Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen obnovitveni razlog za obnovo in za ponovno odločanje o izbiri generalnega direktorja tožene stranke (oziroma za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke). Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi v skladu z 8. točko 260. člena ZUP, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi, kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina. Sodišče prve stopnje je štelo, da član Programskega sveta B.B. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta tožene stranke, zato je posledično menilo, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Takšno stališče je zmotno. B.B. je bil v Državnem zboru imenovan v mandat na podlagi sedme alineje 1. odstavka 17. člena ZRTVS-1, mandat pa mu je prenehal z ugotovitvenim sklepom Državnega zbora z dne 22. 5. 2014. Vsebino tega sklepa je mogoče razlagati le tako, da mandat preneha z dnem, ko se Državni zbor s tem seznani ali pa takrat, ko je tak sklep objavljen v Uradnem listu. V nobenem primeru pa ta sklep Državnega zbora ne velja za nazaj, kar bi pomenilo, da bi se članu Programskega sveta za nazaj odvzel mandat. Tako ni mogoče šteti, da član Programskega sveta B.B. v času prvega glasovanja o generalnem direktorju tožene stranke (7. 4. 2014) ni imel pravno veljavnega mandata, oziroma da bi kolegijski organ, to je Programski svet, o kandidaturi tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal v nepravilni sestavi. Sestavo Programskega sveta je določal 6. odstavek 17. člena ZRTVS-1, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila sestava Programskega sveta glede na citirano določbo nepravilna. Ker ni bil podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP, so nezakonite odločitve tožene stranke o razveljavitvi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke, o ponovnem odločanju o izbiri kandidatov in o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke. Kršene so bile torej določbe postopka izbire kandidata v smislu 36. člena ZZ, kar je bistveno vplivalo na odločitev o izbiri. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnice za razveljavitev sklepa Programskega sveta tožene stranke o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke.

