Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je pritlično stanovanje vse do 29. 12. 2016 imelo elektriko v vseh prostorih, s tem da le v kuhinji ni gorela stropna luč, in zaključilo, da je prav tožena stranka posest druge in tretje tožeče stranke na pritličnem stanovanju dne 29. 12. 2016 okoli 14. ure motila preko izklopa oziroma prekinitve elektrike za pritlično stanovanje. Zaradi opisanega motilnega dejanja z izklopom elektrike sta bili druga in tretja tožeča stranka ovirani v normalni uporabi pritličnega stanovanja, saj je za njegovo normalno uporabo bistvena tudi delujoča elektrika.
I. Pritožba druge in tretje tožeče stranke zoper odločitev v točkah IV in V izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže. Pritožba druge in tretje tožeče stranke v preostalem delu in pritožba prve in druge tožene stranke pa se zavrneta in se v še izpodbijanih delih (točke II, III, V, VI, VII, VIII, IX, X in XI) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Druga in tretja tožeča stranka ter prva in druga tožena stranka sami krijejo svoje pritožbene stroške. Prva in druga tožena stranka sta dolžni nerazdelno prvi tožeči stranki plačati 279,99 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Prva tožeča stranka je dolžna prvi in drugi toženi stranki povrniti 139,99 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, druga in tretja tožeča stranka pa sta dolžni nerazdelno prvi in drugi toženi stranki povrniti 139,99 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (I.) zavrglo tožbo tožečih strank z dne 11. 1. 2017 v delu, ki se nanaša na prvo tožečo stranko, (II.) odločilo, da je prva tožena stranka K. G. motil posest druge tožeče stranke in tretje tožeče stranke, s tem ko je 29. 12. 2016 okoli 14.00 ure preko izklopa stikala oziroma fizične odstranitve varovalke oziroma z drugim posegom v elektro omarici, ki se nahaja v zgornjih nadstropjih hiše in ni v posesti druge in tretje tožeče stranke, izklopil elektriko v stanovanju skupne površine 76,26 m2, ki je v posesti druge in tretje tožeče stranke in se nahaja v pritličju večstanovanjske hiše na naslovu ..., stoječe na nepremičnini ID znak parcela ... (ID ...) in ID znak parcela ... (ID ...) (v nadaljevanju: večstanovanjska hiša; (III.) prvemu tožencu prepovedalo, da bi v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem, kot je opisano v točki II. izreka tega sklepa, posegal v posest druge tožeče stranke in tretje ožeče stranke na pritličnem stanovanju v večstanovanjski hiši; (IV.) zavrnilo tožbeni zahtevek druge in tretje tožeče stranke v presežku, to je v delu, kjer druga in tretja tožeča stranka zahtevata ugotovitev motenja posesti na kurilnici, ki se kot ločen prostor nahaja v pritličju večstanovanjske hiše, s tem da sta toženi stranki dne 29. 12. 2016 v jutranjih urah skupaj oziroma v soglasju na zunanjih vratih kurilnice namestili novo ključavnico ter vrata zaklenili, ključev potrebnih za odpiranje pa jima nista izročili, s čimer sta jima onemogočili prej prost dostop do kurilnice in tam nahajajočih se naprav za ogrevanje ter solidarno vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da toženi stranki iz zunanjih vhodnih vrat kurilnice odstranita dne 29. 12. 2016 nameščeno ključavnico ali jima izročita njen ključ oziroma jima na drug način ponovno omogočita prost dostop do kurilnice in tam nahajajočih se naprav za ogrevanje ter prepoved toženima strankama v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v njuno posest na kurilnici ter v delu, kjer druga in tretja tožeča stranka zahtevata ugotovitev motenja posesti na pritličnem stanovanju skupne površine 76,26 m2, ki je v njuni posesti in se nahaja v pritličju večstanovanjske hiše, s tem, da je druga tožena stranka dne 29. 12. 2016 okoli 14.00 ure skupaj oziroma v soglasju preko izklopa stikala oziroma fizične odstranitve varovalke oziroma z drugim posegom v elektro omarici, ki se nahaja v zgornjih nadstropjih hiše in ni v njuni posesti, izklopila elektriko v pritličnem stanovanju, ter solidarno vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da toženi stranki ponovno vklopita elektriko za pritlično stanovanje ter prepoved drugi toženi stranki v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v njuno posest na pritličnem stanovanju; (V.) ugovoru prve tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 13. 1. 2017 delno ugodilo, ugovoru druge tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi pa v celoti ugodilo in sklep o začasni odredbi v delu, kjer je toženima strankama naloženo, da sta solidarno dolžni v roku 24 ur iz zunanjih vhodnih vrat kurilnice, ki se kot ločen prostor nahaja v pritličju večstanovanjske hiše, odstraniti dne 29. 12.2016 nameščeno ključavnico ali tožečim strankam izročiti njen ključ oziroma jim na drug način omogočiti prost dostop do zadevne kurilnice in tam nahajajočih se naprav za ogrevanje, sicer lahko po poteku roka za prostovoljno izpolnitev na stroške toženih strank tožeče stranke odstranitev ključavnice zaupajo nekomu drugemu ali pa ključavnico odstranijo same, ter v delu, kjer je drugi toženi stranki naloženo, da je solidarno dolžna v roku 24 ur ponovno vklopiti in pustiti vklopljeno elektriko za pritlično stanovanje skupne površine 76,26 m2 v večstanovanjski hiši, sicer je solidarno dolžna plačati denarno kazen v višini 2.500,00 EUR, ter v delu, kjer se drugi toženi stranki prepoveduje v bodoče posegati v posest tožečih strank nad pritličnim stanovanjem skupne površine 76,26 m2 na način, da se temu stanovanju izklopi elektrika, ter v delu, kjer se prvi toženi stranki prepoveduje v bodoče posegati v posest prve tožeče stranke nad pritličnim stanovanjem skupne površine 76,26 m2 na način, da se temu stanovanju izklopi elektrika, kot tudi v delu, kjer se toženima strankama prepoveduje kakršnokoli onemogočanje prostega dostopa do kurilnice ter v delu, kjer je toženima strankama v primeru kršitve prepovedi onemogočanja prostega dostopa do kurilnice, drugi toženi stranki pa v primeru kršitve prepovedi poseganja v posest tožečih strank nad pritličnim stanovanjem skupne površine 76,26 m2, prvi toženi stranki pa v primeru kršitve prepovedi poseganja v posest prve tožeče stranke nad pritličnim stanovanjem skupne površine 76,26 m2 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo in razveljavilo opravljeno dejanje zavarovanja z odklenitvijo zunanjih vhodnih vrat kurilnice, ter odločilo, da v ostalem delu, to je v delu, kjer je prvi toženi stranki naloženo, da je dolžna v roku 24 ur ponovno vklopiti in pustiti vklopljeno elektriko za pritlično stanovanje skupne površine 76,26 m2, sicer je dolžna plačati denarno kazen v višini 2.500,00 EUR, ter v delu, kjer se prvi toženi stranki prepoveduje v bodoče posegati v posest druge in tretje tožeče stranke nad pritličnim stanovanjem skupne površine 76,26 m2 na način, da se temu stanovanju izklopi elektrika, ter v delu, kjer je prvi toženi stranki v primeru kršitve prepovedi poseganja v posest druge in tretje tožeče stranke nad pritličnim stanovanjem skupne površine 76,26 m2 naloženo plačilo denarne kazni v višini 2.500,00 EUR, ostane sklep o začasni odredbi v veljavi in ugovor prve tožene stranke v tem delu zavrnilo; (VI.) odločilo, da so prva, druga in tretja tožeča stranka dolžne v roku 8 dni prvi in drugi toženi stranki nerazdelno povrniti 538,30 EUR stroškov zavarovanja z začasno odredbo; (VII.) da sta druga in tretja tožeča stranka dolžni v roku 8 dni drugi toženi stranki nerazdelno povrniti 4.366,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila; (VIII.) da je prva tožeča stranka dolžna v roku 8 dni prvi in drugi toženi stranki povrniti 4.366,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila, s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo druge in tretje tožeče stranke iz VII. točke izreka; (IX.) da je prva tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti 2.118,20 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije na TRR Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila; (X.) da je prva tožena stranka dolžna v roku 8 dni drugi in tretji tožeči stranki povrniti 671,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila; in (XI.) da je prva tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti 1.251,35 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije na TRR Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.
