločilo, da je spor o dokončni odločbi zavoda o vračilu prispevkov v okviru ukrepov aktivne politike zaposlovanja upravni spor. Vrhovno sodišče v tem sklepu navaja, da gre za spor med delodajalcem, ki ima status pravne osebe, in Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje iz naslova ukrepov aktivne politike zaposlovanja, o katerih zavod odloča in jih izvaja v okviru javnih pooblastil. Gre za spor o pravici tožeče stranke kot pravne osebe proti odločitvi tožene stranke kot nosilca javnih pooblastil. Nadalje sodišče ob vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je tožeča stranka dne 17. 11. 2009 pri prvostopenjskemu organu vložila vlogo za povračilo prispevkov delodajalca na podlagi 48. a člena ZZZPB z vsemi prilogami, na kar je prvostopenjski organ 3. 12. 2009 izdal izpodbijano odločbo, s katero je njeno vlogo zavrnil. Pri tem pa, kot je razvidno iz upravnega spisa, tožeči stranki ni dal možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Prvostopenjski organ je tožeči stranki očital, da je delavka A.A. dejansko opravljala druga dela in naloge kot B.B., pri čemer se je oprl na primerjavo obeh pogodb o zaposlitvi. Pred izdajo odločbe pa tožeči stranki ni dal možnosti, da se izjasni o tem, zakaj se opis del in nalog v obeh pogodbah razlikuje. Pri tem sodišče še ugotavlja, da se v obeh pogodbah navaja delo v gostinskem lokalu, medtem ko se opis ostalih del razlikuje. Ne glede na to bi bilo potrebno dati tožeči stranki v postopku na prvi stopnji možnost, da se izjasni o tem, ali je sklepanje prvostopenjskega organa, češ da je šlo za drugačna dela in naloge, po njenem mnenju utemeljeno. Šele na podlagi izjave tožeče stranke bi lahko prvostopenjski organ izdal ustrezno odločbo. Skladno s 1. odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, 3. odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tretja točka 2. odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V tem postopku pa tožeči stranki ta možnost ni bila dana.

V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe dati tožeči stranki možnost, da se izjasni o ugotovitvah prvostopenjskega organa.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka, ko je predlagala zaslišanje prič, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Sodišče med stroške postopka ni vštelo stroškov sodne takse, kot je predlagala tožeča stranka, saj sodišče odredi skladno z 37. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08) vrnitev takse po uradni dolžnosti.