Jedro

Tožnik izpodbija sklep senata fakultete, s katerim je bilo na podlagi mnenja o utemeljenosti predloga za preverjanje magistrskega dela tožnika ugotovljeno, da je dovolj razlogov za uvedbo postopka za odvzem magistrskega naslova, imenovana je bila (tudi) komisija in določene njene naloge. Izpodbijani akt ni akt, ki bi zadostil določbam drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Gre torej za procesno odločitev pristojnega organa, s katerim se začne postopek odvzema strokovnega ali znanstvenega naslova. Procesne odločitve pa so lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Senat Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju organ) ugotovil, da je na podlagi mnenja o utemeljenosti predloga za preverjanje, ali je magistrsko delo A.A. z naslovom ''...'' rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in dela, dovolj razlogov za uvedbo postopka za odvzem magistrskega naslova (1. točka izreka), imenoval komisijo v tam navedeni sestavi (2. točka izreka) ter še odločil, da komisija zbere dokaze o razlogih za odvzem magistrskega naslova A.A., zasliši prizadetega in poda organu ločena poročila (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je glede na uradno prijavo suma plagiatorstva v primeru magistrske naloge tožnika dekan Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani na podlagi 71. in 178. člena Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut UL) v zvezi z 164. in 177. členom Statuta UL imenoval komisijo dveh visokošolskih učiteljev z nalogo, da podata mnenje o utemeljenosti predloga za preverjanje, ali je tožnikovo magistrsko delo rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in dela. Glede na ugotovitve komisije, ki jih organ podrobneje povzame, se magistrsko delo tožnika v opisnem delu v pregledanih poglavjih 4.2.2., 4.2.3., 4.2.4., 4.2.5. in 4.2.6. pretežno pokriva s diplomskim delom B.B. Zato je organ v skladu s 178. členom Statuta UL odločil, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki jo je organ s sklepom št. 163-2/11-DM-js/9 z dne 29. 5. 2012 kot nedovoljeno zavrgel, ker Statut UL v postopku odvzema znanstvenih naslovov ne predvideva pravnih sredstev, saj gre za enostopenjski postopek, pravno varstvo pa je prizadeti osebi zagotovljeno s sodnim varstvom zoper odločitev senata članice o odvzemu znanstvenega naslova.

Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da jo vlaga na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Sklep z dne 29. 5. 2012 je tožnik prejel 6. 7. 2012, zato je njegova tožba, upoštevajoč tek sodnih počitnic, pravočasna. Tožbo vlaga zaradi kršitev materialnega prava in kršitev določb postopka. Nesporno je, da univerze in vse njene članice na podlagi 4. člena ZUP pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank odločajo po upravnem postopku, ki ga ureja veljavni ZUP. Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) v petem odstavku 49. člena določa subsidiarno uporabo ZUP, če ta zakon ne določa drugače. Tudi Statut UL predpisuje uporabo ZUP v postopku odvzema strokovnih ali znanstvenih naslovov. Posledično enostranska odločitev članice univerze, da kandidatu podeli magistrski naslov, predstavlja upravno odločbo, saj s tem članica univerze odloča o pravici oziroma pravni koristi posameznika. V tej zadevi je članica univerze v upravnem postopku z upravno odločbo z naslovom DIPLOMA odločila, da je tožnik 21. 6. 2005 izpolnil vse z veljavnimi predpisi določene pogoje za pridobitev naslova magister ekonomskih znanosti, zato mu je podelila naslov magister ekonomskih znanosti. Ker Statut ne ureja postopka obnove pridobitve strokovnih ali znanstvenih naslovov, se uporabljajo določbe ZUP o obnovi postopka, saj postopek odvzema predstavlja poseg v pridobljene pravice z upravno odločbo. Poseg v pravna razmerja, pridobljena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom (158. člena Ustave RS). To terja načelo pravne varnosti kot eden izmed elementov pravne države (2.člen Ustave RS). Upravni postopek se tako po preteku treh let od dokončnosti odločb ne more več obnoviti (četrti odstavek 263. člena ZUP). Od dokončnosti odločbe v obravnavanem primeru je objektivni prekluzivni rok za začetek postopka obnove potekel 10. 12. 2008. Ker je bil predlog vložen 7. 7. 2011, je bil vložen prepozno in bi ga organ moral zavreči. Predlog tudi ni imel predpisane oblike (63. člen ZUP) in ni vseboval predpisane vsebine (265. člen ZUP). Z izdajo izpodbijanega sklepa je organ posegel v človekovo pravico tožnika do pravne varnosti in sicer v smislu, da se tožnik lahko zanese na pravnomočno pridobljene pravice, ne glede na njihovo siceršnjo upravičenosti. Princip zastaranja in prekluzivnosti poznajo tudi druga pravna področja, ki sicer predstavljajo precej hujši poseg v javni interes. Tožnik vlaga to tožbo tudi iz razloga po prvem odstavku 4. člena, ker drugo sodno varstvo za konkretni poseg v temeljne človekove pravice in svoboščine ni zagotovljeno. Podrejeno je še dodal, da niso podani niti vsebinski razlogi za začetek postopka obnove pridobitve naslova magister ekonomskih znanosti, saj sporni del naloge tožnika ne predstavlja pomembnega dela niti v količinskem niti v vsebinskem smislu (gre za približno 5 % dela). Predlagal je, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi predlog za izdajo odložitvene začasne odredbe. Uveljavljal je, da bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa prizadejala težko popravljiva škoda zaradi ob odvzemu naslova izgube zaupanja njegovih strank (tožnik je namreč stečajni upravitelj in odvetnik) in posledično izgube teh strank ter izgube dohodka, zaradi katere bi bilo ogroženo preživljanje njegove družine. Navedel je še, da toženki s tem ne bo nastala nobena škoda, prizadeta ni javna korist oziroma korist toženke, upoštevati pa je treba tudi načelo sorazmernosti.

