Jedro

Pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je delovnemu invalidu II. ali III. kategorije mogoče priznati le, če mu zaposlitev ni zagotovljena pod predpostavko, da se je v 30-ih dneh od prejema dokončne odločbe ZPIZ prijavil pri pristojnem zavodu za zaposlovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločbe toženca št. I-833.097 z dne 24.7.1997 in posledično priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja za zaposlitev na drugo ustrezno delo iz odločbe iste opr. št. z dne 17.3.1989 (pravilno 28.3.1989) vključno za čas dokupa opravljanja kmetijske dejavnosti od 1.1.1963 do 17.7.1966 z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da za priznanje vtoževane dajatve niso izpolnjeni pogoji iz 123. v zvezi s 187. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zoper citirano sodbo je tožnica vložila laično pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Meni, da sodišče na obravnavi 28.11.2000 ni temeljito pregledalo vseh listin, zlasti pa ni razčistilo, komu je bila vročena pošiljka (verjetno misli odločitev z dne 28.3.1989). Meni, da bi ZPIZ Slovenije moral izračunati, koliko njenega denarja mu je ostalo, ker ni uživala pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti. Navaja, da je bila od leta 1972 do 1990 in od 1990 do 1992 brez vsake dejavnosti, da naj bi spadala med klošarje in da je prav zato 22.5.1992 ustanovila družinsko podjetje B. d.o.o.. Poudarja, da bi jo moral toženi zavod leta 1992, ko se je ponovno prijavila v zavarovanje opozoriti, da je invalid III. kategorije, da bi lahko takrat uveljavljala denarno nadomestilo. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano zavrnilno sodbo izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu in da v postopku ni prišlo niti do kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njo že tožena stranka, je podana v 2. alinei 187. člena v zvezi s 123. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). Po tej določbi je pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu delovnemu invalidu II. ali III. kategorije mogoče priznati, če mu druga ustrezna zaposlitev ni zagotovljena, pa se v roku 30-ih dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici, prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Takšen dejanski stan pa v konkretnem primeru ni podan, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, ker tožnica 3.2.1997, ko je pri tožencu vložila zahtevek za priznanje sporne dajatve, ni mogla izpolnjevati še pogoja iz 2. alinee 187. člena ZPIZ-92. Nobenega dvoma ni, da je bila tedaj prijavljena v zavarovanje kot lastnica firme B. d.o.o. in da na zavodu za zaposlovanje ni bila prijavljena niti po 30.11.1990, ko je prenehala opravljati kmetijsko dejavnost, kot edini in glavni poklic. Navedena dejstva, ki jih tožnica v pritožbi niti ne prereka pa so bistvena za pravilnost izpodbijanih zavrnilnih odločb toženca, ki sta tudi po oceni pritožbenega sodišča zakoniti.

Navedbe tožnice, da je odločbo o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu št. I-833.097 z dne 28.3.1989 prejela šele 7.1.1997, niso odločilne. Tudi če toženec koncem leta 1996 ni razpolagal z dokazom o vročitvi in je tožnici ob izjavi, da je ni prejela, konkretni upravni akt vročil 7.1.1997, pravice do sporne denarne dajatve za nazaj, vključno za obdobje od odjave iz zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti 30.11.1990 do ponovne vključitve v zavarovanje na podlagi lastništva firme B. d.o.o. 2.6.1992 ne bi bilo mogoče priznati, ker ne bi bil izpolnjen pogoj iz že cit. 2. odst. 123. člena ZPIZ-92, ne iz istovrstne določbe 143. člena statuta ZPIZ, veljavnega do 31.3.1992, saj ni izkazano, da bi bila tožnica tedaj prijavljena pri zavodu za zaposlovanju kot brezposelna oseba. Sicer pa v predmetnem sporu, ko gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb toženca, ni mogoče uspešno uveljavljati nepravilnega postopanja v zvezi z vročitvijo upravne odločbe več kot šest let po njeni izdaji. Čeprav načeloma vročitev odločbe po nekaj letih od njene izdaje ni v skladu s procesnimi pravili o vročanju, hkrati pri tem ni zanemarljiva vloga same tožnice. Očitno je šlo za njeno popolno pasivnost, če se kot zavarovanka, na katere zahtevo se sproža postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, v toliko letih ni niti informirala o njegovi usodi. V letu 1989 priznane pravice do zaposlitve na temelju preostale delovne zmožnosti pa leta 1997 in kasneje objektivno več ne more realizirati, ker zaradi statusa zavarovanke in nato upokojenke več ne more izpolnjevati dejanskega stanu iz 1. in 2. odst. 123. člena v zvezi z 2. odst. 187. člena cit. ZPIZ-92. Tudi ni nobene pravne podlage za priznanje vtoževanega nadomestila plače od 1.1.1963 do 17.7.1966, ko tožnica ni bila niti vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.