Glede na to, da je o sklepu Programskega sveta tožene stranke o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal kolegijski organ v pravilni sestavi (zaradi česar ni bilo pravne podlage za njegovo razveljavitev v postopku obnove pri toženi stranki), tožnica nima pravnega varstva niti pravnega interesa za ugotovitev, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Le neizbrani kandidati bi lahko uveljavljali sodno varstvo in izpodbijali odločitev o njeni izbiri v smislu 36. člena ZZ. Tožnica pa ne more zahtevati ugotovitve, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Ker za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni pogojev, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (274. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) delno spremeni v točki I/1 in v točki II izreka tako, da se v tem delu glasi: „I/1. Sklep Programskega sveta tožene stranke o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke z dne 10. 9. 2014, o katerem je bila tožeča stranka obveščena z obvestilom neizbranemu kandidatu št. ... z dne 10. 9. 2014, se razveljavi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ b) delno razveljavi v točki I/2 izreka in se tožba v delu, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je bila s sklepom št. ... z dne 8. 4. 2014 izbrana za generalno direktorico tožene stranke, zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 481,16 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da se sklep Programskega sveta tožene stranke o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke z dne 10. 9. 2014, o katerem je bila tožeča stranka obveščena z obvestilom neizbranemu kandidatu št. ... z dne 10. 9. 2014, razveljavi ter za (2) ugotovitev, da je bila s sklepom ... z dne 8. 4. 2014 tožeča stranka izbrana za generalno direktorico tožene stranke (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.528,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ali jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo z ugotovitvijo, da je bil Programski svet tožene stranke, po aprilskem imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke, dne 14. 4. 2015 obveščen o tem, da dva njegova člana ne izpolnjujeta pogojev za članstvo v Programskem svetu. Na podlagi tega obvestila je Programski svet tožene stranke na izredni seji, ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), dne 14. 5. 2015 sprejel sklep o obnovi postopka imenovanja generalnega direktorja v delu, ki se nanaša na glasovanje o kandidatih, iz obnovitvenega razloga po 8. točki 260. člena ZUP. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za smiselno uporabo ZUP, kot je to določeno v 4. členu ZUP. Ta člen določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da gre pri imenovanju generalnega direktorja tožene stranke za (drugo) javnopravno stvar ter da Zakon o zavodih (ZZ) in Zakon o radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1) nimata posebnih procesnih pravil glede postopka odločanja o izbiri in imenovanju generalnega direktorja. Pritožba namreč meni, da je postopek imenovanja generalnega direktorja tožene stranke v celoti določen v členih 20 in 50 ZRTVS-1, v Statutu RTV Slovenija ter v ZZ, ki ureja tista vprašanja, ki jih določbe ZRTVS-1 ne urejajo drugače ali jih sploh ne urejajo. V 50. členu ZRTVS-1 oziroma v 45. in 46. členu Statuta RTV Slovenije je postopek imenovanja natančno določen. Neizbrani kandidat (ki je tudi edini, ki mu zakonska ureditev priznava pravni interes za to), ki meni, da so mu bile v postopku kršene pravice, ima po zaključku postopka imenovanja pravico zahtevati direktno sodno varstvo pred pristojnim sodiščem, kot to določa 36. člen ZZ. Iz navedenega je jasno, da ZZ, ZRTVS-1 in na njegovi podlagi sprejet Statut RTV Slovenija popolnoma, določno in izčrpno urejajo postopek imenovanja generalnega direktorja tožene stranke s pravnim sredstvom neizbranega kandidata. Zato v konkretni zadevi ni izpolnjen zakonski pogoj za smiselno uporabo ZUP, ki določa, da je le-ta dopustna v javnopravnih zadevah, ki niso urejene s posebnim postopkom. Zato ni mogoče govoriti o podnormiranosti ureditve postopka imenovanja generalnega direktorja tožene stranke, ki bi opravičevala smiselno uporabo pravil ZUP. Morebitna smiselna uporaba ZUP ne pomeni v vsakem primeru tudi dopustnosti uporabe izrednih pravnih sredstev, saj je glede na sodno prakso Upravnega sodišča RS potrebno v vsakem posameznem primeru smiselne uporabe določb upravnega postopka posebej proučiti, ali je za takšno javnopravno zadevo predpisan poseben postopek in če ni, kaj glede na pravno naravo in vsebino javnopravne zadeve zajema smiselna uporaba upravnega postopka. Tovrstnega tehtanja smiselnosti uporabe instituta obnove postopka v konkretnem primeru sodišče prve stopnje sploh ni opravilo. V zadevi, kot je obravnavana, uporabe izrednih pravnih sredstev ne dopušča niti smiselna uporaba določb upravnega postopka. Razlog za to je v tem, da je zagotovljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem, pred katerim lahko tožbo vloži le neizbrani kandidat. V zadevi torej nista kumulativno izpolnjena pogoja iz 4. člena ZUP. Zato je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti v korist tožnice že iz tega razloga, sicer pa tožnica meni, da je sodba nezakonita tudi zato, ker je sodišče prve stopnje v njej ugotovilo, da je bil podan obnovitveni razlog po 8. točki 260. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče o obstoju obnovitvenega razloga, oziroma je navedlo, da eden izmed članov Programskega sveta, B.B., že ob imenovanju v Programski svet ni izpolnjeval pogojev za članstvo v njem, o čemer se je Državni zbor seznanil dne 15. 5. 2015. Sporno pa je nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, da iz navedenega sledi, da je v trenutku imenovanja tožnice za generalno direktorico tožene stranke v Programskem svetu odločal član, ki ne bi smel biti član Programskega sveta, pri čemer brez njegovega glasu tožnica ne bi bila imenovana. Iz tega naj bi sledilo, da v trenutku imenovanja tožnice za generalno direktorico tožene stranke Programski svet ni odločal v sestavi, ko je predpisana z veljavnimi predpisi, kar je obnovitveni razlog po 8. točki 260. člena ZUP. To določilo ne govori o posameznih članih kolegijskega organa, pač pa zgolj o predpisani sestavi organa kot takšnega. Obnovitveni razlog je tako vezan na sestavo kolegijskega organa kot celote, ne pa na obstoj katerega od razlogov iz tretjega odstavka 17. člena ZRTVS-1 pri posameznem članu kolegijskega organa v trenutku odločanja. Sestava kolegijskega organa je glede na navedeno odvisna od tega, ali so vanj predpisano število članov imenovali organi, določeni v šestem odstavku 17. člena ZRTVS-1, med temi je tudi Državni zbor Republike Slovenije, ki je pristojen za imenovanje 16 članov, med katerimi je imenoval tudi pozneje razrešena B.B. in C.C.. Mandat slednjih je v celoti odvisen od Državnega zbora Republike Slovenije, ki jim ga je podelil in kasneje tudi ugotovil njegovo prenehanje - in sicer prenehanje za naprej. V vmesnem času sta navedena člana polno izvrševala svoja mandata in glasovala o številnih sklepih, med katerimi je tudi sklep o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je nesprejemljivo z vidika pravne varnosti, ne le tožnice kot imenovane kandidatke, pač pa tudi vseh, ki kakorkoli vstopajo v pravna razmerja s toženo stranko. Programski svet bi torej po tej interpretaciji lahko obnovil postopek imenovanja direktorice tožene stranke celo do treh let potem, ko je bila odločitev imenovanja pravnomočna in dokončna, če bi članstvo enega od njegovih članov v organu politične stranke postalo znano pozneje. Nadalje pritožba navaja, da je Mandatno-volilna komisija Državnega zbora vprašanje o izpolnjevanju pogojev za članstvo B.B. v Programskem svetu obravnavala dne 15. 