2. Druga in tretja tožeča stranka se pritožujeta zoper zavrnilni del sklepa ter zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov prvi in drugi toženi stranki. Uveljavljata pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopkovnih določb. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka in ugoditve ugovoru v zvezi z motenjem posesti z namestitvijo nove ključavnice in zaklenitvijo zunanjih vrat kurilnice zoper obe toženi stranki tožnika sodišču očitata, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpostavljata, da sta toženi stranki potrdili navedbe tožnikov, da sta (po drugem tožniku) nemudoma po motilnem dejanju zahtevali izročitev ključa kurilnice od prvega toženca, in da se je z zaslišanji tožnikov izkazalo za neresnično, da imajo tožeče stranke dostop do kurilnice skozi notranja vrata, kakor tudi, da so tožeče stranke navajale in z zaslišanjem potrdile, da sta imeli druga tožnica in tretji tožnik do motilnega ravnanja posest nad kurilnico, ker jima je bil ves čas pri odprtih vratih kurilnice nemoteno omogočen vstop vanjo in dostop do toplotne črpalke, z zamenjavo ključavnice pa so bile tožeče stranke ovirane pri ogrevanju pritličnega stanovanja. Navajata, da je vsebina neposredne posesti kurilnice v tem, da posestnik rabi stvar v skladu z njenim namenom, in da je namen posesti kurilnice v tem, da druga in tretja tožeča stranka dostopata do toplotne črpalke zaradi uravnavanja gretja. Za gretje je skrbel prvi toženec, kar jima je bilo pojasnjeno že 1. 12. 2016, sta pa vedela, da imata kadarkoli prost dostop do kurilnice in da le-ta z ničemer ni oviran, ker so bila vrata vedno odklenjena, kar zadošča za zaključek o tem, da sta nad kurilnico imeli soposest. Sodišče je nadalje zmotno oprlo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu na izpovedbo tretje tožeče stranke, da nista upali dostopati do kurilnice, da jima ne bi prvi toženec očital, da sta kaj pokvarili. Navedena okoliščina glede na zgoraj navedeno ni bistvenega pomena za odločitev, ker sta kljub temu imeli dostop do kurilnice ter možnost uravnavanja gretja. Obenem pa takšno izpovedbo tretjega tožnika zmotno tolmači kot ključno za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu, ker naj bi prav s to okoliščine bila ovržena trditev tožnikov, da sta pred 29. 11. 2016 lahko zagotavljala konstantno temperaturo pritličnega stanovanja. Tožnika trdita, da je sodišče ne samo zmotno ugotovilo dejansko stanje, temveč ga je ugotovilo celo v nasprotju z dejstvi, zatrjevanimi s strani tožečih strank in potrjenimi s strani toženih strank. Obenem pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ki varuje posestnika pred samovoljnimi posegi v obstoječe stanje. Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugega toženca zaradi motenja posesti z izklopom elektrike pa tožnika izpodbijata najprej z navedbo, da je sodišče spregledalo način obrambe drugega toženca, da ni naročil izklopa električne energije, ker se je 29. 12. 2016 zaradi službenih zadev nahajal v H. zaradi mediacijskega srečanja, noč z 28. na 29. 12. 2016 pa preživel v G. pri svoji partnerki, na naslov motilnih dejanj pa prispel komaj 29. 12. 2016 pozno popoldne. Pritožnika navajata, da sta toženi stranki v pripravljalni vlogi, vloženi na naroku 13. 12. 2019, navajali, da se je drugi toženec kritičnega dne do večernih ur nahajal V H., nato se je (časovno po motilnih dejanjih in mnogo po policijski intervenciji) vrnil za nekaj minut v svojo odvetniško pisarno na naslovu ..., nato pa se je napotil k svoji partnerki v G., s tem pa je utemeljeval, da v času motilnih ravnanj njegovega avta druga in tretja tožeča stranka nista mogli opaziti na naslovu motenja. Takšne navedbe so v nasprotju z navedbami iz odgovora na tožbo in ugovora zoper sklep o začasni odredbi, obenem pa je zaključiti, da je kritičnega dne svoje vozilo nedvomno uporabljal drugi toženec. Trditev drugega toženca, da se kritičnega dne v času motilnega dejanja izklopa elektrike ni nahajal na naslovu motenja, je bila izpodbita s predložitvijo fotografij njegovega osebnega vozila, ki je bilo dne 29. 12. 2016 ob 13.02 uri, kar je v času protipravnega izklopa elektrike, parkirano na naslovu ... . Uro in datum nastanka fotografij je potrdil izvedenec, kar brez dvoma umesti drugega toženca na naslov motilnih dejanj na datum in čas motilnega dejanja. Zaključek sodišča, da ni bil vpleten v motilno ravnanje izklopa elektrike, je presenetljiv z vidika sicer skrbne dokazne ocene izjav prič M. Š. in I. L., ki jo je sodišče verodostojno in korektno dokazno ocenilo tudi v primerjavi z ostalimi izvedenimi dokazi. V zvezi z vlogo druge tožene stranke pa se je sodišče oprlo na izpovedbe policistov, ki o aktivni vlogi drugega toženca niso izpovedali. Pri tem pa je prezrlo, da je drugi toženec sam zatrjeval dve različici dogodkov na dan 29. 12. 2016, ob tem pa izrecno zanikal svojo prisotnost v času motilnih dejanja na naslovu motenja. Prav dokazi, predloženi s strani tožečih strank, so drugega toženca umestili v čas in kraj motenja, in sicer dokazi, ki izkazujejo objektivno dejstvo, preverljivo in nedvomno potrjeno, neobremenjeno od pripadnosti prič in od drugih manj zanesljivih dokazov. Če bi sodišče enakovredno kritično ocenilo dokaze v zvezi z vlogo druge tožene stranke pri motitvenem dejanju, kot je to storilo pri pričah in drugi ter tretji tožeči stranki, ji po enakih kriterijih kot za priče ne bi smelo nakloniti vere. Tako bi tudi ostali kontrolni dokazi, kot je zaslišanje policistov, uradni zaznamek policistov, odpadli, saj bi se ugotovitev sodišča osredotočila na neverodostojnost izpovedbe drugega toženca, sklicevanje na elektronsko sporočilo drugega toženca z dne 1. 2. 2017 o tem, da bo ponovno vzpostavil stanje kot pred začasno odredbo, pa bi v pravilnem kontekstu samo potrdilo njegovo aktivno vlogo pri motenju posesti tožečih strank in s tem tudi dejansko, ne samo pravno, utemeljilo ugotovitev o motenju posesti tudi s strani drugega toženca. V zvezi z navedenim pritožnika uveljavljata pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prekoračilo trditveno podlago druge tožene stranke, sodišču pa očitata tudi napačno dokazno oceno ter napačno uporabo materialnega prava. Ker obrazložitev odločitve o delni ugoditvi ugovoru prve tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ter odločitve o celotni ugoditvi ugovoru druge tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi temelji na istih argumentih kot obrazložitev o meritorni odločitvi, pritožnika enake pritožbene razloge uveljavljata tudi zoper navedeni odločitvi v zvezi z odločitvijo o ugovoru zoper začasno odredbo. Grajata pa tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov v VI. in VII. točki z navedbami, ki so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve. Predlagata, da se pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo pravdne stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka, oziroma podredno, da se pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanih delih razveljavi in zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.
3. Tožena stranka se je zoper uvodoma navedeni sklep pritožila, in sicer zoper točki II. in III. izreka sklepa, posledično tudi zoper odločitev sodišča o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi v V. točki izreka in zoper odločitev o stroških pravdnega postopka, kot je vsebovana v točkah VI do XI izreka izpodbijanega sklepa, zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne (tudi v obsodilnem delu), tožečim strankam pa naloži v plačilo vse stroške tega pravdnega postopka, in sicer v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo, podredno pa, da izpodbijani sklep v obsodilnem delu razveljavi ter zadevo v navedenem obsegu vrne nazaj sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev. Ostale pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.
4. Zoper uvodoma navedeni sklep se je pritožila tudi prva tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je o tej pritožbi izdalo dva sklepa. S prvim sklepom z dne 13. 7. 2020 je pritožbo štelo za umaknjeno v delu, ki se nanaša na odločitev o postopku zavarovanja, to je v V. in VI. točki izreka, z drugim sklepom z dne 13. 8. 2020 pa je pritožbo štelo za umaknjeno tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrženju tožbe in odločitev o stroških, ki jih je dolžna plačati prva tožeča stranka (I. in VIII. točka izreka sklepa).
5. Prva tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev, tožena stranka pa je v vloženem odgovoru na pritožbi predlagala zavrnitev pritožbe prve tožeče stranke kot pritožbe druge in tretje tožeče stranke.
6. Pritožba druge in tretje tožeče stranke je v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v IV in V. točki izreka sklepa, nedovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke.
7. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. V izogib ponavljanju jih vseh ne povzema in se nanje povsem sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o posestnem varstvu, prav tako pa tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju o zavarovanju nedenarne terjatve. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.
