Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi natega vratnih in hrbtnih mišic.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2009 z dne 19.3.2009 o prenosu pristojnosti z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo (sodbo in sodbo na podlagi pripoznave) je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.335,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni in mu povrniti pravdne stroške v znesku 633,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 1.165,00 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi od 7.9.2006 dalje, je sodišče zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna v proračun sodišča plačati 65,10 EUR stroškov sodnih taks, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter zoper izrek o stroških zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tudi zahtevku za plačilo odškodnine še v višini 1.165,00 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku prisodi tudi stroške celotne izvedenine, skupaj z bančno provizijo in z zakonskimi obrestmi od 28.1.2008 do plačila, kakor tudi vse ostale na prvi stopnje zaznamovane stroške. Navaja, da je prisojena odškodnina, glede na ugotovljeno dejansko stanje, prenizka. Iz naslova ugotovljenih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi tožniku pripadala celotna vtoževana odškodnina, to je 2.500,00 EUR in ne le 2.000,00 EUR kot je odločilo sodišče prve stopnje. Zadevo je mogoče primerjati s sodbami Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/98, II Ips 419/99, II Ips 540/2003, II Ips 490/2003 in II Ips 40/2003. Primerjava pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino iz tega naslova v višini približno sedmih povprečnih mesečnih neto plač in je tožnikov zahtevek celo prenizek. Tudi odškodnina iz naslova strahu je prenizka. Sodišče je tožniku prisodilo le 500,00 EUR odškodnine iz tega naslova, nedvomno pa utrpeli strah utemeljuje prisojo vtoževanih 800,00 EUR. Pritožba zadevo primerja z odločitvijo v zadevi VS RS II Ips 176/98. Po mnenju pritožnika je prenizko dosojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je po oceni sodišča prve stopnje primerna le v višini 835,00 EUR. Tožnik meni, da mu glede na ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti pripada vtoževana odškodnina 1.200,00 EUR. Stanje je trajno, tožnik bo glede na starost duševne bolečine iz tega naslova prestajal še približno 30 let. Pritožba se sklicuje na zadevo VS RS II Ips 176/98. Prisojena odškodnina tudi kot celota ni primerna, niti pravična. Izpostavlja sodno prakso v podobnih primerih (VS RS II Ips 154/96, II Ips 16/96, II Ips 575/2002, II Ips 381/2001, II Ips 40/2003 in II Ips 490/2003). Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Sodišče je neutemeljeno presojalo uspeh tožnika v pravdi po posameznih fazah. Izhodišče za prisojo pravdnih stroškov je tožbeni zahtevek, kot ga je, glede na izvedensko mnenje, tožnik ustrezno skrčil. Tožnik je tako v pravdi uspel s 74 %. Sodišče bi moralo tožniku v celoti prisoditi stroške izvedenine, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od položitve predujma. Takšno prakso so že zavzela tako pritožbena kot vrhovno sodišče. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kakor tudi drugih bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče tožniku za vso nepremoženjsko škodo priznalo odškodnino v znesku 3.335,00 EUR, glede dela zahtevka, ki ga je tožena stranka pripoznala v svoji pripravljalni vlogi, v znesku 2.921,05 EUR, pa naj bi sodišče izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave. Iz sodbe ni razvidno, da bi sodišče izdalo delno sodbo, ampak je za celotni znesek prisojene odškodnine izdalo enotno sodbo, tožniku pa prisodilo več, kot je zahteval. Zahteval je odškodnino v znesku 4.500,00 EUR, tožena stranka mu je pripoznala znesek 2.921,05 EUR, ob upoštevanju izreka sodbe, pa mu mora sedaj plačati še 3.335,00 EUR, skupaj torej 6.256,05 EUR. Izrek sodbe je zato tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče tudi ni pravilno izračunalo uspeh tožnika v pravdi. Tožnik ni uspel z zneskom 3.335,00 EUR, ampak le z zneskom 413,95 EUR. Preostanek je tožena stranka pripoznala na začetku postopka, še pred prvo glavno obravnavo, in za ta del pravda ni tekla, saj ni bil sporen. Tožnik je v pravdi uspel z zanemarljivim delom zahtevka, zato mu sodišče sploh ne bi smelo priznati stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podredno pa v ugodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika: Tožnik je v prometni nesreči z dne 4.9.2006 utrpel nateg vratnih in hrbtnih mišic in stisnjenje prsnega koša spredaj. 7 dni je trpel srednje močne bolečine, 7 dni zmerne in 14 lažje bolečine, ki se bodo pojavljala tudi v bodoče pri dvigovanju težkih predmetov, daljši prisiljeni telesni drži in sunkovitih gibih. Nevšečnosti med zdravljenjem je predstavljalo 8 RTG slikanj, 10-kratno ambulantno izvajanje fizioterapije, pregled pri specialistu, pet pregledov pri domačem zdravniku. Na podlagi tako ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR, pravična denarna odškodnina (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje zaključilo, da mora tožnik po škodnem dogodku vlagati povečane napore v svoje delo (opravlja delo prodajalca na bencinskem servisu), pa tudi v opravila v vsakdanjem življenju, zaradi poškodbe pa je opustil igranje nogometa in smučanje. Ob tem, da zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti delno, v 30 %, povzročajo tudi zmerne degenerativne spremembe v vratni in hrbtni hrbtenici, je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 835,00 EUR. Tudi za to odškodnino pritožbeno sodišče šteje, da je pravična odškodnina (179. in 182. člen OZ). Iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 500,00 EUR. Tožnik je izpovedal, da vozila, ki je trčilo v njegovo, ni videl, ustrašil pa se je ropota ob trku, kasneje pa je bil zaskrbljen zaradi posledic, ki jih bo poškodba pustila. Glede na opisano stopnjo in trajanje strahu, upoštevaje, da je šlo pri tožniku le za lažjo poškodbo, je po mnenju pritožbenega sodišča, tudi ta odškodnina pravična odškodnina (179. člen OZ).

