Jedro

Samostojni podjetnik/samostojna podjetnica nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe, zato gre za isto pravdno stranko.

Ugovor, da samostojni podjetnik ni nastopal v okvirih svoje pridobitne dejavnosti, je v pravdi pomemben le za presojo, ali naj se v postopku uporabljajo pravila rednega pravdnega postopka, ali pravila postopka v gospodarskih sporih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. številka VL 127078 z dne 10.9.2009 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 487,79 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katero se je začel postopek, označila dolžnico, pozneje toženo stranko, z imenom in priimkom ter s pristavkom „s.p.“ Odločilen razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek je bila ugotovitev, da predmetni spor ne izvira iz pravnega razmerja, ki bi nastalo med tožečo stranko in toženo stranko v zvezi z opravljanjem njene pridobitne dejavnosti. Pri tem je zavzelo stališče, da gre v primeru tožene stranke kot samostojne podjetnice posameznice za drug subjekt kot v primeru „navadne“ fizične osebe. Ker v konkretnem primeru tožena stranka kot samostojna podjetnica ni prava zavezanka za plačilo terjatve, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

6. Pravdna stranka je lahko vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP). V tožbi mora biti pravdna stranka, ki je fizična oseba, označena z imenom in priimkom ter z njenim stalnim ali začasnim prebivališčem (2. odstavek 105. člena ZPP). Dodatki pri označbi pravdne stranke, ki je fizična oseba, so nepotrebni (primerjaj VSL I Cpg 672/2012).

7. Oznaka tožene stranke v prvostopni sodbi: „Š. K. s.p.“ opredeljuje predvsem pravdno stranko kot fizično osebo z imenom in priimkom: Š. K.. Samostojni podjetnik/samostojna podjetnica nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe, zato gre za isto pravdno stranko. Pri tem ni pravilno stališče toženke v odgovoru na pritožbo, da je situacija, ko je stranka označena kot s.p., namesto brez tega dostavka, izjemna in zahteva zavrnitev zahtevka. Nedvomno namreč je, da gre v obeh situacijah za isto (fizično) osebo. Za presojo obstoja materialnopravnega razmerja med pravdnima strankama je bistveno, ali je mogoče to razmerje potrditi tudi z obstojem njunega pogodbenega razmerja. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (1. odstavek 125. člena OZ). Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajalo pogodbeno razmerje med tožečo stranko kot pravno osebo in toženo stranko kot fizično osebo, potem iz tega razloga ni imelo materialnopravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka proti toženi stranki, pa čeprav jo je tožeča stranka v tožbi označila še s pristavkom s.p. Zavrnitev tožbenega zahtevka namreč učinkuje neposredno na toženo stranko kot fizično osebo. V primeru pravnomočnosti te sodbe zato tožbe iz istega pravnega razmerja zoper isto pravdno stranko ne bi mogla več vložiti (2. odstavek 319. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na stališče, da gre pri eni fizični osebi za dva različna subjekta. Pri tem je bistveno, da je bilo vsem udeležencem (torej tožnici, toženki in sodniku) ves čas postopka jasno, na koga se tožba nanaša (Glej tudi Galič, Komentar ZPP, komentar k 76 členu, str. 329). Toženka je ves čas postopka aktivno v njem sodelovala, postavljala ugovore in predlagala dokaze in se udeležila naroka za glavno obravnavo. Glede na to je mogoče ugotoviti, da je priznala svoje materialnopravno razmerje s tožečo stranko, pri tem pa za presojo utemeljenosti zahtevka ni relevanten njen ugovor, da v tem razmerju ni nastopala v okvirih svoje pridobitne dejavnosti. Tak ugovor je v pravdi pomemben le za presojo, ali naj se v postopku uporabljajo pravila rednega pravdnega postopka, ali pravila postopka v gospodarskih sporih (primerjaj z določbo 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP). Če sodišče presodi, da ne gre za razmerje, ki je nastalo pri opravljanju dejavnosti samostojne podjetnice, ne bo uporabilo pravil postopka v gospodarskih sporih, prav tako pa tudi ni nobene ovire za to, da v uvodu sodbe pri označbi tožene stranke izpusti dodatno označbo „s.p“.

9. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroški je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

10. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti med pravdnim strankama sporna dejstva in izvesti potrebne dokaze ter odločiti o tožbenem zahtevku.