Jedro

Zaradi pestrosti življenja določitev preživnine ne more biti matematična operacija, temveč gre za uravnoteženje pravno relevantnih dejavnikov, tako da se breme preživljanja ob ugotovljenih otrokovih potrebah ustrezno porazdeli med oba starša, upoštevajoč njune zmožnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani II točki izreka tako spremeni, da je toženec za preživljanje mld. A. A. dolžan plačati: - za čas od 1. 11. 2018 do 30. 11. 2018 znesek 130 EUR; - za čas od 1. 12. 2018 do 31. 1. 2019 znesek 110 EUR mesečno; - za čas od 1. 2. 2019 do 31. 3. 2019 znesek 231 EUR mesečno; - za čas od 1. 4. 2019 do 30. 4. 2019 znesek 111 EUR; - za čas od 1. 5. 2019 do 31. 5. 2019 znesek 126 EUR; - za čas od 1. 6. 2019 do 30. 6. 2019 znesek 111 EUR; - za čas od 1. 7. 2019 do 31. 7. 2019 znesek 97 EUR; - za čas od 1. 8. 2019 do 31. 8. 2019 znesek 107 EUR; - za čas od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019 znesek 191 EUR; - za čas od 1. 10. 2019 do 31. 12. 2019 znesek 107 EUR; - za čas od 1. 1. 2020 do 30. 6. 2020 znesek 110 EUR mesečno; - za čas od 1. 7. 2020 dalje znesek 210 EUR mesečno; sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) razvezalo zakonsko zvezo med prvo tožnico in tožencem, (II.) določilo preživnino, ki jo je toženec dolžan plačati za mld. A. A. od 1. 11. 2018 dalje, in sicer v različnih zneskih, upoštevajoč nastale stroške in že izvršena plačila za obdobje do 1. 10. 2020, od takrat naprej pa v višini 212 EUR mesečno, (III.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek in (IV.) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper II. točko izreka vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče bistveno previsoko ocenilo potrebe mld. tožnika in njegove zmožnosti plačila ter je določitev preživnine, kolikor presega 100 EUR mesečno, napačna. Graja ugotovljene stroške domače prehrane, za katero zadošča 70 EUR mesečno, stroške zavarovanja špornika, ki so nepotrebni in za tujino niso znašali 2 EUR, temveč 1,41 EUR, nepotreben je strošek revije Science ..., previsoko je ocenjen znesek za učbenike in šolske potrebščine, za dopust, prav tako znesek za higieno in frizerja, ki na mesečni ravni ob upoštevanju letnega zneska 150 EUR, znaša največ 12,5 EUR in ne 13 EUR. Tožnica se je iz hiše izselila sama, zato nanj ne more prevaliti stroškov bivanja. Kot gimnastični strokovnjak poudarja, da so ocenjeni stroški za gimnastično opremo bistveno pretirani in v času skupnega življenja niso bili tako visoki. Previsok je mesečni znesek za copate, paske, tekmovalne drese, bandažne trakove in kreme, ti stroški so pokriti s sponzorji, tožnik je v letu 2019 od kluba prejel novo trenerko, znamke Champion, vsako leto dobi tudi vrednostni bon za trgovino SportsDirect v višini vsaj 100 EUR. Sodišče je neutemeljeno priznalo strošek športne opreme (gorsko kolo, urbano kolo, skiro) v skupnem znesku 1.150 EUR in ta strošek razdelilo zgolj na deset let, čeprav gre za opremo, ki je ne bo prerasel in izrabil. Tožnik te opreme tudi ni kupil in gre za potencialni strošek, ki mu ga ni mogoče naprtiti. Strošek gorskega kolesa ni 800 EUR, urbano kolo pa je nevarno in ni potrebno za otrokov razvoj. Prav tako je sodišče neutemeljeno priznalo strošek za igralno konzolo PS3, ki ga je neutemeljeno razdelilo na 3 leta, čeprav je življenjska doba teh konzol daljša. Tožniku niso nastali stroški prevoza na dodatne treninge pred odhodom na tekmovanje v B., ker je prevoze plačal klub. Nedopustno je priznan strošek vozniškega izpita, za katerega ni gotovo, da bo dejansko nastal, vsekakor pa izpita pred februarjem 2021 tožnik ne bo mogel opravljati. Sodišče je te stroške nezakonito priznalo v mesecih od aprila do septembra 2020, sodba pa je bila izdana 16. 6. 2020. Neutemeljen je nadalje strošek z nakupom pohištva, strošek dveh injekcij, ki predstavljata nadstandard, strošek paketa Relive, strošek fitnesa, elektrostimulatorja, sobnega kolesa in blazine Magus. Ta je bila kupljena še v obdobju zakonske zveze in je ni dopustno presojati v okviru preživninskih potreb tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da je imel tožnik v času epidemije nižje stroške, prav tako tudi ne, da mu je toženec ob občasnih srečanjih dal 20 do 50 EUR in mu kupil športne copate v vrednosti 180 EUR. V sodbi ni razlogov, zakaj sodišče od meseca marca 2020 ni več upoštevalo plačanega zneska mesečne preživnine v višini 100 EUR, čeprav ta izhaja iz izpisa prometa na TRR.

