Jedro

Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno potrebno za zaščito koristi nasprotnega udeleženca in ki se po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje trenutno lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za podaljšanje pridržanja za dobo nadaljnjih šestih tednov.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nasprotnemu udeležencu omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka I izreka izpodbijanega sklepa). V točki II. je odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju v Oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike še najdalj do 26. 7. 2019. 2. Na izrecno zahtevo nasprotnega udeleženca odvetnik, ki mu je bil dodeljen po uradni dolžnosti, vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 v zvezi z 42. členom ZNP-12 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.3 Sklep izpodbija v točki II. izreka. Predlaga odpustitev z oddelka pod posebnim nadzorom ter ustavitev postopka zoper nasprotnega udeleženca.

Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z duševno motnjo nasprotnega udeleženca. Še vedno ni jasno diagnosticirana psihoza. Določena je kvečjemu osebnostna motnja, kar ne dopušča zdravljenja na podlagi 39. člena ZDZdr. Sodišču očita, da je v sklepu zgolj povzelo mnenje izvedenca in se nanj oprlo, prepričljive obrazložitve takšnega mnenja pa ni. Tudi drugi pogoj iz 39. člena ZDZdr po pritožnikovem mnenju niso izpolnjeni. Poudarja, da se je v postopku pokazalo, da pritožnik zdravljenja ne zavrača, da redno jemlje zdravila in sodeluje z osebjem ter hodi na sprehode. Njegovo zdravstveno stanje se bistveno izboljšuje. Ni bilo prepričljivo ugotovljeno, da bi bil agresiven do matere oziroma okolice ter da bi ogrožal sebe. Meni, da je njegov odnos z mamo zelo dober. Do mame ni več agresiven, povedal je, da jo ima rad. Tudi svojemu odvetniku je po elektronski pošti navedel, da so zaključki izpodbijanega sklepa glede njegove potencialne agresivnosti do matere napačni. V spisu ni oprijemljivih dokazov, ki bi izkazovali njegovo agresijo do matere oziroma izkazovali potencialno nevarnost v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Ker se je njegovo zdravstveno stanje bistveno izboljšalo in pritožnik sodeluje in sprejema zdravljenje, je odločitev o podaljšanju zdravljenja v Oddelku pod posebnim nadzorom do 26. 7. 2019 napačna. Pritožnik se sicer zaveda, da je zdravljenje potrebno, vendar je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti druge pomoči za odvrnitev potencialnih vzrokov in ogrožanja, to je zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom oziroma ambulantno zdravljenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje na predlog psihiatrične klinike v tem postopku odločalo o podaljšanju zadržanja nasprotnega udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom, o katerem je bilo predhodno pravnomočno odločeno v zadevi Pr 359/2019. Po sklepu sodišča, izdanem v predhodnem postopku, je bilo nasprotnemu udeležencu določeno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom najdlje do 15. 6. 2019. Če direktor psihiatrične bolnišnice ugotovi, da je za odvrnitev ogrožanja zaradi vzrokov iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr nujno potrebno nadaljnje zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom, lahko sodišču predlaga, da se zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom podaljša, pri čemer morajo biti tudi za podaljšanje zadržanja podani vsi pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve, ki jih določa 39. člen ZDZdr4 (70. člen ZDZdr).

5. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče obiskalo nasprotnega udeleženca, ga v prisotnosti po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika in izvedenca medicinske stroke zaslišalo, zaslišalo lečečega zdravnika ter vpogledalo in prebralo zdravstveno dokumentacijo, zbrano med dosedanjo hospitalizacijo, je ugotovilo, da so podani vsi materialno pravni pogoji iz 39. člena ZDZdr za nadaljnje zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve do 26. 7. 2019. Pritožbeno sodišče njegovo dokazno oceno o izpolnjenosti vseh zakonskih pogojev za nadaljnje zadržanje v celoti sprejema, saj ima oporo v celovito in popolno ocenjenem procesnem gradivu. Ne drži, da bi sodišče zgolj prepisalo in se naslonilo na izvedensko mnenje. Pravilno in celovito ga je ocenilo v povezavi z drugimi dokazi: medicinsko dokumentacijo o dosedanji hospitalizaciji in tudi z izpovedbo zaslišanega lečečega zdravnika. Na tej osnovi se je zanesljivo prepričalo, da je bila med tokratno hospitalizacijo že izvedena širša diagnostika, ki je potrdila, da je pri nasprotnemu udeležencu podana psihoza. Tako na podlagi zaslišanja lečečega zdravnika, ki je pojasnil, da so prisotne veličavske blodnje, ki so znaki psihoze, kot na podlagi izvedeniškega mnenja, ki je potrdil, da je že diagnosticirana psihoza, katere vzroki so organskega tipa, niso pa izključeni niti shizofreni dejavniki, je dejanska ugotovitev o ugotovljeni psihozi, katere vzroki so tudi organske narave (najverjetneje spremembe po operaciji v letu 2011), in ki se kažejo predvsem v preganjalno nanašalnih blodnjah, veličavskih blodnjah in fiksaciji idej, o pravilnosti dejanske ugotovitve glede bolezni nasprotnega udeleženca ne more biti dvoma. Nasprotne pritožbene navedbe, češ da še vedno ni jasno diagnosticirana psihoza, nimajo podlage v spisu. Naziranje, da zdravljenje po določbah 39. člena ZDZdr ni dopustno, pa je pravno zmotno. Pravilna je namreč presoja sodišča, da je prav zaradi ugotovljene psihoze bistveno motena presoja realnosti in nesposobnost prepoznavanja lastnega stanja in potreb pri nasprotnem udeležencu, ki ob zanj stresnih situacijah onemogoča obvladovanje čustev in vedenja.

