Jedro

ZST-1 ne daje podlage za oprostitev pravnih oseb plačila sodne takse v celoti. Dejstvo, da je toženčev transakcijski račun blokiran, pa narekuje odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe o pritožbi. Toženec je namreč v skladu s pravili davčnega poslovanja dolžan izvajati plačila prek transakcijskih računov, česar zaradi blokade ne more storiti, da bi razpolagal z gotovino, pa ni izkazano.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se plačilo sodne takse za postopek o pritožbi v višini 30 EUR odloži do izdaje odločbe o pritožbi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se toženčevemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse delno ugodi in se ga oprosti plačila sodne takse za postopek o pritožbi v višini 429 EUR, v preostanku pa se predlog zavrne, in da je toženec dolžan preostali del sodne takse za postopek o pritožbi v višini 30 EUR plačati v 15 dneh od vročitve sklepa.

2. Toženec v pritožbi navaja, da je istočasno prejel sklepa s praktično enako vsebino v obravnavani zadevi in v zadevi XII Pg 817/2012. Ker gre za postopka med istima strankama in za eno poslovno razmerje, ni potrebe po dveh postopkih. Tako se tudi taksna obveznost ne bi podvajala. Prosi, naj sodišče ponovno preveri, ali je možna oprostitev plačila sodne takse v celoti oziroma za 99 %. Podrejeno prosi, naj preveri, ali ne gre za podvajanje zadev in je tako dolžan plačati le eno sodno takso.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Že v izpodbijanem sklepu je navedeno, da Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ne daje podlage za oprostitev plačila sodne takse v celoti. Odločitev o še dolžni sodni taksi je tako glede na absolutni znesek (30 EUR) kot glede na delež v primerjavi s celotno sodno takso (6 %) primerna. Dejstvo, da je toženčev transakcijski račun blokiran, pa narekuje odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe o pritožbi. Toženec je namreč v skladu s pravili davčnega poslovanja dolžan izvajati plačila prek transakcijskih računov (36. člen Zakona o davčnem postopku), česar zaradi blokade ne more storiti, da bi razpolagal z gotovino (kar je do zneska 420 EUR dovoljeno po 23.a členu Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku), pa ni izkazano.

5. O združitvi zadev zaradi skupnega obravnavanja lahko odloči sodišče do zaključka obravnavanja (300. člen ZPP). Po izdaji odločbe združitev zadev zaradi skupnega obravnavanja in izdaje ene odločbe ni več mogoča. Poleg tega združitev zadev sama po sebi še ne pomeni nižje taksne obveznosti. Četudi gre za terjatve iz istega poslovnega razmerja, bo za odločitev o višini taksne obveznosti odločilen skupen znesek vtoževane terjatve, ta pa bi bil ob združitvi dveh zadev višji.

6. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da se obveznost plačila sodne takse odloži do izdaje odločbe o pritožbi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).