Jedro

Ob dejstvu, da iz navedenega obvestila romunskega sodišča izhaja, da je bila vročitev opravljena zastopniku tožene stranke, kar pomeni, da je šlo za osebno vročitev po 13. členu Uredbe št. 1896/2006, pritožbeni ugotovitvi, da ni z zelo visoko stopnjo verjetnosti, kaj šele z gotovostjo izkazano, da je bilo pisanje vročeno oziroma da je dejansko prišlo v naslovnikove roke, ni moč slediti.

Institut vrnitve v prejšnje stanje (kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) ni namenjen sanaciji napak sodišča, ampak sanaciji (zamujenih) procesnih dejanj, ki jih je stranka zamudila iz upravičenih razlogov, ki izvirajo iz njene sfere.

Razlog za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga po a) točki prvega odstavka 20. člena Uredbe št. 1896/2006, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne more biti podan že iz razloga, ker je bil slednji (kot je bilo predhodno poudarjeno) evropski plačilni nalog vročen osebno, omenjena točka pa se nanaša na primere, ko je bila izvedena nadomestna vročitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 24. 4. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo (I. točka izreka) predlog tožene stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, (II. točka izreka) podredni predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in (III. točka izreka) podredno zahtevo tožene stranke za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, podredno, da ugodi njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma podredno, da ugodi njeni zahtevi za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga. Sodišče je odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti oprlo na obvestilo o izvršitvi zaprosila (priloga A3), ki mu ga je poslalo romunsko sodišče. Iz navedenega potrdila pa tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je bil toženi stranki vročen konkretno evropski plačilni nalog Plg 17/2014 z dne 8. 4. 2014, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Tako iz obrazložitve sklepa kot tudi iz omenjenega obvestila izhaja zgolj, da je bilo toženi stranki vročeno neko pisanje. Sodišče tudi ni navedlo, kdaj naj bi bila domnevna vročitev nekega pisanja sploh opravljena. Sporni evropski plačilni nalog toženi stranki ni bil vročen, zaradi česar se o njem ni mogla izjasniti niti podati ugovora zoper njega. Toženi stranki je bil vročen zgolj evropski plačilni nalog, izdan v postopku Plg 48/2013. Iz Preambule Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (Uredba št. 1896/2006) izhaja, da se mora pisanje vročiti na način, za katerega je značilna bodisi popolna gotovost bodisi zelo visoka stopnja verjetnosti, da je pisanje dejansko prišlo v naslovnikove roke. Da je bil toženi stranki obravnavani evropski plačilni nalog vročen, pa ni izkazano z veliko stopnjo verjetnosti, kaj šele z gotovostjo. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je bilo pisanje prevedeno v romunski jezik. Upoštevaje navedeno je ugotovitev sodišča, da je bilo toženi stranki pisanje vročeno, napačna. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz njega ne izhaja, da je bil toženi stranki vročen predmetni evropski plačilni nalog skladno s pravili Uredbe št. 1896/2006. Podano je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, saj iz listine pod prilogo A3 ne izhaja, da je bil toženi stranki vročen predmetni evropski plačilni nalog in da je bil vročen na naslovu, ki je kot poslovni naslov tožene stranke naveden v romunskem sodnem registru. Sodišče pri odločanju o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ni presojalo ugovorov tožene stranke, da bi moral biti predlog za izdajo evropskega plačilnega naloga zavrnjen, ker je bil v njem naveden napačen naslov tožene stranke in ker je bilo v njem navedeno, da ima tožena stranka prebivališče na Portugalskem. Izpodbijanega sklepa se tudi zaradi tega ne da preizkusiti. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj je nevročitev evropskega plačilnega naloga zadosten razlog za utemeljitev tega predloga. Prav tako napačna je odločitev o zavrnitvi zahteve tožene stranke po ponovni preučitvi evropskega plačilnega naloga. Nepravilno je stališče sodišča, da navedene zahteve ni mogoče dati po tistem, ko je bilo že izdano potrdilo o izvršljivosti, saj iz Uredbe št. 1896/2006 navedeno ne izhaja (sklicuje se na njen 20. člen). Odločitev o zavrnitvi zahteve temelji tudi na napačni ugotovitvi, da je bil toženi stranki vročen obravnavani evropski plačilni nalog. Izdani evropski plačilni nalog je zaradi neresničnih podatkov neutemeljen in ničen. Skladno s Preambulo Uredbe št. 1896/2006 se pod izjemne okoliščine, ki so razlog za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga, šteje tudi primer, ko evropski plačilni nalog temelji na neresničnih podatkih, navedenih v obrazcu za vlogo za evropski plačilni nalog. Sodišče bi zato moralo odločiti, da je vloga za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga utemeljena. Ker za nevročitev evropskega plačilnega naloga ni podana krivda tožene stranke, je zahteva za ponovno preučitev utemeljena tudi po točki a) prvega odstavka 20. člena Uredbe št. 1896/2006. Sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke, da tožeči stranki ničesar ne dolguje na podlagi dodatka št. 1 k pogodbi o odkupu terjatev.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. (pravilno 14. točki) drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker naj sklep ne bi bil obrazložen, ni podana. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in omogočajo njegov preizkus.