Skupno je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo 3.335,00 EUR odškodnine. Tudi skupno odškodnina je pravična odškodnina in povsem primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. Glede sodne prakse, ki jo pritožba izpostavlja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerjanje prisojene odškodnine z odškodninami v pritožbi citiranih primerih, ni možno. Prav v vseh primerih, ki jih izpostavlja pritožba, je šlo za zvin vratnega dela hrbtenice, v eni pa za lahek zvin vratne hrbtenice (II Ips 575/2002), pri tožniku pa je šlo le za nateg vratnih in hrbtnih mišic, torej za lažjo poškodbo, z manjšimi bolečinami, z manj nevšečnostmi, z manjšim strahom za izid zdravljenja in tudi za manjši obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prisojena odškodnina pa je v primerjavi z odškodninami iz naslova natega vratnega mišičja (stisnjenje prsnega koša ni povzročilo posebnih bolečin niti ni vplivalo na obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika), povsem ustrezna.

Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje zahtevek za nadaljnjih 1.165,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu kolikor se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za način odmere pravdnih stroškov. Uspeh tožnika v tej pravdi je tako 40 %. Pravilno je sodišče nekatere od priglašenih stroškov štelo za pravno nepotrebne stroške (3. odstavek stran 7 sodbe). Sodišče je tožniku priznalo celotne stroške izvedenine za izvedenca medicinske stroke v znesku 459,79 EUR. Glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov pa se je prav tako upravičeno sklicevalo na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006. Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izrek sodbe ni v nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka in iz obrazložitve je jasno razvidno, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.335,00 EUR in da je v tem znesku vsebovan pripoznani del odškodnine v višini 2.921,05 EUR. Kaj več tožena stranka tožniku nedvomno ni dolžna izplačati. Glede na to, da je sodišče moralo izpeljati dokazni postopek glede višine tožniku pripadajoče odškodnine za nematerialno škodo, ne glede na to, da je tožena stranka pripoznala odškodnino v določeni višini, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je tožnik praktično v pravdi v celoti propadel. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da je bila pravda nedvomno potrebna.

Tudi pritožba tožene stranke je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo tudi v ugodilnem delu, kakor tudi v izreku o stroških (353. člen ZPP).