Jedro

Sodišče prve stopnje je prekršilo tako načelo ugotavljanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kot tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter minimalna pravna jamstva storilca v prekrškovnem postopku iz 29. člena URS, saj ni enako skrbno preiskalo okoliščine in ugotavljalo dejstva, ki storilca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist, ampak se je ukvarjalo le z okoliščinami, ki storilca obremenjujejo.

Sicer je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se je storilec z vložitvijo ZSV izjavil o prekršku, vendar pa pravica do poštenega postopka zajema tudi pravico obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist z vsemi dokaznimi sredstvi, pravico storilca, da je seznanjen z vsem procesnim gradivom, o katerem se lahko izjavi ter pravico storilca, da je navzoč pri izvajanju dokazov.

Pri tem pa je bistvo pravice do poštenega postopka tudi pravica storilca, da je na sojenju neposredno navzoč in da se lahko neposredno pred sodiščem izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. V njegovi navzočnosti morajo biti v skladu z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti izvedeni dokazi, na katerih temelji odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo vloženi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog (PN) z dne 14. 1. 2021 spremenilo glede pravne kvalifikacije prekrška tako, da je storilec sedaj odgovoren za prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, glede izrečene globe pa tako, da je storilcu za očitani prekršek izreklo globo v znesku 120,00 EUR, v preostalem delu pa je ZSV zavrnilo in izpodbijani PN potrdilo. Odločilo je, da se sodna taksa ne določi. 2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik storilca ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter kršitve materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter ugoditev storilčevi ZSV.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ s PN z dne 14. 1. 2021 storilcu očital odgovornost za prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki je bil storjen dne 7. 1. 2021 ob 09:39 uri, ko je bila z osebnim vozilom, katerega lastnik je storilec, hitrost v naselju ... prekoračena za najmanj 15 km/h, kar je bilo ugotovljeno s samodejno merilno napravo, ki prekrške samodejno dokumentira.

5. Storilec je v ZSV zatrjeval, da kritičnega dne ni vozil svojega osebnega avtomobila, saj je dne 7. 1. 2021 od 9:05 do 9:55 vozil tovorno vozilo reg. oznak LJ ..., za kar je priložil tudi izpis iz tahografa in predlagal svoje zaslišanje. Kljub izrecnemu nasprotovanju storilca ugotovitvam, ki temeljijo na _domnevi odgovornosti iz 8. člena ZPrCP_, sodišče ni dopolnilo dokaznega postopka in tako ni zaslišalo niti storilca niti ni dokazno ocenilo k ZSV priloženega dokaza – ftc. izpisa tahografa. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da zaslišanje storilca ni potrebno, saj je bila storilcu z vročitvijo PN, iz katerega izhajajo vsa relevantna dejstva, povezana z očitanim prekrškom, na sedežu prekrškovnega organa pa je imel možnost ogleda fotografije, zagotovljena pravica do izjave, ki jo je izkoristil z vložitvijo ZSV.

6. Določbi 22. in 23. člena Ustave vsakomur zagotavljata pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave, ki je specialna v razmerju do pravic iz 22. in 23. člena Ustave, našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih temeljni namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Med navedena procesna jamstva poštenega postopka so uvrščene tudi pravice obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča1 in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča2 morajo biti navedena procesna jamstva zagotovljena tudi storilcu v postopku o prekršku, pri čemer pa je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial). Posameznik mora imeti možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem, ki zagotavlja jamstva iz 6. člena EKČP. Glede na navedeno mora biti pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov, ki izhaja iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, zagotovljena tudi kršitelju v prekrškovnem postopku. Če je možnost izvedbe dokaza omejena tako, da je za ugotovitev določenega dejstva dopustna uporaba le določenega dokaznega sredstva, gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave RS3. 7. Z zgoraj povzetim postopanjem je sodišče prve stopnje prekršilo tako načelo ugotavljanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kot tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter minimalna pravna jamstva storilca v prekrškovnem postopku iz 29. člena URS, saj ni enako skrbno preiskalo okoliščine in ugotavljalo dejstva, ki storilca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist, ampak se je ukvarjalo le z okoliščinami, ki storilca obremenjujejo. Storilec mora, izhajajoč iz pravice do poštenega postopka, imeti zadostne možnosti, da lahko izrazi svoje stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, ki se nanašajo na očitano kršitev. Sicer je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se je storilec z vložitvijo ZSV izjavil o prekršku, vendar pa pravica do poštenega postopka zajema tudi pravico obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist z vsemi dokaznimi sredstvi, pravico storilca, da je seznanjen z vsem procesnim gradivom, o katerem se lahko izjavi ter pravico storilca, da je navzoč pri izvajanju dokazov. Tem pravicam ustreza obveznost sodišča, da navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter so do dopustnih relevantnih navedb tudi opredeli. Pri tem pa je bistvo pravice do poštenega postopka tudi pravica storilca, da je na sojenju neposredno navzoč in da se lahko neposredno pred sodiščem izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. V njegovi navzočnosti morajo biti v skladu z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti izvedeni dokazi, na katerih temelji odločitev.4 Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je storilec v zagovor navajal (očitno sodišče prve stopnje meni, da je storilec to zatrjeval v ZSV, glede na to, da ga ni zaslišalo), da se je v času storitve očitanega prekrška nahajal drugje, ter za to priložil tudi izpis iz tahografa, vendar pa ni priložil nobenega drugega dokaza, npr. pisne izjave prič, ki bi potrdile, da je storilec v opisanih krajevnih in časovnih okoliščinah res vozil navedeno tovorno vozilo na drugi relaciji, kot je bil storjen prekršek, vsled čemur sodišče ocenjuje, da storilec zatrjevanega alibija, izključno z zapisanimi podatki na ftc. tahografa, ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti in tako ni izkazal razumnega dvoma glede domnevnega dejstva. Glede na povzete razloge, pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo pomen dokaznega standarda izven razumnega dvoma. Načelo materialne resnice se namreč v prekrškovnem postopku uresničuje prek _načela proste presoje dokazov_ (71. člen ZP-1). Pri tem je potrebno poudariti, da prosta presoja dokazov ne pomeni, da je dopustno samovoljno odločanje o izvajanju dokazov. Sodišče mora izvesti vse materialnopravno relevantne dokaze, pri čemer sme zavrniti izvedbo predlaganega dokaza, če je očitno, da ni pomemben za odločitev, ali če bi bilo izvajanje predlaganega dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč. Prav tako ni dopustno samovoljno ocenjevanje dokazov, temveč se zahteva logično, kritično, razumsko in argumentirano tehtanje dokazne vrednosti vsakega dokaza posebej in nato tehtanje součinkovanja dokazov med seboj5. Pri odločanju o vloženem pravnem sredstvu zoper odločbo prekrškovnega organa tj. zahtevi za sodno varstvo je namreč bistveno, da sodišče presoja utemeljenost pravnega sredstva in s tem storilcu omogoči ne zgolj formalno pravico do vložitve ZSV, temveč da se ZSV tudi vsebinsko obravnava in se v okviru take obravnave pretehtajo tako obremenilna kot razbremenilna dejstva. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 44/2016 z dne 18. 10. 2016. Z zgoraj opisanim postopanjem sodišča prve stopnje v predmetni zadevi, pa je storilcu bila pravica do poštenega postopka kršena, saj bi sodišče prve stopnje glede na izrecno nasprotovanje ugotovitvam, ki izhajajo iz domneve 8. člena ZPrCP in ki za storilca predstavljajo obremenilni dokaz, moralo v okviru predmetnega postopka dopolniti dokazni postopek ter zaslišati tako storilca, kot tudi dokazno oceniti priloženi listinski razbremenilni dokaz.

