Jedro

Iz obrazložitve sklepa o zavrženju ovadbe izhaja, da niso bili podani pogoji za obstoj kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1 ter da glede na sklep državnega tožilstva ni bil podan niti utemeljen sum, da bi osumljeni storil naznanjeno kaznivo dejanje, zato ni verjetno pričakovati, da bi tožnica kot subsidiarna tožilka uspela in v eventualnem kazenskem postopku dokazala, storitev kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica pri toženi stranki vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno zastopanje v kazenskem postopku pred sodiščem prve in druge stopnje. Iz prilog k prošnji je mogoče sklepati, da želi tožnica skladno s pravnim poukom v sklepu Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani v osmih dneh od prejema sklepa sama začeti kazenski pregon zoper osumljenega tako, da bi vložila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani neposredno obtožnico ali zahtevo za preiskavo. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Pri odločanju je tožena stranka vpogledala v sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani opr. št. Kt (1) 4034/10-KZ-rr z dne 12. 10. 2010, iz katerega je razvidno, da je tožilstvo kazensko ovadbo, podano s strani PP Ljubljana Moste zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po 2. odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS št. 55/08, dalje KZ - 1) zavrglo, ker naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tožena stranka ocenjuje, da je obrazložitev tega sklepa prepričljiva. V celoti se strinja s tem sklepom, saj iz obrazložitve dejansko ne izhaja, da bi bili podani pogoji za obstoj kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1. Iz opisa ravnanja A.A. je mogoče ugotoviti, da je kritičnega dne prišlo do prepira med njim in njegovima sinovoma, katerih mati je tožnica, ki sta v tem času imela stik z očetom. Ravnanja imenovanega ni mogoče sumpsumirati po določbi 192. člena KZ-1. Tožena stranka sicer ne dvomi, da je prišlo do neljube situacije v družini, vendar pa vsak družinski zaplet, tudi če je prisotno vpitje, še ne pomeni kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja. Tožena stranka se tako v celoti sklicuje na razlago tožilstva in ni razloga, da bi podvomila v njegove ugotovitve. Tožnica pa ni navedla nikakršnih novih okoliščin in ni predložila kakršnihkoli dokazov, ki bi vzpostavljali utemeljen sum, da je bilo storjeno naznanjeno kaznivo dejanje oziroma da je bilo ravnanje osumljenega drugačno kot izhaja iz kazenske ovadbe in sklepa. Glede na sklep državnega tožilstva ni bil podan niti utemeljen sum, da bi osumljeni storil naznanjeno kaznive dejanje, še toliko manj pa gotovost, kar se zahteva za obsodilno sodbo. Če bi tožnica sama začela kazenski pregon z vložitvijo neposredne obtožnice oziroma zahteve za preiskavo, ni verjetno pričakovati, da bi kot subsidiarna tožilka (zakonita zastopnica otrok) uspela in v eventualnem kazenskem postopku dokazala, da je A.A. kriv storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja. Torej tak kazenski pregon nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati.

Tožnica v tožbi navaja, da pošilja dokumente, s katerimi dokazuje nasprotno, torej da ima verjetni izgled za uspeh in je zaradi tega tudi vložila zahtevo za preiskavo. Že samo dejstvo, da je PP Ljubljana Moste podala kazensko ovadbo, dokazuje, da sum kaznivega dejanja obstaja. V razlagi izpodbijane odločbe je tudi omenjeno nesporazumevanje z načinom izvrševanja stikov s strani očeta otrok. Sama pri omenjenih stikih ni bila prisotna, odreagirali so naključni mimoidoči. Po mnenju tožnice je zmotna razlaga, ki se nanaša na nesporazumevanje z načinom izvrševanja stikov. Tožnica predlaga, naj sodišče ugodi prošnji za brezplačno pravno pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločitvi in razlogih, ki so narekovali odločbo, s katero je bila prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena. Prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izdani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljen zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je obrazložitev sklepa o zavrženju ovadbe pravilna, iz nje izhaja, da niso bili podani pogoji za obstoj kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1 ter da glede na sklep državnega tožilstva ni bil podan niti utemeljen sum, da bi osumljeni storil naznanjeno kaznivo dejanje, in ni verjetno pričakovati, da bi tožnica kot subsidiarna tožilka (zakonita zastopnica otrok) uspela in v eventualnem kazenskem postopku dokazala, da je A.A. kriv storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja.

Ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da iz listin, ki jih tožnica prilaga, izhaja, da ima izglede za uspeh. V tej dokumentaciji je sporni dogodek opisan podobno kot v sklepu okrožnega državnega tožilstva, tak opis dogodka pa tudi po mnenju sodišča ne ustreza opisu kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po 2. odstavku 192. člena KZ-1, zato tudi po oceni sodišča tožnica nima izgleda za uspeh v primeru, da postopek nadaljuje kot subsidiarna tožilka, (zakonita zastopnica svojih otrok). Kaznivo dejanje po 2. odstavku 192. člena KZ-1 namreč stori tisti, ki sili otroka k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njegovi starosti ali ga iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali drugim ravnanjem, ki so škodljiva za njegov razvoj, ali z njim surovo ravna ali ga trpinči. Takih ravnanj pa pri tem dogodku ni mogoče zaznati, zaradi česar je odločitev tožilstva pravilna, posledično pa tudi odločitev tožene stranke. Sklep o zavrženju kazenske ovadbe je smiselno obrazložen tudi v tistem delu, kjer tožilstvo opozarja na problematiko stikov otrok s staršema. Glede tožbene navedbe, da že samo dejstvo, da je PP Ljubljana Moste podala kazensko ovadbo, dokazuje, da obstaja sum storitve kaznivega dejanja, pa sodišče meni, da policija ovadbo pošlje v obravnavo pristojnemu organu pregona, to je državno tožilstvo. Državno tožilstvo pa je v konkretnem primeru ugotovilo, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tudi državno tožilstvo je pristojno, da ugotavlja, ali je podan sum storitve kaznivega dejanja.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.