O pritožbi druge in tretje tožeče stranke
8. Procesna predpostavka za sodno varstvo je obstoj pravnega interesa. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, torej tudi še v času odločanja o pritožbi. O tem, ali so izpolnjene vse procesne predpostavek za sodno varstvo, je dolžno paziti sodišče samo, po uradni dolžnosti ves čas pravdnega postopka. Če pravni interes ob vložitvi pritožbe obstaja in je bila torej dovoljena, kasneje pa odpade, je potrebno pritožbo zavreči (tako Jan Zobec. v: Lojze Ude et. al, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 361, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana, 2009). Ob pritožbenem preizkusu je pritožbeno sodišče na podlagi podatkov v spisu, ki jih je posredovala tožena stranka po koncu glavne obravnave, ugotovilo, da sta druga in tretja tožeča stranka s prvo in drugo toženo stranko 15. 10. 2019, torej po koncu glavne obravnave, v nepravdni zadevi N 10/2017 (zaradi razdelitve nepremičnine v solastnini v etažno lastnino) sklenili sodno poravnavo, v kateri so med drugim dogovorili, da nasprotni udeleženec K. G. prevzame v last in posest oba solastniška deleža obeh predlagateljev - V. Đ. in N. Đ. proti plačilu ustreznega nadomestila, ki znaša skupaj 52.500,00 EUR in ki ga bo nasprotni udeleženec K. G. poravnal v dveh delih, predlagatelja pa sta se zavezala zapustiti kletne prostore stanovanjske hiše na naslovu ..., ter jih prepustiti v last in posest nasprotnemu udeležencu najkasneje do 1. 1. 2020 (v nadaljevanju: Dogovor). Na podlagi potrdila odvetnika M. G. z dne 3. 12. 2019 pa je ugotovilo, da je podpisani odvetnik potrdil, da je 3. 12. 2019 v odvetniški pisarni odvetnika I. L. prejel ključe od stanovanja v kletnih prostorih stanovanjske hiše na naslovu ..., ki jih je prinesla solastnica stanovanja V. Đ. Glede na vsebino Dogovora je evidentno z izročitvijo ključev druga in tretje tožeča stranka opustila posest na predmetni nepremičnini. Iz navedenega ravnanja jasno izhaja, da druga in tretja tožeča stranka ne izkazujeta več pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnilni del sklepa v točki IV in zoper odločitev v točki V, da se ugovoru prve tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 13. 1. 2017 delno ugodi, ugovoru druge tožene stranke pa v celoti (kot izhaja iz te točke izreka sklepa), saj sprememba odločitve, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, njunega položaja ne bi izboljšala, torej jima ne bi prinesla konkretne in neposredne koristi. Ker tako končnega cilja (causa finalis je izpodbiti izrek sodne odločbe) ni mogoče doseči, prva in druga tožeča stranka ne izkazuje več pravno varovanega interesa kot ene od procesnih predpostavk za dopustnost pritožbe v navedenih delih, zato je potrebno pritožbo druge in tretje tožeče stranke v teh delih kot nedovoljeno zavreči. 9. Sicer pa je pritožba druge in tretje tožeče stranke neutemeljena. Pritožnika grajata odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov v VI. in VII. točki izreka izpodbijanega sklepa. Kot je že uvodoma navedeno, je sodišče v VII. točki odločilo, da sta druga in tretja tožeča stranka dolžni v roku 8 dni drugi toženi stranki nerazdelno povrniti 4.366,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne drži pritožbena navedba, da se ta izrek sklepa vsebinsko ne ujema z odločitvijo in da obenem ne vsebuje obrazložitve, zakaj je sodišče odločilo o stroških mimo pravila uspeha v pravdi iz prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP, ko pa je tožbeni zahtevek sestavljen iz dveh enakovrednih zahtevkov zaradi dveh ločenih motilnih dejanj, kar bi narekovalo odločitev o stroških glede na polovični uspeh druge in tretje tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev o pravdnih stroških in jo tudi obrazložilo (98. točka). Pri odločitvi je pravilno upoštevalo, da prva tožeča stranka v pravdi ni uspela, druga in tretja tožeča stranka pa nista uspeli z zahtevkom zoper drugo toženo stranko, medtem ko z zahtevkom zoper prvo toženo stranko nista uspeli le glede motenja posesti kurilnice, vendar pa zaradi tega niso nastali nobeni dodatni stroški. Zato je pravilno, na podlagi prvega in tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da so tožeče stranke dolžne nerazdelno povrniti drugi toženi stranki njene pravdne stroške, da je prva tožeča stranka dolžna povrniti tudi prvi toženi stranki njene pravdne stroške, medtem ko je prava tožena stranka dolžna povrniti drugi in tretji tožeči stranki njune pravdne stroške. Odločitev v točki VII, ki je povezana z odločitvijo v točki VIII, v kateri je določena obveznost prve tožeče stranke, je tako v skladu z obrazložitvijo. Obrazložitev v točki VII ni pomanjkljiva in nerazumljiva in tudi glede na odločitev v točki VIII ne omogoča razumevanja, kot je predstavljeno v pritožbi, da so tožeče stranke dolžne toženima strankama (delno prvi toženi in v celoti drugi toženi) povrniti vsaki po celotni znesek pravdnih stroškov (4.366,49 EUR), kar bi pomenilo, da sta dolžni plačati več, kot sta toženi stranki priglasili. Ne drži, da je nerazdelna odgovornost za plačilo stroškov postopka predpisana za primer nerazdelne odgovornosti za izpolnitev glavne stvari, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, kar potrjuje tudi sodišče, ko ločeno obravnava toženi stranki in ugodi zahtevku tožečih strank zoper prvo toženo. Sodišče je pravilno odločilo o nerazdelnem plačilu pravdnih stroškov kot denarne obveznosti - stranske terjatve. Sodišče prve stopnje po obrazloženem ni zmotno uporabo materialnega prava in tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sklepa pa tudi ni nerazumljiv in ne nasprotuje razlogom sklepa, ima pa tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.
O pritožbi tožene stranke
10. Uvodoma pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbe, predvsem tiste na 16. strani, ugotavlja, da se druga tožena stranka, zoper katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in ob odločanju o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi tudi predlog za izdajo začasne odredbe, pritožuje zgolj zoper odločitev o pravdnih stroških, vse ostale pritožbene navedbe pa so dejansko navedbe prve tožene stranke, saj ima tudi sicer le ona pravni interes za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku in o delni zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Prva tožena stranka tako meni, da je odločitev sodišča povsem zgrešena, neprepričljiva, v pretežnem delu celo v nasprotju z izvedenimi dokazi, v posledici česar je tudi nezakonita.
11. Prva tožena stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede sodelovanja pri izvajanju dokazov. Neutemeljen je očitek, da sodišče ne bi smelo upoštevati dokaza s sodnim izvedencem računalniške stroke (oziroma kot je bil določen: izvedenec s področja ferenzično-kriminalističnih tehničnih preiskav - preiskave fotografij in posnetkov varnostnih kamer) v zvezi z ugotavljanjem dejanskega časa nastanka spornih slik oziroma fotografij, ki sta jih za potrebe predmetnega postopka predložila drugo in tretje tožeča stranka, ker je bil ta dokaz predlagan absolutno prepozno in v popolnem nasprotju z samimi določili ZPP. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema vse razloge, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo, da druga in tretje tožeča stranka angažiranja izvedenca računalniške stroke brez svoje krivde nista mogli prej predlagati, kot šele na dne 18. 4. 2018 opravljenem naroku za glavno obravnavo, ker sta prva in druga tožena stranka šele na naroku 15. 2. 2018 oziroma v dne 23. 2. 2018 vloženi pripravljalni vlogi konkretizirano prerekali trditve druge in tretje tožeče stranke o datumih in urah nastanka spornih fotografij z navedbami o ročnih nastavitvah mobilnega telefona. Tožena stranka gornji zaključek sodišča neuspešno poskuša izpodbiti z navedbami, da sta druga in tretja tožeča stranka imeli že ob podani pripravljalni vlogi v začetku leta 2017 možnost podati navedene podatke na način, kot je to naknadno storila tožena stranka (s predložitvijo njenih lastnih slik samega dvorišča v letu 2018), na podlagi katerih bi se lahko preverilo, ali so bile slike dejansko narejene v zatrjevanem času, a tega nista storili; na neskladje glede samega časa nastanka fotografij kletnih prostorov pa sta toženi stranki izrecno opozorili (in tudi podali konkretne dvome v tej smeri) že v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2017. Tožena stranka je namreč takrat izrazila zgolj dvom o času nastanka fotografij, šele na naroku 15. 2. 2018 oziroma v vlogi z dne 23. 2. 2018 pa je konkretizirano prerekala trditve druge in tretje tožeče stranke o datumih in urah nastanka spornih fotografij z navedbami o ročnih nastavitvah mobilnega telefona. Kot je obrazloženo v 24. točki izpodbijanega sklepa, je na dne 15. 2. 2018 opravljenem naroku za glavno obravnavo druga tožena stranka, potem ko je druga tožeča stranka izpovedala, da so bile vse predočene fotografije (ki so se zaradi ugotovitve datuma in ure njihovega nastanka na naroku gledale preko njenega mobilnega telefona znamke Samsung) posnete z drugim (sedaj poškodovanim) mobilnim telefonom znamke Sony C6903, izjavila, da se ji zato, ker je druga tožeča stranka kazala slike, ki so bile presnete bodisi na sedaj uporabljeni mobilni telefon bodisi na internet, poraja dvom v dejansko zatrjevane okoliščine. Šele takrat oziroma v vlogi z dne 23. 2. 2018, v kateri je tožena stranka navajala, da je splošno znano dejstvo, da datumi in ura nastanka elektronskih datotek (med katerimi so tudi fotografije) izkazujejo zgolj in le tisti datum, katerega uporabnik sam vnese v sistem, zaradi česar je po mnenju tožene stranke kakršenkoli dokaz v tej smeri neprepričljiv in nezadosten, da bi izkazal s strani tožeče stranke zatrjevan datum in uro nastanka spornih fotografij, je torej druga tožena stranka navedla konkretizirano, zakaj meni, da čas nastanka fotografij ni tisti, ki ga zatrjuje druga in tretje tožeča stranka. Šele na podlagi tako podanih trditev sta torej druga in tretja tožeča stranka lahko predlagali angažiranje izvedenca računalniške stroke, da bi ovrgli trditve tožene stranke o ročnih nastavitvah datuma in ure nastanka spornih fotografij v mobilnem telefonu. Zato ni utemeljen očitek, da na nobenem ob prejšnjih narokov nobena od tožečih strank, kljub jasnim ugovorom tožene stranke v zvezi z spornimi fotografijami kletnih prostorov (zlasti glede podanih ugovorov na naroku dne 15. 2. 2018, kot to izhaja iz samega zapisnika navedenega naroka za glavno obravnavo), tožeče stranke svojega dokaznega predloga v smeri angažiranja sodnega izvedenca, ki naj preveri navedbe tožečih strank glede časa nastanka spornih barvnih fotografij kletnih prostorov, niso podale. Neutemeljen je očitek, da je bilo takšno postopanje tožeče stranke na naroku dne 18. 4. 2018 v popolnem nasprotju z določbami ZPP glede zahteve po pravočasno podanih navedbah in dokaznih predlogih. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe četrtega odstavka 286. člena ZPP. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozivati druge in tretje tožeče stranke, da naj pojasnita, zakaj svojega dokaznega predloga nista podali že prej. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke po angažiranju sodnega izvedenca.
