Jedro

Tožnik je pri opravljanju svojega dela (napeljevanju električnega kabla) padel z višine 5 metrov in se poškodoval. Njegov prispevek h nastali škodi je 40%. Kljub vsem potrebnim opravljenim izobraževanjem s področja varnosti pri delu namreč ni uporabil nobenih varnostnih naprav, delodajalca pa tudi ni opozoril, da varnostni pas za konkretno delo ni primeren.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi v višini 60 %.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek v zvezi s škodnim dogodkom dne 31. 01. 2003 po podlagi utemeljen v višini 20 %; kar je zahteval tožnik po podlagi več ali drugače, je sodišče zavrnilo; odločilo, da bo o višini odškodnine odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe; odločitev o stroških postopka pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodbo spremeni tako, da ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi v celoti, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nesporno je, da je tožnik za zavarovanca tožene stranke opravljal nevarno dejavnost, zato tožena stranka odgovarja za škodo nastalo tožniku, razen če ne dokaže, da je ta prispeval k nastanku škode. Sodišče je ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno opravljanje dejavnosti in da tožnik ni kršil nobenih navodil delodajalca ali organizacijskih ukrepov in odredb. Tožnik je ravnal v skladu z neposredno odredbo delodajalca, da deloma nemudoma opravi, pri čemer delodajalec ni zagotovil ustrezne varnosti delavcev. Opraviti bi moral ogled delovišča, izdelati navodila za varno delo, opraviti kontrolo stanja osebne varovalne opreme. Tožniku se očita zgolj, da ni odklonil dela in da bi lahko zahteval, da se delo opravi na drug način. Očitajo se mu torej stvari, ki so po samem zakonu v sferi delodajalca, ki opravlja nevarno dejavnost in je delodajalec tisti, ki bi moral poskrbeti za osnove varnosti. Sodišče je nepravilno uporabilo materialnopravno, ko je kljub temu ugotovilo, da je bil za nastanek nezgode odločilen prispevek tožnika. Sodišče je brez dejanske podlage uporabilo oprostitveni razlog iz 153. člena Obligacijskega zakonika-OZ, saj ni res, da bi oškodovanec storil dejanje, ki ga delodajalec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Delodajalec je tisti, ki mora pripraviti varnostni načrt in določiti način ter potek dela. Stopnja odgovornosti nosilca nevarne dejavnosti je mnogo višja in se tožena stranka ne more ekskulpirati z zatrjevanjem, da bi delavec moral odkloniti delo, če delodajalec ni poskrbel za varnost. Tožnik bi službo izgubil, če bi delo odklonil. Sicer pa zavarovanec tožeče stranke v celoti odgovarja za škodo nastalo tožniku tudi po krivdnem načelu.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je pri opravljanju dejavnosti za svojega delodajalca (pri katerem je bil zaposlen kot elektrikar), dne 30. 01. 2003 (sodišče sicer navaja datum 31. 01. 2003, kar pa na odločitev ni vplivalo) utrpel delovno nezgodo. Pri napeljevanju kabla električne napeljave skozi drevesno krošnjo, je z višine petih metrov, zaradi izgube ravnotežja, padel, pri čemer je utrpel zdrobljeni zlom prvega ledvenega vretenca z utesnitvijo sfinalnega kanala ter več fragmentni zlom desne petnice. Nesporno med pravdnima strankama je, da je šlo za objektivno nevarno delo (delo na višini), za katero se predvideva objektivna odgovornost tistega, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ, 150. člen OZ), v konkretnem primeru torej tožnikovega delodajalca, ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ob vsebinski uporabi tretjega odstavka 153. člena OZ (čeprav je formalno navedlo, da ob uporabi drugega odstavka), ugotovilo tožnikov prispevek k nastanku škode v višini 80 %. Takšen zaključek pa je delno materialnopravno napačen.

6. Ne držijo sicer pritožbene trditve, da ni bila tožnikova dolžnost, da opozarja na neustrezna delovna sredstva ali da celo odkloni delo, in da je nosilec nevarne dejavnosti prost odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS št. 56/1999 s spremembami in dopolnitvami – ZVZD), med drugim določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje, pri svojem delu pa mora uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo. Delavec mora torej tudi sam prispevati k varnemu delu. Imetnik nevarne stvari oziroma nosilec nevarne dejavnosti je v celoti prost odgovornosti ob pogojih določb prvega in drugega odstavka 153. člena OZ, deloma pa je prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je v konkretnem primeru tožnikov prispevek k nastanku škode v tem, ker kljub delu na višini petih metrov in vsem potrebnim opravljenim izobraževanjem s področja varnosti in zdravja pri delu, ni uporabil nobenih varnostnih naprav in sredstev, in da ni, če je vedel, da varnostni pas za konkretno delo ni uporaben, o tem obvestil nadrejenih in po potrebi, zaradi svoje varnosti, tudi odklonili delo (tako kot je vse ugotovil tudi izvedenec za varstvo pri delu). Vendar pa je sodišče prve stopnje ta njegov prispevek k nastanku škode, precenilo. Upoštevati je namreč potrebno, da je bilo delo nujno, predvsem pa dejstvo, da je odgovornost delodajalca objektivna, torej nedvomno strožja in je zato potrebno ocenjevati težo oškodovančevega (tožnikovega) ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti. Ob ugotovljenih dejstvih, upoštevaje povedano, pritožbeno sodišče ocenjuje tožnikov prispevek k nastanku škode v višini 40 % (tretji odstavek 153. člena OZ). Pritožbi je tako delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi v višini 60 % (358. člen ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.