6. Prav zaradi ugotovljenega bolezenskega stanja je po pravilnih nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje nasprotni udeleženec nevaren za svojo okolico. S podatki iz medicinske dokumentacije, ki jih je potrdil lečeči zdravnik, se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo o njegovih agresivnih izbruhih, katerih neposredna žrtev je bila njegova mama celo med hospitalizacijo, ko jo je napadel v času, ko ga je obiskala. Tudi ugotovitve o drugih agresivnih izbruhih (točka 8 sklepa) imajo oporo v medicinski dokumentaciji. Tako se izkaže, da so pritožbene navedbe o neprepričljivih ugotovitvah o agresivnosti nasprotnega udeleženca do svoje matere in okolice neutemeljene. V pritožbi ponovljene navedbe o pritožnikovem prepričanju, da je njegov odnos do matere in njun medsebojni odnos zelo dober, so pravilno ocenjene in ovrednotene že v sklepu sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi oceni, da je subjektivno prepričanje nasprotnega udeleženca, ki svojega ravnanja do matere ne prepozna kot nevarnega ali problematičnega le še dodaten znak motene presoje realnosti oziroma znak bolezenske spremenjenosti.

7. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo prav tako oporo v izvedeniškem mnenju, medicinski dokumentaciji in zaslišanju lečečega zdravnika, se je pritožnikovo zdravstveno stanje v času hospitalizacije res izboljšalo,kot pravi v pritožbi. Vendar je ključna nadaljnja ugotovitev, da stanje še ni dovolj dobro, da bi bilo mogoče prisilno zdravljenje že odpraviti in zamenjati z milejšim ukrepom. Lečeči zdravnik je povedal, da pritožnik v mesecu zdravljenja še ni dosegel kritičnosti do svojega stanja in ravnanja in da sprejema terapijo le pod nadzorom v zdravstveni ustanovi. Ob morebitnem odpustu bi zdravljenje opustil. Narava ugotovljene psihoze pa narekuje daljši čas potrebnega zdravljenja, da bo dosežen želeni cilj – sposobnost nasprotnega udeleženca za nadaljnje zdravljenje v nadzorovani obravnavi. Po skladnem mnenju lečečega zdravnika in izvedenca medicinske stroke slednje v danem trenutku še ni mogoče. Nasprotno pritožnikovo mnenje je zmotno in glede na strokovne ugotovitve obeh zaslišanih strokovnjakov neutemeljeno. Pritožnikove navedbe o sprejemanju zdravljenja so bile ovržene z zaslišanjem lečečega zdravnika. Njegovo prepričanje, da zdravljenja ne odklanja, pa je odraz ugotovljenega dejstva, da kljub izvedenemu zdravljenju še ni sposoben doseči ustrezne kritičnosti do lastnih ravnanj in do same bolezni, katere obstoj vztrajno zanika. Zato mu ni mogoče slediti.

8. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno potrebno za zaščito koristi nasprotnega udeleženca in ki se po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje trenutno lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za podaljšanje pridržanja za dobo nadaljnjih šestih tednov.

9. Pravilno in popolno so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva. Sprejeta odločitev je pojasnjena s pravilnimi, popolnimi in prepričljivimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožbenih razlogov torej ni. Izpodbijani sklep tudi ni obremenjen s tistimi napakami in procesnimi kršitvami, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

10. V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (pritožbeni rok ostalim udeležencem postopka še ni potekel). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi pritožnika. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko bo iztekel rok za pritožbo ostalih udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih drugih pritožbah.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019. 3 Zakon o duševnem zdravju, Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami. 4 Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).