12. Sodišče prve stopnje je povsem upravičeno upoštevalo izvedensko mnenje, saj je pravilno ugotovilo, da je izvedenec s področja forenzično - kriminalistično tehničnih preiskav - preiskav fotografij in posnetkov varnostnih kamer dr. B. B., univ. dipl. rač. izvedensko mnenje z dne 20. 12. 2018 dopolnil pisno kot tudi ustno na glavni obravnavi, tako da v njem ni nejasnosti nepopolnosti ali nasprotij samih s seboj, med seboj ali z raziskanimi okoliščinami in tudi ni dvoma o njegovi pravilnosti. Sicer pa prva in druga tožena stranka po zaslišanju izvedenca nista več predlagali določitev drugega izvedenca računalniške stroke. Stališče pritožbe, da sodišče navedenega dokaznega predloga za angažiranje sodnega izvedenca računalniške stroke sploh ne bi smelo upoštevati, kaj šele izvesti, je zato zmotno, očitek, da je tako izvedeni dokaz nezakonit, pa neutemeljen. Izpodbijan sklep iz tega razloga ni obremenjen s hudo absolutno procesno kršitvijo določb ZPP in ga ni potrebno vsaj razveljaviti, če ne že kar spremeniti, kot navaja pritožba.
13. Prva tožena stranka nadalje navaja, da je bilo v nadaljevanju postopanje sodišča (tudi preko angažiranega sodnega izvedenca) nesprejemljivo. Ne samo, da tožena stranka vse do naroka 27. 9. 2019 sploh ni videla mobilnega telefona znamke Sony C6903, s katerim naj bi bile sporne barvne fotografije narejene s strani druge in tretje tožeče stranke (ko pa ga je videla, je bil navedeni aparat v takšnem stanju, da se tisto, kar se zatrjuje tako s strani tožeče stranke, kakor tudi s strani sodnega izvedenca, torej da so slike še vedno na sama aparatu ter da je sam aparat v delujočem stanju, sploh ni moglo preveriti, glede na to, da je bilo s strani druge in tretje tožeče stranke v vmesnem času v sam aparat očitno poseženo, temveč je bila tožena stranka glede izvedbe samega dokaza z vpogledom v sam sporen aparat znamke Sony C6903 tudi povsem izključena - iz vsebine sodnega spisa namreč jasno izhaja, da se je v sporen aparat vpogledovalo brez vednosti, kaj šele prisotnosti tožene stranke, in to celo na domu same druge in tretje tožeče stranke, čeprav bi sodišče moralo drugo in tretje tožečo stranko že predhodno pozvati na predložitev navedenega aparata - mobilnega telefona navedene znamke. Prva tožena stranka navaja, da ji s tem ni bilo kršeno zgolj načelo kontradiktornosti samega predmetnega pravdnega postopka, temveč so ji bile hudo kršene tudi njene ustavne pravice, vključno z pravico do poštenega in neodvisnega sojenja, česar toženi stranki v konkretnem primeru nista bili deležni s strani sodišča. Tudi gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Res je, da izvedenec mobilnega telefona Sony C6903 na naslovu druge tožeče stranke dne 18. 12. 2018 in 20. 12. 2018 ni pregledal v navzočnosti ostalih pravdnih strank. Ta kršitev pri izvedbi dokaza pa je bila sanirana s strani sodišča prve stopnje in tako ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Kot je obrazloženo v 28. točki izpodbijanega sklepa, je namreč sodišče prve stopnje ravno zato drugo tožečo stranko pozvalo, da mobilni telefon Sony C6903 z namenom njegovega ogleda prinese na narok, in na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2019, na katerem je bil zaslišan še izvedenec, ugotovilo, da ima slednji popravljen ekran, izvedenec pa je ob zaslišanju, ko se mu je izročil na vpogled ta mobilni telefon, potrdil, da je to telefon, katerega je pregledal na naslovu druge tožeče stranke dne 18. 12. 2018 in 20. 12. 2018. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ne dvomi v okoliščino, da je druga tožeča stranka izvedencu 18. 12. 2018 in 20. 12. 2018 izročila na vpogled mobilni telefon Sony C6903 z razbitim ekranom, ki pa je bil sicer povsem funkcionalen, saj je izvedenec vpogledal nastavitve ter napravil tudi dve testni fotografiji, s katerim so bile posnete fotografije, katere so ji bile predočene ob zaslišanju na glavni obravnavi 15. 2. 2018. Ti dve fotografiji pa sta se še vedno nahajali na notranjem pomnilniku telefona v času njegovega ogleda na sodišču 27. 9. 2019. Izpodbijani sklep pa po obrazloženem ni obremenjen s hudo procesno kršitvijo določb samega pravdnega postopka, kot trdi pritožba, ker sodišče dokaza z angažiranjem sodnega izvedenca računalniške stroke ne samo ne bi smelo izvesti, temveč ga tudi ne bi smelo upoštevati pri podaji svoje končne odločitve, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Toženi stranki pa tudi ni bila kršena ustavna pravica do poštenega in neodvisnega sojenja.
14. Nadalje prva tožena stranka navaja, da je povsem zgrešen zaključek sodišča, da ni bilo dolžno pri podaji končne odločitve upoštevati naknadnih okoliščin v zvezi z doseženim Dogovorom v navedeni nepravdni zadevi dne 15. 10. 2019, o čemer je bilo sodišče obveščeno s posebnima vlogama, še preden je izdalo in tudi vročilo svojo končno odločitev glede podanega tožbenega zahtevka. Iz vsebine sklenjenega Dogovora (o čemer tožena stranka sodišča predhodno ni mogla seznaniti, ima pa vsebina sklenjenega dogovora bistveni vpliv na samo odločitev glede podanega tožbenega zahtevka) pa jasno izhaja, da druga in tretja tožeča stranka dejansko sploh nimata več potrebnega interesa za nadaljnje sodno varstvo, zatrjevane posesti, še posebej ne glede varstva posesti v bodoče, kar pa je celo procesna predpostavka za sam obstoj motenja posesti, zlasti pa za samo sodno varstvo, ki se zahteva zaradi motenja posesti. Zato bi sodišče, skladno z določili ZPP, tudi navedena dejstva moralo upoštevati ob izdaji izpodbijanega sklepa, saj je bilo pravočasno obveščeno o njihovem obstoju, kakor tudi o njihovi povezavi z podanim tožbenim zahtevkom. Ker pa sodišče tega v izpodbijanem sklepu ni storilo, in sicer iz razlogov, ki nikakor ne vzdržijo nobene pravne presoje in so zato tudi povsem neutemeljeni in pravno povsem zgrešeni, je potrebno izpodbijani sklep spremeniti (ali vsaj razveljaviti) tudi iz tega razloga. Namreč, v trenutku, ko sta druga in tretja tožeča stranka pristali na izplačilo njunega solastniškega deleža, sta povsem jasno pokazala, da sama nimata več namena po nadaljnjem sodnem varstvu glede zatrjevanega motenja posesti (vsaj za v bodoče, kot je to bilo naloženo prvemu tožencu v točki III izreka izpodbijanega sklepa), sploh pa ne več potrebnega pravnega interesa za podano sodno varstvo, kar pa je celo predpostavka za nadaljnji potek predmetnega pravdnega postopka. Slednji pa se ne zaključi s končanjem glavne obravnave, temveč šele z izdajo in vročitvijo končne odločbe sodišča, kar pa je v konkretnem primeru bilo mnogo kasneje, kot pa je bil trenutek, v katerem je bilo sodišče seznanjeno z okoliščinami glede sklenjenega Dogovora z dne 15. 10. 2019. Ker sodišče navedenega ni upoštevalo pri izdaji sklepa, je končna odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, še toliko bolj vsebinsko zgrešena in pravno nepravilna. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v 33. točki obrazložitve pravilno obrazložilo, da sodi sodišče po stanju ob zaključku glavne obravnave, zaradi česar zadene prvo in drugo toženo stranko prekluzija glede navedb in dokazov, podanih v po končani glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 in 5. 12. 2019 vloženih pripravljalnih vlogah.