Sodišče je preživninske zmožnosti toženca ugotovilo previsoko, tožničine pa je ovrednotilo prenizko. Ne drži, da sta tožnikova starša do julija 2019 imela primerljive dohodke. Zakonita zastopnica tožnika je ves čas imela višjo plačo, saj je uvrščena dva plačna razreda višje od toženca. V letu 2018 je bila ta razlika še višja. Sodišče ni ustrezno ugotovilo dohodkov zakonite zastopnice iz avtorskih pogodb, ki izhajajo iz izpiskov TRR, ter ni upoštevalo vseh prilivov. Zmotno je ocenilo tudi njegove dohodke. Za leto 2018 bi moralo upoštevati le zadnje 3 mesece, poleg tega v TD ni zaslužil toliko, kot je bilo prikazano, saj sodišče ni upoštevalo odbitja potnih stroškov. Od poletja 2019 ima zakonita zastopnica 2 plačilna razreda višjo plačo, kar je že v osnovi 8,2 % več od toženca, poleg tega prejema še dohodek iz TD. Razmerje, po katerem 53 % stroškov krije tožnica, toženec pa 47 %, je zato zmotno. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da plačuje kredit za stanovanjsko hišo in jo vzdržuje. Predlaga spremembo sodbe, tako da se preživnina določi v višini 100 EUR mesečno.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Materialno pravno podlago za določitev preživnine v konkretnem primeru predstavljata določbi 129. člena ZZZDR, po katerem mora biti preživnina v sorazmerju med potrebami preživninskega upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezanca, ter 129.a člena ZZZDR, ki določa, da mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, zajemati pa mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe, zaradi pestrosti življenja določitev preživnine ne more biti matematična operacija, temveč gre za uravnoteženje pravno relevantnih dejavnikov, tako da se breme preživljanja ob ugotovljenih otrokovih potrebah ustrezno porazdeli med oba starša, upoštevajoč njune zmožnosti.

6. Sodišče prve stopnje je potrebe tožnika od oktobra 2010 dalje ugotovilo v višini 497 EUR. Znesek za gimnazijca, ki je aktiven športnik, nikakor ni pretiran in je v okviru potreb, kot jih sodišča ugotavljajo za mladostnike primerljive starosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je za zdrav otrokov razvoj primeren strošek domače prehrane v višini 100 EUR mesečno, prav tako so ustrezno ugotovljeni stroški za bivanje ( skupaj z najemnino v višini 133 EUR mesečno ), obleko (40 EUR mesečno), zdravila in frizerja (13 EUR mesečno), mobitel (15 EUR mesečno), počitnice in izlete (23 EUR mesečno), pohištva (8 EUR mesečno), šolskih potrebščin ter učbenikov (25 EUR mesečno) in zabave (PS konzola, 3 EUR). Pri ugotavljanju obsega teh stroškov je sodišče izhajalo iz predloženih računov, ustrezno upoštevalo splošno znane tovrstne življenjske stroške, pa tudi čas njihovega nastanka. Pritožnik se stanovanjskih stroškov, ki nastajajo zaradi odselitve tožnikov iz stanovanjske hiše, ne more razbremeniti s tem, da zatrjuje, da odselitev ni bila potrebna. Stroški za stanovanje nastajajo in k deležu, ki odpade na sina, je dolžan ustrezno prispevati. Neutemeljena je tudi graja stroška za zavarovanje športnika, saj mu predhodno ni nasprotoval, njegovo višino pa je sodišče ugotovilo s predloženim računom. Ker je tožnik pred razvezo staršev bil naročen na revijo Science ..., mu je sodišče utemeljeno priznalo tudi ta strošek, upoštevajoč realno obdobje njenega prejema.