6. Pravno podlago za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti evropskega plačilnega naloga vsebuje 42. člen ZIZ(1) v zvezi z 18. členom Uredbe št. 1896/2006. Navedeni člen ZIZ sicer govori le o potrdilu o izvršljivosti, vendar pa se skladno s sodno prakso uporablja tudi za potrdilo o pravnomočnosti.(2) Neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti (oziroma tudi pravnomočnosti) razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče (oziroma organ, ki ga je izdal). Potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe se na predlog stranke razveljavi, če stranka dokaže, da je bila sodna odločba nepravilno vročena.

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka podala predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti evropskega plačilnega naloga Plg 17/2014 z dne 8. 4. 2014, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. V predlogu je navedla, da ji evropski plačilni nalog ni bil vročen, saj je bil le-ta skladno s predlogom tožeče stranke posredovan na naslov B., na katerem ne posluje, ter da je naslov, na katerem posluje že od leta 2012, B. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom navedeni predlog po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo, saj je na podlagi (prevoda) obvestila o izvršitvi zaprosila romunskega sodišča (priloga A3) pravilno ugotovilo, da je bil toženi stranki obravnavani evropski plačilni nalog vročen na naslovu B. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se ugotovitev o pravilni vročitvi nanaša prav na evropski plačilni nalog Plg 17/2014 z dne 8. 4. 2014, saj je sodišče prve stopnje uvodoma navedlo, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti predmetnega evropskega plačilnega naloga in da je tožena stranka podala predlog za njegovo razveljavitev. Zato je logično, da se nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje (pa čeprav je zanj uporabljalo tudi izraz „pisanje“) v zvezi z vročanjem nanašajo na obravnavani evropski plačilni nalog. Prav tako obvestilo o izvršitvi zaprosila (priloga A3) daje zadostno podlago za ugotovitev, da je bil toženi stranki vročen prav obravnavani evropski plačilni nalog, in sicer na naslovu B. Sodišče prve stopnje je namreč s prošnjo za mednarodno pravno pomoč št. Plg 17/2014 romunsko sodišče zaprosilo, da toženi stranki vroči predmetni evropski plačilni nalog (glej red. št. 8 oziroma l. št. 21-22 predmetnega spisa), romunsko sodišče pa je s prej omenjenim obvestilom sodišču prve stopnje sporočilo, da je navedeno zaprosilo(3) izvršilo in vročitev opravilo. Ker torej sodišče prve stopnje navedeni listini ni pripisalo drugačne vsebine, kot jo v resnici ima, v tej zvezi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob dejstvu, da iz navedenega obvestila romunskega sodišča izhaja tudi, da je bila vročitev opravljena zastopniku tožene stranke, kar pomeni, da je šlo za osebno vročitev po 13. členu Uredbe št. 1896/2006, pritožbeni ugotovitvi, da ni z zelo visoko stopnjo verjetnosti, kaj šele z gotovostjo izkazano, da je bilo pisanje vročeno oziroma da je dejansko prišlo v naslovnikove roke, ni moč slediti. Ker tožena stranka v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ni trdila, da obravnavani evropski plačilni nalog ni bil preveden v romunski jezik, se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do tega vprašanja (ali je tožena stranka evropski plačilni nalog prejela v romunskem jeziku) ni bilo dolžno opredeljevati. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pripominja, da iz podatkov v spisu (l. št. 17) izhaja, da je sodišče prve stopnje odredilo, da se toženi stranki vroči izvod evropskega plačilnega naloga v romunskem jeziku. Sodišče prve stopnje res ni navedlo (kot navaja pritožba), kdaj je bil toženi stranki obravnavani evropski plačilni nalog vročen. A tega ob dejstvu, da je tožena stranka v zvezi z vročanjem trdila zgolj, da ji obravnavani evropski plačilni nalog ni bil vročen na pravilen naslov, in ne, da glede na datum vročitve potrdilo o izvršljivosti še ne bi smelo biti izdano, tudi ni bilo dolžno posebej razlagati. Sodišče prve stopnje se, ko je obravnavalo predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, nadalje upravičeno ni opredeljevalo do navedb tožene stranke, da bi moralo vlogo tožeče stranke za evropski plačilni nalog (ker naj bi bila v nasprotju z Uredbo št. 1896/2006) zavrniti, saj je pri presoji, ali je bilo potrdilo o (pravnomočnosti in) izvršljivosti utemeljeno izdano, relevantno zgolj, ali je že izdani evropski plačilni nalog postal izvršljiv.

8. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo, da je bil toženi stranki obravnavani evropski plačilni nalog pravilno vročen. Pritožbene navedbe o kršitvi pravice tožene stranke do obrambe oziroma pravnega sredstva, do katere naj bi prišlo zaradi napačnega vročanja, so zato neutemeljene.

9. Pravilna je nadalje prvostopenjska odločitev o zavrnitvi podrednega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka je tudi navedeni predlog utemeljevala z navedbo, da je bila vročitev opravljena na naslovu, kjer ne posluje več. Ker bi šlo v takem primeru za okoliščino na strani sodišča, ta (sama po sebi) ne more predstavljati razloga, zaradi katerega bi bilo moč zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Institut vrnitve v prejšnje stanje (kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) ni namenjen sanaciji napak sodišča, ampak sanaciji (zamujenih) procesnih dejanj, ki jih je stranka zamudila iz upravičenih razlogov, ki izvirajo iz njene sfere.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje utemeljeno zavrnilo tudi podredno zahtevo tožene stranke za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno (saj za tako stališče podlage v Uredbi št. 1896/2006 ni) štelo, da se lahko obravnavana zahteva poda zgolj do izdaje potrdila o izvršljivosti. A ob dejstvu, da je nato zahtevo tožene stranke kljub temu vsebinsko presojalo, izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahteve zaradi tega ni nepravilna.

11. Kot razlog za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga je tožena stranka navedla, da ji je bil predmetni evropski plačilni nalog nepravilno vročen. Pri tem vztraja tudi v pritožbi. Ker pa je bila, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, vročitev pravilna, s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Nadalje velja pripomniti, da razlog za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga po a) točki prvega odstavka 20. člena Uredbe št. 1896/2006, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne more biti podan že iz razloga, ker je bil slednji (kot je bilo predhodno poudarjeno) evropski plačilni nalog vročen osebno, omenjena točka pa se nanaša na primere, ko je bila izvedena nadomestna vročitev.(4) Prav tako pa, kot pravilno izhaja že iz razlogov izpodbijanega sklepa, niso podane okoliščine po drugem odstavku 20. člena Uredbe št. 1896/2006 za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga (gre za primere, ko je bil evropski plačilni nalog izdan očitno napačno ali ko so podane druge izjemne okoliščine). Tožena stranka je v zvezi s tem navajala, da so bili v vlogi za evropski plačilni nalog in v samem evropskem plačilnem nalogu navedeni neresnični podatki. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v evropskem plačilnem nalogu sicer res naveden napačen sedež tožene stranke, vendar pa, ker je na podlagi evropskega plačilnega naloga kljub temu moč ugotoviti, na katero pravno osebo se nanaša (saj so navedeni njena točna firma, njena identifikacijska oznaka in njen prejšnji sedež), je pravilno štelo, da navedba napačnega sedeža ne predstavlja izredne (izjemne) okoliščine, ki bi terjala ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga. Drugačno pritožbeno stališče je napačno. Prav tako izjemne okoliščine ne predstavlja napačno izpolnjen obrazec za vlogo za evropski plačilni nalog pod točko 4 (naslov te točke je „Čezmejni značaj zadeve“), kjer je tožeča stranka navedla,(5) da je sedež tožene stranke (namesto pravilno v R.) na P. Gre namreč za očitno pomoto, kar je razvidno tudi iz točke 2 (naslovljene z „Stranke in njihovi zastopniki“) iste vloge, v kateri je (pravilno) navedla, da je tožena stranka iz Romunije. Poleg tega zaradi te pomote evropski plačilni nalog ni nepravilen, saj v njem ni navedbe, da je tožena stranka iz Portugalske. Tožena stranka je tudi zatrjevala, da tožeči stranki na podlagi dodatka št. 1 k pogodbi o odkupu terjatev z dne 20. 1. 2012 ne dolguje ničesar. Tudi takšno nestrinjanje z obstojem terjatve (kot pravilno izhaja že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa) samo za sebe(6) ne predstavlja izjemne okoliščine iz drugega odstavka 20. člena Uredbe št. 1896/2006. 12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).(7) Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): prim. VSL sklep III Cp 1219/2005, VS RS sklep III Ips 101/2006 in VSL sklep II Ip 4174/2014. Op. št. (3): sklicuje se namreč na prošnjo za mednarodno pravno pomoč št. Plg 17/2014 (glej prilogi A2 in A3).

Op. št. (4): pri tem pa vročitev toženi stranki brez njene krivde ni bila opravljena pravočasno (da bi ji omogočila pripraviti obrambo).

Op. št. (5): oziroma napisala številko 21, ki v skladu s klasifikacijo obrazca pomeni P. (medtem ko R. označuje naslednja, to je številka 22).

Op. št. (6): trditve o nastanku nepopravljive premoženjske škode pa so ne samo pavšalne ampak tudi sicer predstavljajo (neupoštevno pritožbeno) novoto, saj jih toženka v zahtevi (za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga) z dne 20. 4. 2015 ni podala.

Op. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.