15. Prva tožena stranka nadalje meni, da je sicer pa odločitev sodišča, kar se tiče obsodilnega dela izpodbijanega sklepa, nepravilna in celo nezakonita tudi po sami vsebinski plati. Povzema navedbe sodišča, da je glede zatrjevanega motenja posesti z izklopom elektrike v kletnih prostorih dne 29. 12. 2016 sledilo navedbam druge in tretje tožene (prav: tožeče) stranke, saj naj bi do navedenega izklopa prišlo ravno navedenega dne, in nikakor ne prej, kot je to zatrjevala tožena stranka. In to kljub temu, da je tožena stranka tekom samega postopka predložila kar veliko dokazil, ki jasno kažejo na to, da sta bili druga in tretja tožena (prav: tožeča) stranka v svojih navajanjih ne samo nekonsistentni, temveč očitno neverodostojni. Slednje celo do te mere, da sta bili sposobni (ob priliki zaslišanja priče I. L., ki je bila, glede na svojo neprepričljivost, očitno neverodostojna, saj je želela priča prikazati, da sta družini Đ. in L. že v letu 2016 božične praznike praznovali skupaj v popolnoma urejenem stanovanju, kar pa se ni skladalo z dejanskim stanjem, kot razvidno iz predloženih barvnih fotografij kletnih prostorov; prav tako pa je navedena priča lahko potrdila le to, da je pomagala pri selitvi družine Đ. iz enega stanovanja v drugega znotraj mestne četrti N., ne pa tudi pri selitvi družine Đ. na naslov prebivališča prvega toženca, v zvezi s čimer je zaključek sodišča, da je navedena priča potrdila selitev družine Đ. na navedeni naslov že v mesecu decembru 2016, celo protispisen) izvesti neposredni vpliv na navedeno pričo tekom postopka dne 18. 4. 2018, zaradi česar sta se tožeči stranki tudi znašli v kazenskem postopku na podlagi podane prijave zoper njiju in zoper navedeno pričo. Ravno navedeno dejanje druge in tretje tožeče stranke, na kar je bilo sodišče izrecno opozorjeno 18. 4. 2018 s strani ene izmed drugih prič, M. D., ki je bil pri tem sam neposredno prisoten, ko je tretji tožnik neposredno pred samim zaslišanjem priče I. L. z navedeno pričo izven razpravne dvorane (ko se je pred tem izgovoril, da mora na stranišče) dejansko opravil razgovor v smeri, o čem naj navedena priča dejansko priča. Že sama ta okoliščina jasno kaže na to, da drugi in tretji tožeči stranki, ki sta odkrito in povsem jasno skušali neposredno vplivati na izpoved priče, s tem pa tudi na sam dokazni postopek, ni mogoče pokloniti prav nobene verodostojnosti v zvezi z njunima izpovedbama. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedbo priče I. L. (točka 60), in sicer mu utemeljeno ni verjelo, da je bil 24. 12. 2016 na obisku pri družini Đ. v spornem stanovanju oziroma je njegovo izpovedbo v tem delu ocenilo kot neverodostojno. Upravičeno, glede na še druge izvedene dokaze v zvezi s tem, pa je verjelo priči, da se je družina Đ. od 1. do 20. 12. 2016 postopoma selila iz stanovanja P. v predmetno stanovanje, in tudi na podlagi izpovedbe te priče zaključilo, da sta druga in tretja tožeča stranka, čeprav se v pritličnem stanovanju nista zadrževali 24 ur dnevno, neposredno posest pridobili že z dnem 1. 12. 2016, kakor tudi ji je upravičeno verjelo, da sta druga in tretja tožeča stranka s svojimi otroki v stanovanju od 20. 12. 2016 tudi prenočevali. To, da je priča I. L. izpovedal, da je pomagal pri selitvi družine Đ. iz enega stanovanja v drugega v mestni četrti Nova vas, ne pa tudi pri selitvi na naslov prebivališča prvega toženca, še ne pomeni, da je sodišče protispisno zaključilo, da je priča potrdila selitev družine Đ. na navedeni naslov že v mesecu decembru 2016, saj je sodišče navedlo, da je bilo priči znano, se je družina Đ. od 1. do 20. 12. 2016 postopoma selila iz stanovanja P. v sporno stanovanje, pri čemer je poudarjeno, da je priča v dobrih odnosih z Đ. in da se tudi njihovi otroci med seboj družijo, ker hodijo v isto šolo. To pa so okoliščine, na podlagi katerih je priči lahko navedena selitev bila znana. Sicer pa zatrjevani vpliv na pričo pred zaslišanjem priče sam po sebi ne pomeni, da ni mogoče pokloniti vere drugi in tretji tožeči stranki.
16. Sodišče prve stopnje je na podlagi njunih izpovedb, izpovedb pok. prve tožeče stranke in priče I. L. pravilno ugotovilo, da sta od 20. 12. 2016 dalje druga in tretja tožeča stranka z otroki v predmetnem stanovanju tudi prenočevali. Da od takrat dalje druga in tretja tožeča stranka drugega prebivališča nista imeli, pa izhaja, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tudi iz potrdila o prijavi stalnega prebivališča, dopisa M. L. z dne 25. 12. 2016 (v katerem je zavedena vrnitev ključa za stanovanje na naslovu P.), kakor tudi iz dobavnic in računov za nekatere nove kose pohištva, kateri so bili dostavljeni na naslov P-2 dne 26. 12. 2016, torej že pred 29. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno sklepalo, da je pritlično stanovanje vse do 29. 12. 2016 imelo elektriko v vseh prostorih, s tem da le v kuhinji ni gorela stropna luč, in zaključilo, da je prav tožena stranka posest druge in tretje tožeče stranke na pritličnem stanovanju dne 29. 12. 2016 okoli 14. ure motila preko izklopa oziroma prekinitve elektrike za pritlično stanovanje. Zaradi opisanega motilnega dejanja z izklopom elektrike sta bili druga in tretja tožeča stranka ovirani v normalni uporabi pritličnega stanovanja, saj je za njegovo normalno uporabo bistvena tudi delujoča elektrika. V obravnavani zadevi glede na tak zadosten zaključek sodišča v zvezi z zahtevanim sodnim varstvom ni niti bistveno, ali je izklop elektrike in posledično onemogočeno nadaljnje prebivanje v navedenih prostorih vplivalo na izvajanje obveznosti iz naslova preživljanja sedaj pokojne prve tožeče stranke s strani druge in tretje tožeče stranke, zato je neutemeljena navedba v pritožbi, da ni mogoče slediti tožbenemu zahtevku, ki da je glasil na to, da je bilo z odklopom elektrike družini Đ. onemogočeno nadaljnje prebivanje v navedenih prostorih, kar naj bi imelo tudi vpliv na izvajanje obveznosti iz naslova preživljanja sedaj pokojne prve tožeče stranke s strani druge in tretje tožeče strank, saj je bila prva tožeča stranka kljub temu deležna potrebne in dogovorjene oskrbe, kot je ugotovilo sodišče. Zmotno je zato posledično sklepanje prvega toženca, da je šlo zgolj in samo za zaseben interes druge in tretje tožeče stranke po prebivanju v kletnih prostorih, kar pa slednja z otroki niti dne 20. 1. 2016 niti 29. 12. 2016 ali dne 30. 12. 2016 nista izvajala, saj sta izvajala zgolj in samo občasne dostope do kletnih prostorov z namenom ureditve le-teh za potrebe bivanja v prihodnje, kar pa jima z izklopom elektrike prav v ničemer ni bilo onemogočeno. Lasten dokazni zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da na to, da sta druga in tretja tožeča stranka očitno lahko še naprej prosto dostopali do kletnih prostorov stanovanjske hiše tudi po 29. 12. 2016 (na kar kaže tudi dejstvo o kar dveh ločenih prijavah zaradi namerno izklopljene elektrike), zaradi česar je prvi toženec sam tudi izpovedal, da je (zgolj občasno) v kletnih prostorih slišal njihovo govorjenje, kot se je v zvezi s tem tudi izrazilo samo sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sicer pa je tudi nerelevantno, ali sta po 29. 12. 2016 lahko še dostopali v stanovanje, bistveno je, kar je ugotovilo sodišče, da jim je bilo z izklopom elektrike onemogočeno bivanje v stanovanju. Zato ne drži, da bi moralo sodišče že iz zgoraj navedenega razloga tožbeni zahtevek druge in tretje tožeče stranke iz naslova motenja posesti na kletnih prostorih v celoti zavrniti. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema mnenja pritožnika, da že samo to dejstvo po sebi jasno kaže na to, da so bili vsi trije tožniki v svojih izpovedbah neverodostojni zaradi prilagajanja izpovedb potrebam samega postopka. V obravnavanem primeru je bistvena ugotovitev, da je do izklopa elektrike prišlo 29. 12. 2016, ne pa točna ura izklopa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je elektriko izklopil prvi toženec. Razlogi o tem so natančno navedeni v 73. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče je navedlo, da na zaključek, da je prav prvi toženec tega dne posegel v elektro-omarico in s tem preprečil dovod elektrike v pritlično stanovanje, ne napotuje zgolj predhodno dogajanje pred kurilnico z zamenjavo ključavnice na zunanjih vratih kurilnice ter njeno predočenje drugi in tretji tožeči stranki, da stroški porabljene elektrike niso bili plačevani, o čemer sta enotno izpovedovali druga in tretja tožeča stranka, pač pa tudi okoliščina, da prvi toženec posega v elektro-omarico ob razgovoru s policistom D. J.na kraju dne 30. 12. 2016, kot izhaja iz izpovedbe slednjega, ni zanikal in je tudi slednjemu omenil probleme glede neplačevanja položnic za elektriko. Policist je tudi ugotovil, da je bila elektro-omarica zaprta in nepoškodovana, kar pomeni, da 29. 12. 2016 vanjo ni bilo poseženo s strani tretje, nepooblaščene osebe. Sodišče pa je ugotovilo, da tudi iz dopisa PP Celje z dne 9. 10. 2017 izhaja, da ima prva tožena stranka edina dostop do varovalk oziroma elektro-omarice za celotno večstanovanjsko hišo. Ob taki dokazni oceni, sploh vsebini izpovedi druge tožnice v tem delu, ni moč pritrditi prvemu tožencu, da spreminjanje izjave druge tožnice v pravdnem in v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Žalcu glede okoliščine o časovnem izklopu elektrike v kletnih prostih ter o tem, kdo je to dejansko izklopil, kaže na očitno neverodostojnost druge tožeče stranke (s tem pa tudi tretje tožeče stranke same).
17. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitev, da je do izklopa prišlo 29. 12. 2016. Trdi, da na to, da je do izklopa elektrike v kletnih prostorih (zaradi popolnega nespoštovanja volj obeh tožencev, kot preostalih solastnikov istega stanovanjskega objekta, kar da je jasno razvidno tudi iz samega pisanja drugega toženca prvi tožeči stranki z dne 2. 12. 2016) dejansko prišlo mnogo pred zatrjevanim datumom 29. 12. 2016 ter da druga in tretja tožeča stranka v času od 20. 12. 2016 do 30. 12. 2016 nista dejansko prebivali v kletnih prostorih (oziroma kletne prostore nista uporabljali za lastno prebivanje), kažejo tudi drugi izvedeni dokazi, in sicer dve listini, ki jih je v dokazne namene predložila tožena stranka: elektronsko sporočilo Z. G. z dne 10. 12. 2016 (prav: 11. 12. 2016) in dopis PP Celje z dne 24. 1. 2017. 18. Sodišče prve stopnje je v točki 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da iz vsebine dopisa Z. G. drugi toženi stranki z dne 11. 12. 2016 (priloga B20) izhaja, da je slednjo zaprosil, da v pritličnem stanovanju zaradi vselitve novih najemnikov ponovno priključi elektriko, katero naj bi izklopil. Glede na izpovedbo Z. G. po predočenju te listine, v kateri je pojasnil, da mu je prva tožeča stranka, na podlagi pooblastila katere je tudi sestavil navedeni dopis, pred njegovo sestavo sicer rekla, da je elektrika za pritlične prostore izklopljena, kasneje, čez približno 10 dni po sestavi dopisa pa mu je povedala, da je bila izklopljena elektrika le za stropno luč v kuhinji, ki sicer še vedno ne gori. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je z izpovedbo Z. G. ovržena strditev tožene stranke o izklopu elektrike v celotnem pritličnem stanovanju že v začetku meseca decembra 2016. Gornjega zaključka pritožnik ne more izpodbiti s pritožbeno navedbo, da v elektronskem sporočilu sploh ni nobenega govora o tem, da naj bi v kletnih prostorih bile zgolj in samo ena luč, ki naj ne bi delala, saj je kot rečeno, o tem izpovedala priča, pri čemer na pravilnost dokazne ocene ne vpliva, kar izpostavlja pritožnik, da je o tem priča izpovedovala šele na naroku 18. 4. 2018, torej leto dni in pol po posredovanju elektronskega sporočila drugemu tožencu. Sodišče ni imelo razloga dvomiti o verodostojnosti priče, zato je neutemeljeno tudi sklepanje v pritožbi, da je s tem priča več kot očitno hotela pomagati prvi tožeči stranki v njenem boju v zvezi z zatrjevanim motenjem posesti, prav tako pa tudi neutemeljen očitek, da bi moralo sodišče pri presoji vseh dokazov posebej upoštevati, da je šlo za pričo iz neposredne sfere same tožeče stranke, saj je priča namreč sin pokojnega moža prve tožeče stranke, za katerega pa je ob zaslišanju bilo več kot očitno, da ni v dobrih odnosih z obema tožencema. Zgolj s tem pa po oceni pritožbenega sodišča ni ovržena verodostojnost priče. Med vsebino elektronskega sporočila in izpovedbo ni neskladja, saj je priča pojasnila, zakaj je vsebina sporočila taka, kot je. Tožena stranka bi po zaslišanju priče lahko predlagala soočenje s prvo tožečo stranko, če je menila, da je potrebno izpovedbi preveriti, a tega ni storila, zato sedaj neutemeljeno sodišču očita, da tega ni storilo. Glede na obrazloženo sodišče ni imelo dejstvene podlage za tako preverjanje. Lastno dokazno oceno predstavlja pritožbena navedba, da iz posredovane slike notranje električne omarice jasno izhaja, da so za celotne kletne prostore bile (in so še vedno) namenjene le štiri varovalke. Zato se ni moč strinjati s pritožnikom, da nikakor ne gre zaključiti, da je priča Z. G. ovrgla zatrjevanje prvega toženca, da je bila elektrika izklopljena že pred 29. 12. 2016. Pritožbeno sodišče tako ne sledi pritožniku, da je priče Z. G. očitno izpovedbo prilagajala potrebam prve tožeče stranke in da je zato neverodostojna.
19. Prvi toženec nadalje v pritožbi navaja, da zgoraj povzete navedbe pritožnika dodatno potrjuje še dopis Policijske postaje ... z dne 24. 1. 2017 (priloga B6; oziroma naknadno dopis z dne 9. 10. 2017), iz katerega izhaja, da je policistom ob intervenciji 29. 12. 2016 pokojna prva tožeča stranka povedala, da sta druga in tretja tožeča stranka nova najemnika prve tožene (prav: tožeče) stranke, ki se bosta z novim letom šele vselila v kletne prostore, kar so potrdili zaslišani policisti. Zgolj vsebina tega dopisa, četudi potrjena z izpovedbami policistov, pa po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da dodatno potrjuje podane navedbe o tem, da so vsi trije tožniki, zlasti pa druga in tretja tožeča stranka, skupaj s pričama Z. G. in I. L., dejansko stanje želeli prikazati povsem drugače, kot pa to izhaja iz predloženih listinskih dokazil. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da sta druga in tretja tožeča stranka neposredno posest na predmetnem stanovanju pridobili že z dnem 1. 12. 2016, od 20. 12. 2016 pa v njem tudi že prebivali, skupaj s tremi otroki. Sodišče prve stopnje je v točki 63 glede na ostale izvedene dokaze pravilno zaključilo, da se izkaže dopis PP ... z dne 9. 10. 2017, da se bo druga tožeča stranka v stanovanje vselila (šele) z novim letom, za povsem brez dokazne vrednosti; tudi glede na nadaljnji nejasni zapis, da ima slednja v civilnopravnem smislu urejeno doživetje.
20. Pritožnik nadalje sprejema izpovedbe policistov, da so ob priliki oprave razgovorov z drugo in tretje tožečo stranko lahko tudi sami zaznali, da naj bi bili kletni prostori opremljeni s pohištvom ter »primerni za bivanje«, saj, kot navaja, so v kletnih prostorih pred drugo in tretjo tožečo stranko in njunimi tremi otroci dejansko že prebivali drugi najemniki, ki pa so kletne prostore 30. 11. 2016 izpraznili svojih stvari in se odselili. Pri tem pa so očitno pustili v kletnih prostorih večji del pohištva, ki je bil v lasti prve tožeče stranke, katerega so lahko v nadaljevanju uporabljali člani družine Đ. Glede na navedeno je nerazumljivo nadaljnje navajanje v pritožbi, da pa policisti niso tako natančno opisali stanje samih kletnih prostorov (glede njihove opremljenosti), saj je to zaradi izklopljene elektrike bilo (iz čisto življenjskega vidika) tudi precej oteženo, očitno pa temu sami policisti tudi niso posvečali kakšne bistvene pozornosti. Če s temi navedbami pritožba meri na to, da sodišče zaključka o tem, da je bilo stanovanje urejeno za normalno bivanje v njem, ne bi smelo opreti na izpovedbe policistov, je tak očitek neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje policistom verjelo, glede na to, da so enotno opisovali stanovanje.