7. Tožnik je kategoriziran športnik Olimpijskega komiteja Slovenije in mladinski državni reprezentant v ... Njegovo življenje je v veliki meri posvečeno športu, zato ni dvoma, da mu v zvezi s tem nastajajo dodatni stroški, ki bi drugim najstnikom nastajali z drugačno izrabo prostega časa. Zakonita zastopnica tožnika je s predloženimi računi ustrezno izkazala, da mu poleg opreme, ki jo prejme v klubu, dodatno kupuje športno opremo in obutev, pa tudi paske, bandažne trakove in kreme, ter v potrebnost teh stroškov pri tako uspešnem športniku pritožbeno sodišče ne dvomi. Poleg tega je sodišče osnovni znesek stroškov za oblačila in obutev ocenilo zgolj v višini 40 EUR mesečno, zato dodatni znesek 22 EUR za nakup športnih oblačil, obutve in ostalih pripomočkov ne bi bil visok, tudi če ne bi šlo za vrhunskega športnika.

8. Del življenja športnika so poškodbe, njihovo zdravljenje pa je mogoče pospešiti z nadstandardnimi zdravstvenimi storitvami, ki jih je uporabljal tudi tožnik. Gre za enkratna stroška dveh injekcij v skupni višini 480 EUR in programa Relive, ki je tožniku omogočil hitrejše okrevanje in vrnitev v trenažni sistem. Ker preživninske zmožnosti toženca dopuščajo kritje takšnih občasnih, sicer res nadstandardnih, a za tožnika pomembnih stroškov, jih je sodišče utemeljeno priznalo in ustrezno umestilo njihovo plačilo v časovni okvir že zapadlih preživninskih obveznosti. Enako velja za enkraten mesečni strošek fitnesa, ki ga je tožnik obiskoval v maju 2019 in katerega višino je zakonita zastopnica izkazala s predloženim računom. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da so tožniku med pripravami na večja tekmovanja (v tujini) nastajali dodatni stroški s prevozi na treninge iz K. v L., dodatni stroški s prevozi pa nastajajo tudi, kadar je potrebno obiskovati fizioterapijo in podobno. Stroški za prevoze v višini 10 EUR mesečno, ki mu jih je sodišče priznalo, zato niso previsoki, pavšalne pritožbene trditve toženca, da tožniku te stroške v celoti krije klub, pa ostajajo neizkazane.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče tožniku neupravičeno priznalo znesek 18 EUR mesečno za športno opremo, ki ni povezana z gimnastiko. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da toženec ne more pogojevati uporabe gorskega kolesa, urbanega kolesa in skiroja s svojim soglasjem. Tožnik je to športno opremo v preteklosti imel, toženec mu je ne želi izročiti, zato naj soprispeva k ponovnemu nakupu. Ob tem niti ni bistveno, ali bo tožnik znesek, ki ga bo prejel za preživljanje, v tem obsegu namenil prav nakupu teh rekvizitov, ali morda nakupu smuči, pancarjev, obisku fitnesa ipd. Gre za oceno stroškov, namenjenih izdatkom za športne aktivnosti, ki ni pretirana.

