Jedro

Sodišče odloča o utemeljenosti začasne odredbe v vsebini, kot je ta predlagana in v okviru navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, vložen dne 25. 5. 2012. Proti sklepu se tožeča stranka po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338/I v zvezi s členom 366/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ne strinja se z razlogi za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, v vsebini, ki je povzet v izpodbijanem sklepu in meni, da so za predlagano začasno odredbo izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji. Zaključki sodišča prve stopnje so nepravilni in nimajo podlage v zakonu. Določba člena 239 ZIZ določa le smiselno uporabo določb o izvršbi tudi za zavarovanje in določbe člena 168 ZIZ sodišče prve stopnje ne bi smelo smiselno uporabiti, ker v konkretnem primeru to nasprotuje smislu in namenu predlagane začasne odredbe. Cilj postopanja po členu 168 ZIZ v izvršbi je poplačilo upnika iz dolžniku nesporno lastne nepremičnine, pri kateri dolžnik v zemljiški knjigi še ni vknjižen kot zemljiškoknjižni lastnik, cilj predlagane začasne odredbe pa je tožencu preprečiti odtujitev in obremenitev nepremičnine prav iz razloga, ker je lastništvo le-te sporno. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je cilj tožeče stranke doseči, da se tožencu prepove odtujiti in obremeniti sporne nepremičnine, zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno doseči ta cilj s predhodno vložitvijo tožbe za vpis lastninske pravice toženca po členu 168 ZIZ. Na podlagi prvega odstavka 273. člena ZIZ sme sodišče v zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, v nadaljevanju pa so zgolj primeroma in ne taksativno navedene možne oblike začasnih odredb. Stališče sodišča prve stopnje, da za primer, kot je obravnavani, zakon predvideva zgolj možnost izdaje začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve, je nepravilno. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve tožeče stranke, bi moralo slediti predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, saj je prav s predlagano obliko začasne odredbe mogoče doseči namen in cilj zavarovanja, ki je v tem, da se tožencu v teku te pravde onemogoči odtujitev in obremenitev nepremičnin in da se pri tem toženec ne vknjiži kot lastnik nepremičnin, saj je njegova lastninska pravica predmet tega spora. Z zakonom ni niti predvideno kot izključno sredstvo zavarovanja prav prepoved odtujitve in obremenitve z zaznambo v zemljiški knjigi, to sredstvo zavarovanja tudi ni primerno ob dejstvu, da gre za spor o lastninski pravici in od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da bo sama predlagala vknjižbo lastninske pravice v korist toženca, saj bi s tem de facto priznala njegovo lastninsko pravico, ki jo v pravdi negira. Tudi za izdajo začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve v točki 3 predloga ne glede na to, da toženec ni vknjižen kot lastnik nepremičnine obstajajo pogoji, ki so obrazloženi že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Gre za začasno odredbo, ki se smiselno opira na 1. točko prvega odstavka 273. člena ZIZ, pri se čemer hramba premičnine nadomesti s hrambo izvirnika notarskega zapisa v spisu in čeprav prepovedi odtujitve in obremenitve zato, ker dolžnik ni zemljiškoknjižni lastnik, ni mogoče vknjižiti v zemljiški knjigi, pa bi se enak učinek dalo doseči z izročitvijo notarske listine v sodni spis. Sicer pa za zavrnitev predlagane začasne odredbe pod točko 3 predloga, torej zgolj prepovedi odtujitve in obremenitve ne glede na to, da toženec v zemljiški knjigi ni vknjižen kot lastnik, sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti predlogu in izdati predlagano začasno odredbo v obliki, kot je predlagana in ki je v konkretnem primeru tudi najprimernejša, saj dejansko preprečuje, da bi se toženec z izvirnikom notarske listine lahko vknjižil kot lastnik v zemljiški knjigi ali z njim izven knjižno razpolagal z nepremičnino. Priglašeni so tudi pritožbeni stroški.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in smiselno predlaga zavrnitev le-te ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na vsebino predloga za izdajo začasne odredbe pravilno navedlo materialno pravno podlago za presojo utemeljenosti predloga, ki jo predstavlja določba člena 272 ZIZ. Pritrditi je tudi načelnemu stališču sodišča prve stopnje o tem, kdaj sodišče izda regulacijsko začasno odredbo.