21. Zmotno je sklepanje pritožnika, da iz predloženih fotografij ne izhaja, da so prva in druga tožeča stranka z otroki dejansko 29. 12. 2016 že prebivali v predmetnem stanovanju, v kolikor je moč zaključiti, da pritožnik v zadnjem odstavku na strani 12 pritožbe (ki je sicer nejasen, saj očitno manjka del povedi, in sicer kaj izhaja iz fotografij) podaja takšen sklep. Pritožbeno sodišče namreč nejasnih pritožbenih navedb ni niti dolžno presojati. Sodišče prve stopnje je povsem upravičeno zaključilo, da je tudi iz fotografij (natančna obrazložitev le-teh izhaja iz 64. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki prikazujejo menjavo pohištva pri delujoči elektriki, razvidno, da sta druga in tretje tožeča stranka s svojimi otroki v času zatrjevanega motilnega dejanja z odklopom elektrike že prebivali v pritličnem stanovanju. To, da dobavnice izkazujejo, da sta dne 26. 12. 2019 dobili več paketov pohištva za spalnico, pa še ne pomeni, da od 20. 12. 2020 dalje nista bivali v kletnih prostorih, saj je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo drugi tožnici, da je bilo stanovanje 20. 12. 2020 urejeno za normalno bivanje, s tem da je bila v dnevni sodbi in kuhinji še stara sedežna garnitura, v spalnici pa so imeli še staro posteljo, prav tako so tudi otroci imeli staro posteljo v spalnici. Sicer pa je sam pritožnik navedel, da so prejšnji najemniki, ko so se 30. 11. 2016 odselili, pustili v kletnih prostorih večji del pohištva, katerega je v nadaljevanju lahko uporabljala družina Đ., kar potrjuje navedbe druge tožnice in tretjega tožnika. Nenazadnje pa ni moč mimo dopisa M. L. z dne 25. 12. 2016, v katerem je zavedena vrnitev ključa za stanovanje, ki sta ga druga tožnica in tretji tožnik imela prej v najemu, kar prav tako potrjuje, da sta takrat z otroki že bivala drugje, kar je okoliščina, ki potrjuje trditve druge in tretje tožeče stranke. Da sta slednja v predmetnem stanovanju bivala že pred 29. 12. 2016 pa je izpovedal tudi I. L. 22. Prvi toženec neutemeljeno nadalje očita sodišču, da ni imelo nobenega razloga za to, da je odklonilo vero pričama E. K. in M. Š., ki da sta potrdili, tako v pisnih izjavah kot z izpovedbo, da druga in tretja tožeča stranka vse do meseca februarja 2017 (skupaj s svojimi otroki) nista dejansko prebivali v predmetnem stanovanju. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedbi obeh prič. Priči E. K. je verjelo, da je konec januarja oziroma v začetku februarja 2017 opazil družino Đ. prihajati na naslov P-2, saj je takrat prišlo do prostovoljne realizacije začasne odredbe. Utemeljeno pa je sodišče sklepalo, da navedena okoliščina še ne pomeni, da se je družina šele takrat vselila v pritlično stanovanje, na kar je sodišče napotila nadaljnja izpoved priče, da pri opisani selitvi meseca januarja oziroma v začetku meseca februarja 2017 ni šlo za prenašanje nobene opreme oziroma pohištva, pač pa zgolj stvari za vsakdanjo rabo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi vsaj do vnašanja svoje opreme v stanovanje zagotovo prišlo, če bi se Đ. šele takrat vselili vanj. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je izpovedba te priče, da so bili prejšnji najemniki v predmetnem stanovanju vse do okoli 15. oziroma 20. 12. 2016, v nasprotju z izpovedbo drugega toženca, da je že 1. 12. 2016 izvedel, da so se le-ti izselili, pri čemer niso poravnali stroškov bivanja za dva meseca. Navedeni razlogi po oceni pritožbenega sodišča zadostujejo za dvom o verodostojnosti te priče. Priči M. Š., ki je izpovedala, da je opazila družino Đ. prihajati na navedeni naslov šele v drugi polovici meseca februarja 2017, ter odločno zanikala, da bi v začetku februarja, ko je bila na navedenem naslovu opravljena hišna preiskava, kjer je bila prisotna kot priča, Đ. že stanovali v pritličnem stanovanju, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo ne samo iz razloga, ker ob priliki hišne preiskave, kot je sama pojasnila, niso niti vstopili v pritlično stanovanje, pač pa tudi zato, ker je njena izpovedba v nasprotju z izpovedbo E. K., da je opazil družino Đ. prihajati na navedeni naslov konec meseca januarja oziroma v začetku meseca februarja 2017. 23. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da tudi podatki o porabi elektrike v pritličnih prostorih v mesecu decembru 2016 (20 kWh) in mesecu januarju 2017 (0 kWh) dokazujejo, da je pritlično stanovanje v mesecu decembru 2016 še imelo elektriko, vse do njenega izklopa. Pritožnik neutemeljeno navaja, da je poraba elektrike v kletnih prostorih v mesecih decembru 2016 in januarju 2017 zgolj in samo 20 kWh bistveno premalo za normalno uporabo teh istih prostorov za bivanje, četudi le v zatrjevanem času med 20. 12. 2016 in 29. 12. 2016, ko naj bi prišlo do izklopa elektrike v kletnih prostorih. Pri tem se sklicuje na to, da iz podatkov, kot so vsebovani v s strani tožene stranke predloženi odredbi za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Celju z dne 6. 2. 2017, jasno kaže, kakšne so pričakovane količine porabljene elektrike v bivalni enoti na mesečni ravni, če se v njej dejansko prebiva, in sicer da gre za količino med 300 in 340 kWh porabljene električne energije, ne pa zgolj in samo 20 kWh, kar se je v nekaj dneh v mesecu decembru 2016, ko je bila elektrika v kletnih prostorih, dejansko porabila s prižiganjem luči v kletnih prostorih. To dejstvo ni splošno znano dejstvo, nenazadnje je tožena stranka sama v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2017 navajala, da je družina Đ. v februarju in do 9. 3. 2017 porabila le 225 kWh, kar je veliko manj kot povprečna poraba gospodinjstev v RS (ob tem, da ni izkazala, da se je družina vrnila v stanovanje šele 27. 2. 2017). Neutemeljena je pritožbena navedba, da je vsakemu laiku povsem jasno, da tako majhna količina porabljene elektrike ne predstavlja dejanskega bivanja v kletnih prostorih. Sodišče prve stopnje tako upravičeno ni sledilo toženi stranki, da navedbe o porabljeni elektriki kažejo na dejstvo, da druga in tretja tožeča stranka na pritličnih prostorih nista izvajali prav nobene posesti, zlasti pa ne v smeri dejanskega bivanja, kar naj bi jima bilo dne 29. 12. 2016 s strani obeh tožencev onemogočeno, ter da je do prekinitve električne energije v pritličnih prostorih očitno prišlo veliko prej, kot to zatrjuje tožeča stranka.
24. Prav tako iz razlogov, ki so že navedeni v tej obrazložitvi v zvezi z datumi posnetih fotografij, ne drži, da takšnega zaključka ne potrjujejo niti same barvne fotografije kletnih prostorov v času med 24. in 28. 12. 2016. Dokazna ocena fotografij je prepričljiva in pravilna. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da je tožbeni zahtevek tudi v obsodilnem delu z vsebinskega vidika povsem neutemeljen, saj da je tudi v tem delu povsem neizkazan oziroma da glede podanih dokazov obstoji večja verjetnost, da je zahtevek druge in tretje tožeče stranke neutemeljen, kot pa da je utemeljen.
25. Prva tožena stranka nadalje v pritožbi navaja, da iz povsem istih razlogov, kot jih je navedla v pritožbi glede nepravilnosti in nezakonitosti končne odločitve sodišča v izpodbijanem sklepu pritožbo naperja tudi zoper odločitev sodišča v V. točki izreka izpodbijane sklepa (ki se nanaša na izdano začasno odredbo, ki je po vsebini identična tožbenemu zahtevku), saj je tudi tako podana odločitev sodišča povsem nepravilna in celo nezakonita; še zlasti, ker sodišče pred njeno izdajo ni zagotovilo potrebne kontradiktornosti samega postopka v zvezi z izdajo same začasne odredbe (skladno z judikatom Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-275/97, z dne 16. 7. 1998), na kar je tožena stranka tekom predmetne pravde večkrat neuspešno opozarjala. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. Takšno pravno stanje pa je bilo ravno v predmetni pravdni zadevi, v kateri pa je sodišče ob izdaji začasne odredbe »slepo« sledilo navedbam tožečih strank, ne da bi predhodno preverilo njihovo resničnost v kontradiktomem postopku, kot je sodišču to dolžnost nalagal ravno navedeni judikat, na vsebino katerega se je sodišče tudi samo sklicevalo v svojem sklepu, s katerim je ugodilo predlagani začasni odredbi. Zato je odločitev sodišča tudi v tem delu pravno povsem zgrešena in celo nezakonita.
26. Pritožbene navedbe, povzete v prejšnjem odstavku niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom 13. 1. 2017 izdalo regulacijsko začasno odredbo in tožencema naložilo v I. točki, (-) da sta solidarno dolžna v roku 24 ur od vročitve začasne odredbe iz zunanjih vhodnih vrat kurilnice, ki se kot ločen prostor nahaja v pritličju večstanovanjske hiše na naslovu P-2, odstraniti dne 29. 12. 2016 nameščeno ključavnico ali tožečim strankam izročiti njen ključ oziroma jim na drug način omogočiti prost dostop do zadevne kurilnice in tam nahajajočih se naprav za ogrevanje, sicer lahko po poteku roka za prostovoljno izpolnitev na stroške toženih strank, ki sta jih ti dolžni kriti solidarno, tožeče stranke odstranitev ključavnice zaupajo nekomu drugemu ali pa ključavnico odstranijo same; (-) da sta dolžna v roku 24 ur od vročitve začasne odredbe ponovno vklopiti in pustiti vklopljeno elektriko za navedeno pritlično stanovanje, sicer sta solidarno dolžni plačati denarno kazen v višini 2.500,00 ERU, ki se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in izreče v novem, višjem znesku; v II. točki tožencema prepovedalo v bodoče posegati v posest tožečih strank nad pritličnim stanovanjem na način, da se temu stanovanju izklopi elektrika, kot se jima prepoveduje tudi kakršnokoli onemogočanje prostega dostopa do kurilnice in določilo denarno kazen za primer te kršitve v višini 2.500,00 EUR; v III. točki odločilo, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku tega pravdnega postopka; in v IV. točki odločilo, da se odločitev o stroških zavarovanja pridrži za končno odločbo. Toženca sta zoper sklep o začasni odredbi ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je o ugovoru odločilo v V. točki izpodbijanega sklepa tako, kot je povzet v I. točki obrazložitve tega sklepa.
27. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je začasna odredba, ki jo je sodišče izdalo 13. 1. 2017, ureditvena oziroma regulacijska začasna odredba, saj se njena vsebina delno prekriva s tožbenim zahtevkom. S tako začasno odredbo se doseže takojšnja ureditev spornega razmerja. Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje restriktiven pristop in njihovo omejitev na izjemne primere ter upoštevanje strogih pogojev, saj začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, če je tako začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo, zaradi nastanka nenadomestljive škode ali hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena.
