Jedro

Zastopanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj je le pasivno. Omejeno je na sprejemanje pisanj in njihovo odpošiljanje stranki. Zato začne teči rok za vložitev pravnega sredstva zoper sodno odločbo, ki je bila stranki vročena po pooblaščencu za sprejemanje pisanj, šele z dnem, ko je stranka odločbo dejansko prejela.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje o zavrženju pritožbe se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo, da so zakoniti dediči po pokojni A. Č. G. S. do ene polovice ter A. V. in M. K. vsak do ene četrtinke, pri čemer je ugotovilo, da predstavlja zapuščino nepremičnina, vknjižena v vl. št. 2738 k.o... ter delnice in hranilne vloge. Sodišče druge stopnje je pritožbo G. S. zoper navedeni sklep zavrglo, ker je ocenilo, da jo je pritožnica vložila po preteku pritožbenega roka.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je dedinja G. S. vložila revizijo, s katero je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se sklep spremeni ali razveljavi. V reviziji zatrjuje, da je bila po zapustnici le ona dedinja, da termina izvenzakonske skupnosti ni poznala, da s strani sodišča ali tolmača ni bila seznanjena s procesnimi pravicami in da je za sklep o dedovanju in za svoje pravice zvedela šele 29.9.2000, ko je prevzela na prvostopnem sodišču sklep o dedovanju in se zatem tudi pritožila. Napačno je stališče sodišč nižjih stopenj, da ji je bil sklep o dedovanju pravilno vročen s tem, da je bil vročen pooblaščencu za sprejem sodnih pisanj A. K.. Dne 17.6.1999 je pooblastila navedenega le za sprejem pisanj za tedaj še živečo svojo mater, ne pa sprejem sodnih odločb. Tudi ni imela materinega pooblastila. Navedeni pooblaščenec je zakonski partner sodedinje M. K., zato ne bi smel biti tolmač ter gre tudi za kolizijo interesov.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in sodedičema pritožnice, ki na revizijo nista odgovorila (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je o pritožbi G. S. (naprej revidentki) zoper sklep o dedovanju z dne 25.1.2000 odločalo s sklepom z dne 19.6.2000, istega dne pa je z drugim sklepom odločalo tudi o revidentkini pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 18.10.2000. V izpodbijanem sklepu se zato sklicuje tudi na obširnejše razloge iz zadnje navedenega sklepa. Iz razlogov navedenih sklepov izhaja, da je dedinja G. S. sama pripeljala A. K. kot tolmača na prvi narok 17.6.1999, da ga je postavila za pooblaščenca za sprejemanje sodnih pisanj, ker je živela v Avstriji in da je sodišče prve stopnje navedenega postavilo za tolmača za nemški jezik na revidentkin predlog. Sklep o dedovanju je bil vročen A. K. dne 25.1.2000. Glede na datum vročitve sklepa o dedovanju in datum vložitve pritožbe zoper navedeni sklep - dne 13.10.2000 - je sodišče druge stopnje presodilo, da je G. S. vložila pritožbo zoper sklep o dedovanju po izteku pritožbenega roka ter je zato njeno pritožbo zavrglo.

Revidentka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugege odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana zato, ker ji sklep o dedovanju sodišča prve stopnje ni bil vročen do 29.9.2000, ko ga je osebno prevzela na sodišču prve stopnje in da zato ne more biti prepozna njena pritožba zoper omenjeni sklep, ker jo je vložila 13.10.2000. V zvezi s temi okolnostmi je opozorila na domnevne nadaljnje kršitve postopka, ki naj bi bile posledica dejstva, da A. K., ki je mož sporne sodedinje, ni imenovala za svojega pooblaščenca za sprejem pisanj ali za tolmača in da ni bila seznanjena s potekom postopka (in svojimi pravicami).