K I. točki izreka: Po 2. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek); upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek); dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek). Skladno s povedanim sta v ZUS-1 določena dva pogoja, ki morata biti kumulativno podana ob presoji, da gre pri izpodbijanem aktu za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Formalnopravni pogoj je, da gre za akt, ki je izdan s strani državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma nosilca javnih pooblastil, materialnopravni pogoj pa je, da akt vsebuje vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta ter s tem posega v pravni položaj tožnika.

Sklep, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, po presoji sodišča ni akt, ki bi ustrezal navedenim določbam ZUS-1. Tožnik namreč izpodbija sklep senata fakultete, s katerim je bilo na podlagi mnenja o utemeljenosti predloga za preverjanje magistrskega dela tožnika ugotovljeno, da je dovolj razlogov za uvedbo postopka za odvzem magistrskega naslova, imenovana je bila (tudi) komisija in določene njene naloge. Podlaga za njegovo izdajo je tretji odstavek 178. člena Statuta Univerze UL, po katerem senat, če meni, da je predlog za začetek postopka odvzema znanstvenega oziroma strokovnega naslova utemeljen, sprejme sklep, s katerim začne postopek odvzema naslova in določi osebo, ki je pooblaščena za vodenje postopka do izdaje odločbe.

Gre torej za procesno odločitev pristojnega organa, s katerim se začne postopek odvzema strokovnega ali znanstvenega naslova. Procesne odločitve pa so lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Sodišče se ne strinja s tožnikovim naziranjem, da gre v obravnavanem primeru za sklep o obnovi postopka pridobitve naslova magister ekonomskih znanosti glede na smiselno uporabo ZUP po določbi njegovega 4. člena. V „drugih javnopravnih stvareh“ je namreč uporaba ZUP subsidiarna in smiselna, kar pomeni, da se pravila splošnega upravnega postopka v takšnih stvareh uporabljajo le, če odločanje ni urejeno s posebnim postopkom in če je uporaba posameznih določb oziroma procesnih institutov splošnega upravnega postopka pri določeni vrsti javnopravnih stvari sploh mogoča in smotrna. V obravnavanem primeru je tak posebni postopek predpisan v Statutu UL, izdanem na podlagi 66. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), v katerem je določeno, da se s statutom Univerze podrobneje uredijo postopki in pravila v zvezi s pravicami in dolžnostmi študentov, med drugim tudi postopek za uveljavljanje varstva pravic študentov.

V določbah 176. - 180. člena Statuta UL pravno sredstvo obnove postopka pridobitve strokovnega ali znanstvenega naslova ni predpisano. Glede na naravo stvari (pridobitev oziroma odvzem strokovnega ali znanstvenega naslova ter razlogi za njegov odvzem – 176. člen Statuta UL) pa uporaba določb ZUP v delu, ki se nanaša na postopek obnove kot izrednega pravnega sredstva, po presoji sodišča ne bi bila niti mogoča, niti smotrna.

Z izpodbijanim sklepom tudi ni bilo v ničemer poseženo v kakšne konkretne že pridobljene in pravno posebej zavarovane pravice ali interese tožnika, temveč bo v njegovo pravico – pridobljen znanstveni naslov – poseženo le, če bo organ izdal odločbo, s katero bo tožniku ta znanstveni naslov odvzel. V tem primeru pa je tožniku sodno varstvo zagotovljeno na podlagi 71. člena ZViS. Iz enakih razlogov pa zato tudi ne gre za upravni spor na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka: Ker je začasno odredbo glede na 32. člen ZUS-1 mogoče izdati le v zadevi, kjer je vložena tožba, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker je zavržena sama tožba in zato ni pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi.

K III. točki izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.