28. Prva tožena stranka pravilno povzema vsebino odločbe Ustavnega sodišča, zmotno pa meni, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ni upoštevalo tudi položaja toženca. Sodišče prve stopnje je namreč v sklepu z dne 13. 1. 2017 obrazložilo, da so tožeče stranke tudi verjetno izkazale, da z izdajo začasne odredbe toženi stranki, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njim, saj bosta toženi stranki morali le vzpostaviti ponovni prosti dostop do kurilnice in tam nahajajočih kurilnih naprav ter ponovi vklop elektrike v pritličnem stanovanju, s čimer jima že po naravi stvari ne more nastati nikakršna škoda, saj s s tem ne bo v ničemer poseženo v njuno posest ali druge pravice. S tem je ob izdaji začasne odredbe, ko je presojalo, ali so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni, zadostno upoštevalo položaj tožene stranke. Kot pa je pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu (točke 81 do 97), je šele postopek odločanja o ugovoru kontradiktoren postopek, v katerem sodelujeta obe pravdni stranki, zato po obrazloženem ne drži, da je ob izdaji začasne odredbe „slepo“ sledilo navedbam tožečih strank, ne da bi predhodno preverilo njihovo resničnost v kontradiktornem postopku.
29. Ker pritožnik sicer konkretizirano ne izpodbija dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje o ugovoru prvega toženca zoper sklep o začasni odredbi, pač pa se sklicuje na pritožbene navedbe glede nepravilnosti in nezakonitosti končne odločitve, ki se pritožbeno niso izkazale za neutemeljene, se tudi pritožbeno sodišče pri zavrnitvi pritožbe sklicuje na gornjo obrazložitev v zvezi s pritožbo zoper sklep o motenju posesti. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse razloge sodišča prve stopnje v sklepu o ugovoru, se nanje sklicuje in jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da niso utemeljene ugovorne navedbe prvega toženca, da druga in tretja tožeča stranka nista izkazali verjetnega obstoja svoje terjatve do druge in tretje tožeče stranke iz naslova posestnega varstva na pritličnem stanovanju, saj sta slednji izkazali, da sta pred zatrjevanim motilnim dejanjem z izklopom elektrike izvajali posest na pritličnem stanovanju. Prav tako je pravilen zaključek, da prva tožena stranka tudi ni uspela izpodbiti izkazanih navedb druge in tretje tožeče stranke o nastanku težko nadomestljive škode zaradi nemožnosti nadaljnje normalne uporabe pritličnega stanovanja, saj je za njegovo normalno uporabo bistvena tudi delujoča elektrika. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je drugi in tretje tožeči stranki tako uspelo za verjetno izkazati predpostavko iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, in da sta tudi verjetno izkazali, da z izdajo začasne odredbe prva tožena stranka, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njima (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), saj je prva tožena stranka morala le vzpostaviti ponovni vklop elektrike v pritličnem stanovanju, s čimer ji že po naravi stvari ni mogla nastati nikakršna škoda, saj s tem ni bilo v ničemer poseženo v njeno posest ali druge njene pravice. Pritožba prvega toženca zoper sklep o delni zavrnitvi njegovega ugovora zoper sklep o začasni odredbi je po obrazloženem neutemeljena.
30. Prva tožena stranka ni uspela s pritožbo zoper meritorni sklep niti zoper sklep o ugovoru zoper začasno odredbo, zato ji ni moč slediti, da je iz razloga, ker je pravno nepravilna odločitev sodišča glede zatrjevanega motenja posesti, s tem nezakonita tudi odločitev sodišča glede samih stroškov predmetnega sodnega postopka, naloženih v plačilo prvi toženi stranki.
31. Drugi toženec v pritožbi navaja, da je priglasil svoje lastne stroške zaradi udeležbe na narokih, ki so bili vsi časovno zelo obsežni. V tem času drugi toženec ni mogel opravljati svojega odvetniškega poklica kot pridobitne dejavnosti (zaradi udeležbe na narokih na sodišču), kar dejansko predstavlja njegov izgubljeni dohodek v tem času. Meni, da bi o tem delu njegovega zahtevka sodišče moralo ustrezno odločiti, ne pa da ga je zavrnilo z dokaj skopo in pavšalno razlago, da odvetnik (kot stranka postopka) v lastnih zadevah ni upravičen do povrnitve stroškov po OT. Navaja, da bi čas, ki ga je porabil zaradi udeležbe na narokih, lahko porabil za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti, česar pa zaradi že navedenega ni mogel. Iz tega razloga je izrecno uveljavljal v povrnitev svoje lastne stroške iz naslova porabljenega časa zaradi udeležbe na narokih (drugih neposrednih lastnih stroškov drugo toženec ni uveljavljal v povrnitev, razen seveda stroškov zastopanja po pooblaščencu), ki bi ga sicer lahko porabil za opravljanje odvetniških storitev za svoje stranke, kar pa dejansko predstavlja izgubo na samem dohodku drugega toženca kot stranke postopka. Meni, da je do tega v celoti upravičen in da se navedeni stroški uveljavljajo na podlagi določbe veljavne OT, glede na to, da se drugi toženec ukvarja z izvajanjem oziroma opravljanjem odvetniškega poklica. O tem bi sodišče z izpodbijanim sklepom moralo odločati, ne pa da je zahtevek drugega toženca v tem delu enostavno zavrnilo s povsem nepravilno in neizkazano obrazložitvijo, da drugi toženec kot stranka postopka ni upravičen do povrnitve lastnih stroškov. Takšna odločitev sodišča je namreč povsem v nasprotju z določbami ZPP, ki se nanašajo na same stroške pravdnega postopka in na obveznost njihove povrnitve.
32. Pritožbeno sodišče se s stališčem drugega toženca, povzetim v prejšnjem odstavku, ne strinja. Sodišče prve stopnje utemeljeno drugemu tožencu ni priznalo stroškov za njegovo odsotnost iz odvetniške pisarne zaradi prisotnosti na narokih za glavno obravnavo dne 13. 12. 2017, 15. 2. 2018, 18. 4. 2018, 4. 7. 2018 in 27. 9. 2019 (v priglašeni višini 350 odv. točk oziroma 900 odv. točk oziroma 800 odv. točk oziroma 250 odv. točk) iz razloga, ker odvetnik v lastni zadevi nima pravice do povračila stroškov po Odvetniški tarifi (OT)1. Navedena razlaga ni niti skopa niti pavšalna, pač pa zadostna, glede na to, da je že v 1. členu OT določeno, da ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkom, ki so jih stranka oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam za izvršene pravne storitve. Stranka pa je oseba, za katero odvetnik izvrši pravno storitev na podlagi pooblastila oziroma oseba, v korist katere je pooblastilno razmerje sklenjeno ali za katero opravi odvetnik pravno storitev po sklepu pristojnega organa (naročnik storitve). Drugi toženec, ki ga je v pravdi zastopal odvetnik (stroški v zvezi z zastopanjem po odvetniku pa so bili toženi stranki priznani v višini, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, in niso pritožbeno izpodbijani), bi kot stranka postopka lahko kvečjemu priglasil stroške nadomestila plače oziroma izgubljenega zaslužka, skladno z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, česar pa, kot je razvidno iz podatkov v spisu, ni storil. 33. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče na podlagi določb 1. točke 365. člena v zvezi s 352. členom, s tretjim odstavkom 343. člena ZPP, v zvezi s V. točko izreka pa tudi v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrglo pritožbo druge tožnice in tretjega tožnika zoper odločitev v IV. in V. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, pritožbo druge tožnice in tretjega tožnika v preostalem delu in pritožbo prvega toženca in drugega toženca pa zavrnilo in v še izpodbijanih delih (točke II, III, V, VI, VII, VIII, IX, X in XI) potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker v preostalem delu pritožbe druge tožnice in tretjega tožnika in v pritožbi prvega in drugega toženca niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena v zvezi s 353. in 366. členom ZPP ter v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, v zvezi s VI. točko pa tudi v zvezi s 15. členom ZIZ).
34. V posledici sprejete odločitve morajo druga in tretja tožeča stranka ter prva in druga tožena stranka kriti vsaka svoje stroške z vloženima pritožbama. Prva in druga tožena stranka mora prvi tožeči stranki, ki je obrazloženo odgovorila na pritožbo tožene stranke, povrniti priznane stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je priznalo kot potrebne stroške za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) v višini 375 točk, 2 % izdatke (11. člen OT) in 22 % DDV (12. člen OT), skupaj 279,99 EUR. Prva tožeča stranka in druga ter tretja tožeča stranka pa morajo povrniti priznane stroške za odgovor na pritožbi obeh, ki ga je podala tožena stranka, saj se je v njem konkretizirano opredelila do navedb v obeh pritožbah, zaradi česar so stroški za sestavo odgovora na pritožbo potrebni pravdni stroški, in sicer morajo povrniti vsaka polovico stroškov. Pritožbeno sodišče je priznalo kot potrebne stroške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) v višini 375 točk, 7,5 točk in ne priglašenih 20 točk za materialne stroške glede na določbo 11. člena OT (2 % od 375 točk) in 22 % DDV (12. člen OT), skupaj 279,99 EUR. Prva tožeča stranka mora povrniti prvi in drugi toženi stranki 139,99 EUR, druga in tretja tožeča stranka pa morata jima nerazdelno plačati enak znesek. Stroški morajo biti plačani v roku 8 dni od prejema tega sklepa, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sklepa (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.
1 Primerjaj VSL sklep I Cp 3535/2014 in VSL sodba II Cp 1534/2016.