Jedro

Estetske napake stopnic niso "napaka v izdelavi gradbe, ki zadeva njeno solidnost" v smislu 1. odst. 644. člena ZOR. Vprašanje, kolikšni so stroški odprave napake, ki je izvajalec del po gradbeni pogodbi ni odpravil (641. člen v zvezi s 3. odst. 620. člena ZOR), je dejansko vprašanje. Prav tako je dejansko vprašanje višina škode, ki je zaradi napake nastala naročniku (641. člen v zvezi s 5. odst. 620. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku iz tožbe in naložilo tožencema, da morata plačati tožniku 785.971,00 sit (ter hkrati zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo še 397.887,00 sit) - obenem pa delno ugodilo tudi zahtevku iz nasprotne tožbe in tožniku naložilo, da mora tožencema plačati 393.394,00 sit (ter hkrati zavrnilo njun zahtevek za plačilo še 965.880,00 sit). Odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe je utemeljilo s tem, da je utemeljen le zahtevek za povračilo škode zaradi manjše toplotne izolacije zaradi zidanja siporeksa s cementno malto in ne s predpisanim lepilom (278.299,00 sit iz tega naslova) ter zaradi naprave jame v garaži, obdelave vidnih betonov in naprave jaškov v greznici - iz vseh teh naslovov skupaj prisojenih 393.394,00 sit. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene - nasprotne tožeče stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (obsodilnem po tožbi in zavrnilnem po nasprotni tožbi) potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena - nasprotna tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero izpodbija le odločitev o delni zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka (glede zneska 965.880,00 sit). Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožnik - nasprotni toženec na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta pogodbeno razmerje pravdnih strank, iz katerega so izvirali medsebojni zahtevki, uveljavljani v tej pravdi, pravilno obravnavali kot razmerje iz gradbene pogodbe (sklenjene 5.3.1985) po določbah XIII. poglavja (členi 630 do 647) tedaj veljavnega ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I). Neutemeljeno je revizijsko stališče, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ko pravočasnost zahtevka iz naslova škode zaradi napake pri gradnji stopnic ni bila presojana po 644. členu ZOR - ker da je bila zahteva nasprotnih tožnikov za izravnavo in dobetoniranje stopnic zahteva po funkcionalnosti in solidnosti zgradbe. Po določbi 1. odst. 644. člena ZOR izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del. Sodišče prve stopnje je med postavkami iz nasprotnega tožbenega zahtevka, za katere je ugotovilo, da izvirajo iz prepozno grajanih napak gradbe, naštelo tudi "manjvrednost stopnic zaradi estetskega izgleda". S tako formulacijo sta nasprotna tožnika napake stopnic tudi opisala v nasprotni tožbi (l. 141). Ne more biti dvoma, da estetske napake stopnic niso "napaka v izdelavi gradbe, ki zadeva njeno solidnost" v smislu prej citiranega 1. odst. 644. člena ZOR.

Neutemeljeni so tudi vsi drugi revizijski očitki na račun uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Z njimi revizija graja odločitev o višini odškodnine zaradi napake pri zidanju s siporeksom (uporaba cementne malte namesto predpisanega lepila), katere posledica je slabša toplotna izolativnost tako pozidanih zidov. Toženca - nasprotna tožnika pri tem podrobneje navajata: da nihče ne more od njiju zahtevati, da bi zaradi tožnikove napake morala prispevati še lastna sredstva za sanacijo; da jima je tožnik dolžan plačati izvedljivo odpravo napake po izvajalcu, ki bo delo strokovno opravil; da pri odpravi napake izvajalec ni dolžan zagotoviti le vzpostavitve stanja po projektu, ampak povrnitev vseh stroškov za odpravo napake; da je treba tožencema priznati popolno škodo, tj. izdelavo fasade v izvedljivi obliki, to pa je demit fasada debeline 4 cm, ker je mogoča izdelava take fasade le te debeline in ne tudi debeline 2 cm; da bi moralo sodišče bolj kritično oceniti, ali je obrtnik, kot je tožnik, primeren za opravo tako zahtevne sanacije; da cene, ki jih je za odpravo napak navedel izvedenec Žlajpah, niso sprejemljive in da bi bilo cene za odpravo napak treba preveriti še s predračuni ustreznih izvajalcev.

Vprašanje, kolikšni so stroški odprave napake, ki je izvajalec del po gradbeni pogodbi ni odpravil (641. člen v zvezi s 3. odst. 620. člena ZOR), je dejansko vprašanje. Prav tako je dejansko vprašanje višina škode, ki je zaradi napake nastala naročniku (641. člen v zvezi s 5. odst. 620. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je odločitev, da mora tožnik - nasprotni toženec zaradi napake pri zidavi s siporeksom (s cementno malto namesto s predpisanim lepilom) plačati 278.299,00 sit, oprlo na mnenje izvedenca Draga Žlajpaha o manjvrednosti hiše zaradi manjše toplotne izolacije - in iz tega naslova prisojeni znesek tudi opredelilo kot povračilo škode zaradi manjše toplotne izolacije.

Stvar dokazne ocene je, da je sodišče sprejelo izvedenčevo ocenitev manjvrednosti. Dokazne ocene, na katero se opira dejanska podlaga sodbe, z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (3. odst. 385. člena ZPP). S stališča pravilne uporabe materialnega prava ni mogoče imeti pomisleka proti izvedenčevemu postopku za oceno te manjvrednosti hiše, tj. pristopu z ocenitvijo stroškov za izdelavo 2 cm debele demit fasade. Ko je tako, pa tudi ne pomenijo zmotne uporabe materialnega prava v tej zvezi zapisana stališča sodišča prve stopnje (da tožnik ni dolžan plačevati stroškov sanacije, ki bistveno presegajo škodo zaradi slabše izolativnosti zidov; da bo tožena stranka pač morala sama doplačati razliko do optimalne debeline demit fasade, če bo takšno fasado hotela imeti) in sodišča druge stopnje (da je stvar naročnika, ali bo res izdelal 2 cm debelo demit fasado ali pa bo denar za odpravo napake uporabil drugače - kar revizija posebej, vendar neutemeljeno graja). Torej se je izkazalo, da je revizijsko stališče o materialnopravni zmotnosti nazadnje obravnavanega dela odločitve - da je nasprotni tožbeni zahtevek iz naslova napake pri zidavi s siporeksom utemeljen le do zneska 278.299,00 sit in ne več (tj. ne še do nadaljnjega zneska 234.301,00 sit, kakor obrazlaga revizija) - v resnici poskus izpodbijanja dejanske podlage sodbe (ugotovitve višine zaradi tega nastale škode), ki v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odst. 385. člena ZPP).

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.