8. Pritožba utemeljeno opozarja tudi, da se sodišče do vseh dokaznih predlogov, s katerimi je storilec uveljavljal razbremenilne dokaze, ki se nanašajo na pravno odločilno dejstvo, ni opredelilo. Pritrditi je namreč pritožbenim trditvam, da je storilec sodišču predložil ftc. izpisa tahografa, ki naj bi dokazoval, da se storilec kritičnega dne ob kritičnem času ni nahajal na kraju prekrška oziroma da se je nahajal drugje, sodišče pa se o tem predlaganem dokazu ni niti izjasnilo (ni ga zavrnilo, ni ga izvedlo). Ob navedenem pritožba utemeljeno očita, da je sodba v tem delu neobrazložena in vsled temu nezakonita.

Ker iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je svojo določitev oprlo tudi na navedbe prekrškovnega organa, podane v opisu dejanja in pojasnilu občinskega redarja v zvezi s storjenim prekrškom, pri tem pa iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bila storilcu ta zanj obremenjujoča listina vročena, pritožba utemeljeno opozarja, da ga sodišče ni seznanilo z vsemi dokazi ter mu posledično omogočilo, da bi se lahko o vseh zanj obremenjujočih dokazih izrekel. 9. Ob tem, ko sodišče prve stopnje ni dopolnilo dokaznega postopka ter ni izvajalo dokazov, predlaganih s strani storilca, pa so tudi nerazumljivi razlogi sodišča prve stopnje, da storilec zatrjevanega alibija ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti. Sodba je ob obrazloženem tudi zato obremenjena s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika storilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, saj je glede na naravo ugotovljenih kršitev ocenilo, da te kršitve samo ne more odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

11. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče skladno z zgoraj izpostavljenim znova odločiti o utemeljenosti ZSV, vendar pred tem z dopolnitvijo dokaznega postopka razjasniti v postopku z ZSV zatrjevano sporno dejstvo, ali je v kritičnem času osebni avtomobil, s katerim je bila prekoračena hitrost, vozil storilec. Pri izvajanju dokazov bo moralo upoštevati, da mora zagotoviti enako skrbnost pri preiskovanju tako obremenjujočih okoliščin kot tudi okoliščin, ki so storilcu v korist, storilca pa seznaniti z vsemi obremenilnimi dokazi ter mu omogočiti sodelovanje pri izvajanju dokazov ter možnost izjave v zvezi z njimi. Le tako izveden dokazni postopek bo lahko na podlagi pravilne, kritične in natančne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov ponudil odgovor na vprašanje, ali je storilec odgovoren za prekršek. Pri tem naj bo pozorno, da ne bo kršilo načela proste presoje dokazov iz 71. člena ZP-1 ter stališča6, da storilcu ni potrebno z dokazi prepričati sodišča, da prekrška ni storil, temveč mora kot lastnik osebnega vozila predložiti razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora organ, ki vodi postopek, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

1 Glej odločbe Up-120/97, Up-187/13, Up-718/13. 2 Glej odločbe IV Ips 101/2013, IV Ips 106/2012, IV Ips 73/2015. 3 Glej: Up-942/14 z dne 20. 4. 2017. 4 Glej: US RS odločba Up-718/13 z dne 7. 10. 2015. 5 Glej: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, P. Čas, N. Orel, stran 569. 6 Primerjaj: VS RS Sodba IV Ips 6/2011, VS RS Sodba IV Ips 90/2008, US RS odločba U-I-295/05.