10. Pritožnik v pritožbi posebej izpostavlja strošek zavarovanja za tujino, ki ga je sodišče priznalo za obdobje od novembra 2018 do januarja 2020 v višini 2 EUR, čeprav iz obrazložitve izhaja, da je ta znašal 17 EUR letno. V konkretnem primeru ne gre za oceno stroškov, temveč za povračilo že nastalih, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožniku iz omenjenega naslova za sporno obdobje priznalo 1,4 EUR mesečno. Prav tako je upoštevalo tudi pritožbeni ugovor, da sta življenjski dobi sobnega kolesa in elektrostimulatorja daljši od petih let, zato je ta strošek tožniku namesto v višini 5 EUR mesečno priznalo v višini 1,6 EUR, tako da se bo povrnil v desetih letih. Ob tem sodišče glede na izkazano športno dejavnost tožnika ne pritrjuje pritožbi, da gre za nepotreben strošek za zdrav razvoj mld. A. A. 11. Toženec se je na zadnjem naroku strinjal, da tožnik prične z opravljanjem vozniškega izpita, za katerega je do takrat že opravil izpit prve pomoči. Tudi strošek v višini 1.000 EUR je bil ocenjen kot primeren. Utemeljen pa je pritožbeni ugovor, da ni nastal v obdobju od aprila do septembra 2020, saj tožnik še ni pričel z vožnjami in bo pogoje za opravljanje izpita izpolnil šele v letu 2021. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi toženca ugodilo in omenjeni enkratni strošek upoštevalo v okviru ugotovljenih potreb kot izdatek, ki bo odplačan v daljšem časovnem obdobju in se bo mesečno upošteval v višini 15 EUR.

12. Utemeljen je tudi ugovor pritožnika glede blazine za elektromagnetno terapijo Magus, ki je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank in predstavlja njuno skupno premoženje. V postopku namreč ni bilo izkazano, da bi bila namenjena le zadovoljevanju koristi mld. A. A., ki mu je sodišče že priznalo strošek sobnega kolesa in elektrostimulatorja za dosego hitrejše regeneracije. Ker blazina ne sodi v krog upravičenih potreb preživninskega upravičenca, stroška za njeno dokončno plačilo v okviru preživnine ni mogoče upoštevati.

13. Toženec utemeljeno opozarja, da je sodišče glavno obravnavo zaključilo 16. 6. 2020 in da je do takrat vsakomesečno plačeval za preživljanje sina znesek 100 EUR, kar je sodišče upoštevalo le do meseca aprila 2020. Ker se učinek pravnomočnosti veže na stanje ob koncu zadnje glavne obravnave, je pritožbeno sodišče pri ponovnem obračunu upoštevalo tudi plačila za april, maj in junij 2020. Ni pa mogoče pritrditi pritožniku, da bi moralo sodišče v okviru njegovega prispevka upoštevati občasne zneske za žepnino in športne copate, ki jih je izročil tožniku, saj ni podal trditev, da je s tem izpolnjeval preživninsko obveznost, temveč je šlo za manjša darila. Prav tako v postopku ni postavil trditev glede prehrane in prevoza v zvezi z dopustom, njegovo zaslišanje pa tega ne more nadomestiti.

14. Ocena potreb in pokritje že nastalih izdatkov je razvidna iz tabele: 

15. Sodišče je v 7. točki obrazložitve ustrezno (v razponu) ugotovilo preživninske zmožnosti staršev. Te so nad slovenskim povprečjem že ob upoštevanju plač, ki so za tožnika v obdobju od oktobra 2018 do januarja 2020 skupaj z regresom znašale povprečno 1.739 EUR, za tožnico pa 1.897 EUR. Že ta dohodek zadošča, da bi oče zmogel kriti polovico predhodno ugotovljenih potreb mld. tožnika, sodišče pa mu je od julija 2019 naložilo v kritje celo manjši del, in sicer 47 %, upoštevajoč višje zaslužke zakonite zastopnice. Kot ta opozarja v odgovoru na pritožbo, bi sodišče glede na relativno primerljive dohodke razliko v višini prejemkov lahko zanemarilo, saj je potrebno upoštevati tudi njeno pretežno skrb za sina, ki z očetom skoraj nima stikov. Odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena je pritožniku v korist, zato se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi skuša znižati svoj prispevek h kritju potreb mld. tožnika z relativiziranjem prejemkov v telovadnem društvu. Tudi če so ti delno krili potne stroške, razlika do prejemkov tožnice ni tolikšna, da bi upravičevala drugačno porazdelitev preživninskega bremena.

16. Glede na ugotovljene prejemke toženec preživninsko breme po tej sodbi nedvomno zmore, tudi ob upoštevanju, da mora, enako kot tožnica, kriti primerljive stroške preživljanja še za hčer B. A. Kot v pritožbi izpostavlja, je licencirani trener ..., zato ima po oceni pritožbenega sodišča možnost poiskati dodaten zaslužek, ki mu bo to olajšal. 17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (358. člen ZPP).

18. Glede na majhen pritožbeni uspeh toženca in upoštevajoč naravo postopka vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).