5. 2014. Sprejela je sklep, da navedeni ne izpolnjuje pogojev za članstvo ter mu iz tega razloga mandat preneha, ko se s tem seznani Državni zbor. Če Državni zbor ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za opravljanje funkcije, funkcionarju preneha mandat z učinkom za naprej, torej z dnem odločitve Državnega zbora. S takšnim sklepom je Mandatno-volilna komisija sledila mnenju Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora z dne 13. 5. 2014. Mandatno-volilna komisija in Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju navajata, da Državni zbor v skladu s svojimi pristojnostmi ne more odpraviti imenovanja funkcionarja. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za opravljanje funkcije, mu preneha mandat z učinkom za naprej, torej z dnem odločitve Državnega zbora. Državni zbor se je skladno s svojo prakso v nadaljevanju 25. seje dne 22. 5. 2014 seznanil s sklepom Mandatno imunitetne komisije (pravilno: Mandatno-volilne komisije), s čimer je B.B. in C.C. mandat člana Programskega sveta prenehal dne 22. 5. 2014. Državni zbor v ugotovitvenem sklepu uporablja besedno zvezo „prenehanje mandata“ tako, da ne more biti dvoma, da je B.B. mandat pridobil z imenovanjem v Državnem zboru in mu je s seznanitvijo Državnega zbora s sklepom Mandatno-volilne komisije mandat prenehal. To pomeni, da je v času glasovanja dne 7. 4. 2014 B.B. imel veljaven mandat in je tudi veljavno glasoval. Če torej Državni zbor ni pristojen odpraviti mandata oziroma ugotoviti, da mandata nikoli ni bilo, je takšno pooblastilo toliko manj dano Programskemu svetu. Programski svet je bil v trenutku imenovanja tožnice za generalno direktorico dne 7. 4. 2014 sestavljen v skladu z veljavnimi predpisi in je veljavno glasoval. Tožnica celo meni, da če kdaj tekom celotnega postopka imenovanja generalnega direktorja tožene stranke Programski svet ni odločal v sestavi, ki je predpisana z veljavnimi predpisi, je to bilo to v trenutku, ko je izglasoval sklep o obnovi postopka in imenovanju A.A. za vršilca dolžnosti dne 23. 5. 2015, saj je v tistem trenutku že prenehal mandat dotedanjim članom B.B. in C.C., Programski svet pa še ni bil popolnjen z novima članoma.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da tožena stranka v skladu s 1. členom ZRTVS-1 opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, dolžnosti in naloge generalnega direktorja tožene stranke pa so vodenje in organiziranje delovanja tožene stranke kot javnega zavoda ter prevzemanje odgovornosti za zakonitost njenega dela (21. in 22. člen ZRTVS-1). Glede na tako definiran temeljni namen tožene stranke in pristojnosti generalnega direktorja, ki ima ključno vlogo pri izvrševanju poslovnega namena tožene stranke, je povsem jasno, da dejstvo, kdo opravlja funkcijo generalnega direktorja in s tem povezana vprašanja postopka imenovanja, zagotovo predstavlja (drugo) javnopravno stvar. To izhaja tudi iz veljavne sodne prakse, pri čemer se sklicuje na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS opr. št. 2253/2002 z dne 15. 1. 2004. Ker ZZ in ZRTVS-1 ne vsebujeta posebnih procesnih pravil glede postopka odločanja o izbiri in imenovanju generalnega direktorja, statut RTV Slovenije pa vsebuje zgolj pravila glede samega glasovanja, so v predmetnem primeru v skladu s 4. členom ZUP izpolnjeni pogoji za smiselno uporabo pravil ZUP. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi imel pravni interes in s tem pravico do uveljavljanja kršitev v postopku imenovanja generalnega direktorja zgolj neizbrani kandidat. Nelogična in nesmiselna pa naj bi bila zatrjevanja tožnice, da naj bi bil obnovitveni razlog vezan zgolj na sestavo kolegijskega organa kot celote, ne pa na obstoj katerega od razlogov pri posameznem članu kolegijskega organa. B.B. in C.C. nikoli nista izpolnjevala zakonskih pogojev za veljavno imenovanje, kar posledično pomeni, da nista mogla zakonito pridobiti mandata in nastopiti funkcije oziroma delovati v skladu s pooblastili. Odločanje kolegijskega organa je povezano z njegovo sestavo ter veljavnostjo posameznih mandatov njegovih članov. Za obnovitveni razlog po 8. alineji 260. člena ZUP zadošča ugotovitev, da je odločal član, ki ne bi smel biti član Programskega sveta. Ugotovitev, da B.B. ob samem imenovanju v Državnem zboru, kot tudi pri imenovanju tožnice za generalnega direktorja, ni izpolnjeval pogojev za člana Programskega sveta, med pravdnima strankama sploh ni sporna. Zato je tožena stranka veljavno in zakonito obnovila postopek imenovanja generalnega direktorja. Če B.B. ne bi glasoval, tožnica ne bi pridobila zadostnega števila glasov (15 glasov), ki je bil z zakonom določen za imenovanje na mesto generalnega direktorja tožene stranke. Zato je bil njegov glas odločilen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je meritorno odločilo o tožbenem zahtevku za ugotovitev, da je bila tožnica s sklepom ... z dne 8. 4. 2014 izbrana za generalno direktorico tožene stranke, ki ga je sicer zavrnilo, kršilo določbe postopka, saj bi moralo tožbo v tem delu zaradi nedopustnosti sodnega varstva zavreči. V preostalem delu pa ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je dne 26. 2. 2014 objavila razpis za generalnega direktorja tožene stranke. V razpisnem roku je prispelo sedem prijav, pri čemer je zahtevane formalne pogoje izpolnjevalo šest kandidatov. En kandidat je kandidaturo umaknil. O izbiri kandidata je odločal Programski svet tožene stranke na seji dne 7. 4. 2014. Glasovanje je bilo javno. V prvem krogu so največ glasov prejeli D.D. - 9 glasov, A.A. - 10 glasov ter tožnica - 9 glasov, ostala dva kandidata, E.E. in F.F., nista prejela nobenega glasu. Ker v prvem krogu ni nihče izmed kandidatov prejel zadostnega števila glasov, je v skladu z drugim odstavkom 45. člena Statuta javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (Ur. l. RS, št. 106/2006 in naslednji; v nadaljevanju: Statut RTV Slovenija) potekal naslednji krog glasovanja o treh kandidatih, ki so v prvem krogu prejeli največ glasov. Na podlagi tega glasovanja sta D.D. in tožnica prejeli 9 glasov, A.A. pa 8 glasov. Sledil je naslednji krog glasovanja, v katerem je tožnica prejela 15 glasov, D.D. pa 13 glasov. Na podlagi poročila volilne komisije je Programski svet ugotovil, da je bila z večino glasov članov Programskega sveta za generalno direktorico izvoljena tožnica.