Pravica do pritožbe je po Ustavi RS ustavno zagotovljena pravica (25. člen) ter je sestavina prav tako ustavno varovane pravice do sodnega varstva po 23. členu URS. Kršitev (vsaj dela) teh pravic je sankcionirana z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitivijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je smisel pravice v učinkovitosti njene uveljavitve, pride po presoji revizijskega sodišča do kršitve pravice do pritožbe, če stranka v konkretnem primeru ni imela dejanske možnosti, da bi jo uveljavila. Namreč šele s pravilno vročitvijo lahko začne odločba pravno učinkovati proti njej in šele tedaj lahko začne teči rok za pritožbo.

Revidentka zatrjuje, da sklepa sodišča prve stopnje (s strani domnevnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj) ni prejela, in da ni bila seznanjena s potekom postopka, ker ga je tolmačil mož sodedinje, kateri odreka pravico do dedovanja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v spisu ni nobenih podatkov o tem, da je bil revidentki sklep sodišča prve stopnje vročen (ali dostavljen s strani domnevnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj) pred 29.9.2000. Zato ocenjuje, da pritožbeno sodišče ni imelo dejanske podlage za pravni zaključek, da revidentkina pritožba z dne 13.10.2000 ni bila pravočasna. Sodišče druge stopnje po njegovi presoji tudi ni pravilno uporabilo 146. člena ZPP. Ta ureja vročanje po pooblaščencu za sprjemanje pisanj. V pravni teoriji in praksi ni sporno, da pooblaščenec za sprejemanje pisanj ni strankin zakoniti zastopnik po 78. in naslednjih členih ZPP, niti ne njen pooblaščenec v smislu 86. in naslednjih členov ZPP. Zato ne more zastopati stranke ali vlagati v njenem imenu pravnih sredstev, pač pa mora v tujini živeči stranki le dostaviti pisanje. Njegova funkcija je tako le v dostavljanju v tujini živeči stranki s strani sodišča prejetih pisanj. Procesne posledice vročanja pooblaščencu za sprejemanje pisanj ne morejo biti drugačne kot so pri vročitvah začasnemu zastopniku po 146. členu ZPP, glede katerega so določbe o tem jasne, ker zakon določa, da se "vročitve opravijo po začasnem zastopniku". Zato vročitev pisanj pooblaščencu za sprejemanje pisanj nima procesnih učinkov vročitve stranki. Tako stališče ima oporo tudi v prvem odstavku 137. člena ZPP, ki izrecno ureja vročanje, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca: v takih primerih se pisanja vročajo njim (in ne strankam). Za tako sklepanje govori tudi 89. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99, ki je bil uveljavljen po ZPP iz leta 1999). Navedena določba namreč izrecno opredeljuje učinek vročanja po pooblaščencu za vročitve ter tega pooblašča, da sam vloži ustrezno pravno sredstvo, če prej tega spisa ne more izročiti stranki in bi ta s tem zamudila rok za pritožbo ali za kakšno drugo pravno sredstvo.

Glede na navedene razloge je treba zaključiti, da je zastopanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj le pasivno, torej omejeno na sprejemanje pisanj in njihovo odpošiljanje stranki, ki jo zastopa samo za sprejemanje vročenih pisanj (primerjaj pravno stališče iz Poročila o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. II/70 št. 16, stran 33). Zato začne teči rok za vlaganje pravnih sredstev zoper sodne odločbe, ki so bile stranki vročene po pooblaščencu za sprejemanje pisanj šele z dnem, ko je bila stranki tako vročena odločba dostavljena. V obravnavanem primeru to pomeni, da je začel teči pritožbeni rok revidentke zoper sklep sodišča prve stopnje o dedovanju šele 29.9.2000, ko je po podatkih spisa prejela navedeni sklep. Dne 13.10.2000 vložena pritožba zoper navedeni sklep je zato pravočasna. Drugačna presoja pritožbenega sodišča pomeni kršitev spredaj navedenih določb in v posledici bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi teh kršitev je moralo revizijsko sodišče razveljaviti izpodbijani sklep in vrniti zadevo sodišču druge stopnje, da revidentkino pritožbo tudi vsebinsko obravnava.