Nosilni in tudi edini razlog, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo in ga je razbrati iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v utemeljitev zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe v vsebini, kot je povzet tudi v izreku izpodbijanega sklepa, pa je, da toženec v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik, zato kljub temu, da je predlagana prepoved odtujitve in obremenitve z zakonom predvideno in primerno sredstvo zavarovanja, s katerim bi bil dosežen tudi cilj predlagane začasne odredbe, ki ga zasleduje tožeča stranka, bi morala ta najprej postopati po določbi člena 168 ZIZ in bi po izpolnitvi pogojev po členu 168 takoj lahko predlagala in utemeljevala pogoje po členu 272 ZIZ za izdajo začasne odredbe z željeno prepovedjo odtujitve in obremenitve z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Takšno stališče pa pritožba utemeljeno graja.

Najprej je potrebno poudariti, da sodišče odloča o utemeljenosti predlagane začasne odredbe (ali začasnih odredb) v okviru predloga stranke. Gre za dispozitivni postopek. Sodišče presoja utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe v vsebini, kot je ta predlagana in v okviru navedb v predlogu ter v tem okviru preizkuša obstoj pogojev, ki so za izdajo začasne odredbe zakonsko predpisani. Ob razlogih, ki jih je za zavrnitev predlagane začasne odredbe navedlo sodišče prve stopnje, pa je treba pritrditi pritožbi, da je v danem primeru nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka najprej morala postopati po členu 168 ZIZ, šele nato bi lahko predlagala začasno odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve z zaznambo le-te v zemljiški knjigi. Tožeča stranka najprej ni predlagala začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve z zaznambo v zemljiški knjigi, ki je kot možna oblika začasne odredbe predvidena v 2. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ. Pri tem pritožba tudi utemeljeno opozarja, da oblike začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve v členu 273 niso taksativno, temveč le primeroma naštete, pri čemer je treba v okviru predloga presojati namen, ki ga tožeča stranka s predlagano začasno odredbo zasleduje. Pritožba pa ob zavzetem stališču sodišča prve stopnje utemeljeno opozarja tudi, da je glede na tožbeni zahtevek (op. ta glasi na razveljavitev oziroma podredno na razvezo pravnega posla, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice na toženca v zemljiški knjigi), da je cilj predlagane začasne odredbe, da se tožencu onemogoči odtujiti ali obremeniti sporne nepremičnine, kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno opredelilo, vendar tudi, da se toženec pri tem ne vknjiži kot lastnik v zemljiški knjigi. Stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve najprej izpolniti pogoje po členu 168 ZIZ, zato v danem primeru ni pritrditi.

Ker sodišče prve stopnje za zavrnitev predlagane začasne odredbe ni navedlo nobenih drugih razlogov, pa je ugotoviti tudi, da sodišče prve stopnje utemeljenosti vsebine predloga, ki ga je v obrazložitvi sicer povzelo, in s tem izpolnitve vseh potrebnih zakonskih pogojev iz člena 272 ZIZ za predlagano začasno odredbo, ni presojalo. Zato je pritožbeno sodišče ob obrazloženem moralo pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. točka člena 365 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

Sodišče prve stopnje bo moralo o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ponovno odločiti, pri čemer bo moralo izhajati iz vsebine predloga in ugotoviti in presoditi, ali je tožeča stranka z navedbami v predlogu in predlaganimi dokazi izkazala vse potrebne pogoje za izdajo predlagane začasne odredbe po členu 272 in 273 ZIZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (člen 165/III ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).