7. Predsednik Programskega sveta G.G. je bil dne 14. 4. 2014 obveščen, da je bil član Programskega sveta B.B. v preteklosti, in sicer v letih 2008, 2009 in 2010, predsednik Pokrajinskega odbora H.. Glede na 17. in 18. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, 96/2005 in naslednji; ZRTVS-1) tak član ne bi smel biti s strani Državnega zbora imenovan v Programski svet, saj ni izpolnjeval zakonskih pogojev. Tožena stranka je ugotovila nadalje, da tudi član programskega sveta C.C. ne izpolnjuje pogojev iz 17. člena ZRTVS-1, saj je bil član Izvršilnega odbora I. v Občini J.. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da je B.B. oddal „odločilni“ glas za tožnico, zato glasovanje C.C. v tem primeru ni odločilnega pomena. Na podlagi obvestila o tem, da je bil B.B. v preteklosti predsednik Pokrajinskega odbora H., je tožena stranka obnovila postopek imenovanja generalnega direktorja in sicer je dne 14. 5. 2014 sprejela sklep, da se uvaja obnova postopka izbire generalnega direktorja javnega zavoda tožene stranke. Programski svet je v odločbi o obnovi zavzel stališče, da neizpolnjevanje pogoja iz tretjega odstavka 17. člena ZRTVS-1 pomeni objektivno nezmožnost nastopa mandata člana Programskega sveta po samem zakonu. Zato je Programski svet ugotovil, da je podan razlog za obnovo postopka po 8. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 in naslednji; ZUP), ki določa, da je razlog za obnovo podan, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločil v sestavi, ki je predpisana z veljavnimi predpisi. Po dovolitvi obnove postopka in po ponovnem glasovanju je bil s sklepom Programskega sveta tožene stranke z dne 10. 9. 2014 za generalnega direktorja tožene stranke imenovan A.A. (B22).

