Jedro

Presoja razlogov v zvezi s podaljšanjem pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Kazniva dejanja neupravičenega prometa z mamili po 196. členu KZ predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zato za odreditev ter podaljšanje pripora zadostuje nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj kot v primerih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. F.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 26.3.2003 je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi zagovornika obt. F.H. in razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 12.11.2002, s katero je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ. Z istim sklepom je podaljšalo pripor zoper obtoženko iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obtoženkin zagovornik, odvetnik M.U. iz K., vložil dne 8.4.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov, s katerimi ga izpodbija. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženko odpravi, podrejeno pa se zavzema za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se ne strinja z razlogi sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. V okviru nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem pa tudi uveljavlja, da ni sorazmernosti med posegom v obdolženkino svobodo in ogroženostjo ljudi. Zato je v tej navedbi zaslediti očitek, da sklep nima razlogov o tem. Tudi to ne drži, saj se je sodišče opredelilo do tega in navedlo, da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi. Tako tudi ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ima sklep razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti niti v njenem uvodnem delu niti v obrazložitvi ni konkretno navedel, katere v določbah 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP določene kršitve uveljavlja. V obrazložitvi zahteve se sklicuje na pogoje, ki jih določa 1. odstavek 20. člena Ustave Republike Slovenije za odreditev pripora in na odločbe, s katerimi je Ustavno sodišče Republike Slovenije določilo kriterije za odreditev oziroma podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. S tem v bistvu nakazuje, da presoja, ki jo je sprejelo sodišče v zvezi z nadaljnjim obstojem tega pripornega razloga, ni v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji. Meni, da pripor glede na tehtanje vseh relevantnih okoliščin ni neogibno potreben za varnost ljudi.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti oziroma podaljšati zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. V skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP je sodišče dolžno v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora med ostalim obrazložiti odločilna dejstva v zvezi s pripornim razlogom ter povedati, zakaj je odreditev oziroma podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Izpodbijani pravnomočni sklep opira zaključek glede obtoženkine ponovitvene nevarnosti na okoliščine, da nima redne zaposlitve, da je zoper njo vložena tudi pravnomočna obtožnica zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in na težo kaznivih dejanj ter v zvezi z njo na okoliščini, da je delovala v združbi in da gre za prevoz precejšnjih količin mamila. Presodilo je, da ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine kljub njeni dosedanji nekaznovanosti kažejo na realno nevarnost, da bi na prostosti ponovila tovrstna kazniva dejanja. Glede na naravo kaznivih dejanj je zaključilo, da je pripor tudi neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi. Pri tem je treba poudariti, da kazniva dejanja neupravičenega prometa z mamili po 196. členu KZ predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, in da za odreditev ter tudi podaljšanje pripora zadostuje nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj kot v primerih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. Obtoženki je v tej zadevi očitano kaznivo dejanje, pri izvršitvi katerega je šlo za prevoz večje količine za zdravje in življenje ljudi nevarnega mamila. Enako velja tudi za kaznivo dejanje, za katero je zoper njo vložena pravnomočna obtožnica pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Glede na to je sodišče pravilno sklepalo, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom in s tem tudi nakazalo, da je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi, ki ga predstavlja izvršitev tovrstnih kaznivih dejanj, in priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obtoženkino svobodo.

Sodišče je ugotovilo zakonske pogoje za podaljšanje pripora zoper obtoženko, vsa odločilna dejstva v zvezi z njimi pa tudi utemeljilo. Zato ni mogoče zaključiti, da je postopalo v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi določbami, ki se nanašajo na odreditev ali podaljšanje pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbami, da je obtoženka s priložnostnim delom zaslužila za skromno preživljanje, da ji pomagajo njeni starši in zunajzakonski partner, da ima stalno prebivališče pri starših ter s tem zagotovljene osnovne pogoje za preživljanje sebe in otrok, da še ni bila kaznovana, da ima razkritje domnevne združbe in kaznivih dejanj ter uvedba kazenskega postopka pozitiven vpliv na njeno obnašanje v času razsodbe, da v nastalem položaju ni mogoče pričakovati, da bi ji organizirana kriminalna združba še zaupala prevoz mamil, pri čemer so vsi njeni člani, razen enega, v priporu oziroma pod policijskim nadzorstvom, ter z opozarjanjem na naravo njene domnevne vloge in na dejstvi, da je obe kaznivi dejanji storila v izjemno kratkem časovnem razmaku ter da še ni bila kaznovana, kar kaže na njeno zlorabljenost s strani A.U., drugače kot izpodbijani pravnomočni sklep ocenjuje okoliščine, ki so podlaga za presojo ponovitvene nevarnosti ter neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi in sorazmernosti. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. F.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).