8. Tožnica zahteva razveljavitev sklepa o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke z dne 10. 9. 2014 po določbi 36. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/199 in nadalj.; ZZ) saj meni, da niso bili podani pogoji niti za smiselno uporabo določb ZUP niti za dovolitev obnove postopka. Prav tako meni, da je kolegijski organ odločal v pravilni sestavi, zato tudi ni podan obnovitveni razlog. Zahteva tudi, da sodišče ugotovi, da je bila s sklepom z dne 8. 4. 2014 ona imenovana za generalno direktorico tožene stranke.

9. V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZZ mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

10. V skladu z deveto alinejo 1. odstavka 16. člena ZRTVS-1 Programski svet tožene stranke imenuje in razrešuje generalnega direktorja tožene stranke ter daje predhodno soglasje k imenovanju in razrešitvi direktorice oziroma direktorja radia in direktorice oziroma direktorja televizije. V skladu s 1. odstavkom 17. člena ZRTVS-1 so v Programski svet lahko izvoljene oziroma imenovane osebe, ki s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki na kulturnem, izobraževalnem ali kateremkoli drugem področju družbenega življenja lahko pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije, tako v Republiki Sloveniji kot v tujini. Po določbi prve alineje 3. odstavka ZRTVS-1 v Programski svet ne morejo biti izvoljene oziroma imenovane osebe, ki so ob imenovanju ali v obdobju petih let pred imenovanjem bile člani organov političnih strank. Po 6. odstavku 17. člena ZRTVS-1 Programski svet sestavlja 29 članov, od katerih po sedmi alineji 6. odstavka 17. člena ZRTVS-1 (po tej določbi je bil imenovan B.B.) 16 članov imenuje Državni zbor na predlog gledalcev in poslušalcev programov RTV Slovenija; univerz in fakultet ter društev, zvez društev oziroma njihovih organizacij, zlasti s področja umetnosti, kulture, znanosti in novinarstva, ter drugih organizacij civilne družbe, razen političnih strank in njihovih organizacijskih oblik. Ustreznost kandidatov in izpolnjevanje pogojev se izkazuje z dokazili, ki so določena v besedilu javnega poziva.

11. Po določbi 1. odstavka 18. člena ZRTVS-1 so člani Programskega sveta imenovani oziroma izvoljeni z dnem podpisa sklepa o imenovanju ali odločbe o izvolitvi oziroma z dnem imenovanja v državnem zboru. V skladu z 2. odstavkom 18. člena ZRTVS-1 traja mandat članov Programskega sveta štiri leta od dneva, ko je Programski svet tožene stranke konstituiran v skladu s tem zakonom. Članu Programskega sveta, ki ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje oziroma izvolitev, določenih v tem zakonu, v skladu s 3. odstavkom 18. člena ZRTVS-1 preneha mandat. V skladu s 4. odstavkom tega člena pa se član Programskega sveta, ki mu je prenehal mandat po prejšnjem odstavku oziroma je odstopil sam, nadomesti po postopku, ki je predviden za imenovanje oziroma izvolitev članov Programskega sveta. Programski svet je po določbi 5. odstavka 18. člena ZRTVS-1 konstituiran, ko generalni direktor na podlagi pisnih obvestil ugotovi, da sta v skladu s tem zakonom imenovani oziroma izvoljeni vsaj dve tretjini od skupnega števila vseh članov sveta.

12. Predmet sodne presoje v smislu 36. člena ZZ je vprašanje, ali je bil kršen postopek imenovanja generalnega direktorja tožene stranke in ali je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, pri čemer je ključno vprašanje, ali je tožena stranka ravnala zakonito, ko je sklep o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke v postopku obnove razveljavila, ponovila postopek izbire kandidata in sprejela izpodbijani sklep o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani za drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, zato je dopustna smiselna uporaba pravil ZUP, torej tudi smiselna uporaba instituta obnove postopka. Pritožbeno sodišče je že v zadevi opr. št. Pdp 780/2014, v kateri je tožnica med drugim zahtevala izdajo začasne odredbe za zadržanje suspenzivnih učinkov sklepa o obnovi postopka imenovanja generalnega direktorja ter predlagala prepoved nadaljevanja izvrševanja citiranega sklepa, zavzelo stališče, da se v skladu s 4. členom ZUP upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Pravila upravnega postopka obsegajo tudi izredna pravna sredstva, med katera se uvršča tudi obnova postopka (določbe 260. - 272. člena ZUP). Izpostavilo je, da ZZ in ZRTVS-1 nimata posebnih procesnih pravil glede postopka odločanja o izbiri in imenovanju generalna direktorja. Položaj generalnega direktorja in njegove pristojnosti, določene v 22. členu ZRTVS-1, vsebinska in časovna določenost mandata z zakonom (1. odstavek 21. člena ZRTVS-1) ter pomen, ki ga ima opravljanje poslovodne funkcije pri zagotavljanju svobode medijev v okviru izvajanja javne službe, pa kažejo na to, da gre pri postopku imenovanja generalnega direktorja tožene stranke za javnopravno stvar. Zato so pomembna pravila postopka, ki naj zagotavljajo tudi varstvo javnega interesa, kar pomeni, da je smiselna uporaba pravil ZUP, s tem pa tudi obnove postopka kot procesnega instituta, v postopku imenovanja generalnega direktorja tožene stranke pravilna.

14. Ker gre v primeru izbire generalnega direktorja tožene stranke za drugo javnopravno stvar, ZZ in ZRTVS-1 pa nimata posebnih procesnih pravil glede postopka odločanja o izbiri in imenovanju generalna direktorja, ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnice za to, da smiselna uporaba ZUP ni dopustna, ker naj bi bil postopek izbire v celoti normiran z omenjenima zakonoma in Statutom RTV Slovenije. Takšno stališče ni pravilno, saj ne upošteva pravne narave odločanja o izbiri kandidata za generalnega direktorja tožene stranke, torej da gre pri imenovanju za drugo javnopravno stvar. Obnova postopka v obravnavani zadevi, ko gre za vprašanje, ali je Programski svet kot kolegijski organ ob sprejemu sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal v pravilni sestavi, je logična posledica dejstva, da je potrebno uporabiti določbo 4. člena ZUP. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni tehtalo smiselnosti uporabe instituta obnove postopka.

15. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen obnovitveni razlog za obnovo in za ponovno odločanje o izbiri generalnega direktorja tožene stranke (oziroma za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke). Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi v skladu z 8. točko 260. člena ZUP, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi, kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina. Sodišče prve stopnje je štelo, da član Programskega sveta B.B. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta tožene stranke, zato je posledično menilo, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. B.B. je bil v Državnem zboru imenovan v mandat na podlagi sedme alineje 1. odstavka 17. člena ZRTVS-1. Državni zbor je namreč v skladu s svojo pristojnostjo imenoval 16 članov Programskega sveta, med njimi tudi B.B.. Mandat članov Programskega sveta je štiri leta od dneva, ko je Programski svet konstituiran (2. odstavek 17. člena ZRTVS-1), Programski svet pa je bil glede na 5. odstavek 17. člena ZRTVS-1 konstituiran dne 27. 1. 2014 (kar izhaja iz priloge B16, str. 4). Mandat je B.B. prenehal z ugotovitvenim sklepom Državnega zbora z dne 22. 5. 2014 (Ur. l. RS, št. 37/2014 z dne 26. 5. 2014). Vsebino tega sklepa je mogoče je mogoče razlagati le tako, da mandat preneha z dnem, ko se Državni zbor s tem seznani ali pa takrat, ko je tak sklep objavljen v Uradnem listu. V nobenem primeru pa ta sklep Državnega zbora ne velja za nazaj, kar bi pomenilo, da bi se članu Programskega sveta za nazaj odvzel mandat. Posledično to pomeni, da je prvostopenjsko sodišče jasen sklep Državnega zbora, da članu Programskega sveta preneha mandat, razlagalo tako, da mandat članu, v nasprotju z odločitvijo Državnega zbora, sploh ni nastal. Tudi če sodišče ne bi izrecno zavzelo takšnega stališča, pa pomeni presoja sodišča prve stopnje, da tak član sploh ni izpolnjeval pogojev za imenovanje, in se torej njegov glas ne bi upošteval pri glasovanju (kar bi pomenilo, da je njegovo glasovanje razlog za obnovo postopka), neupoštevanje odločitve pristojnega organa, to je Državnega zbora, da je tak član bil imenovan in da mu je mandat tudi prenehal, ko se je Državni zbor seznanil z dejstvom, da član ne izpolnjuje pogojev za člana Programskega sveta. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je napačno, saj temelji na zaključku, da Državni zbor člana programskega sveta B.B. sploh ni imenoval v mandat. Odločilni razlog v izpodbijani sodbi, da Državni zbor B.B. sploh ni imenoval v mandat, je torej napačen.

16. V prid zgoraj opisanemu stališču pritožbenega sodišča je tudi dejstvo, da bi bil zoper sklep o imenovanju člana programskega sveta in tudi zoper sklep o ugotovitvi prenehanja mandata dopusten upravni spor, ki pa ni bil sprožen. Ni mogoče šteti, da član Programskega sveta B.B. v času prvega glasovanja o generalnem direktorju tožene stranke (7. 4. 2014) ni imel pravno veljavnega mandata, oziroma da bi kolegijski organ, to je Programski svet, o kandidaturi tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal v nepravilni sestavi. Sestavo Programskega sveta je določal 6. odstavek 17. člena ZRTVS-1, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila sestava Programskega sveta glede na citirano določbo nepravilna. To posledično pomeni, da ni bil podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP (tudi smiselno upoštevaje 3. odstavek 207. člena ZUP), zaradi česar so nezakonite odločitve tožene stranke o razveljavitvi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke, o ponovnem odločanju o izbiri kandidatov in o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke (sklep z dne 10. 9. 2014). Kršene so bile torej določbe postopka izbire kandidata v smislu 36. člena ZZ, kar je bistveno vplivalo na odločitev o izbiri. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnice za razveljavitev sklepa Programskega sveta tožene stranke z dne 10. 9. 2014 o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke (peta alineja 358. člena ZPP).

17. Glede na to, da je o sklepu Programskega sveta tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2014 o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal kolegijski organ v pravilni sestavi (zaradi česar ni bilo pravne podlage za njegovo razveljavitev v postopku obnove pri toženi stranki), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica nima pravnega varstva niti pravnega interesa za ugotovitev, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Le neizbrani kandidati bi namreč lahko uveljavljali sodno varstvo in izpodbijali odločitev o njeni izbiri v smislu 36. člena ZZ. Tožnica pa ne more zahtevati ugotovitve, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Ker torej za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni pogojev, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

18. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

19. Zaradi delne ugoditve pritožbi in s tem zaradi spremenjenega uspeha v postopku je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica v tem individualnem delovnem sporu uspela do 50 %, zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (154. člen ZPP).

20. Ker je tožnica v pritožbenem postopku delno uspela, ji pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s pritožbo uspela do 50 %. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) in glede na vrednost spornega predmeta v višini 25.600,00 EUR, bi bila tožnica upravičena do nagrade za postopek s pravnim sredstvom v višini 788,80 EUR (493,00 EUR x 1,6 po tar. št. 3210), kar skupaj z 22% DDV znaša 962,33 EUR. Glede na pritožbeni uspeh tožnice ji je torej tožena stranka dolžna povrniti polovico tega zneska, to je 481,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o utemeljenosti tožničine pritožbe, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).