Jedro

Sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil, lahko temelji tudi na dejstvu, da so bila kazniva dejanja oziroma posamezna izvršitvena ravnanja izvršena večkrat zaporedoma, vztrajno in organizirano. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na stopnjo obdolženčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo pripravljenost nadaljevati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 56749/2013 z dne 7. 12. 2013 zoper obdolženo S. P. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 56749/2013 z dne 10. 12. 2013 pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnil. 2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženkina zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri trdi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni izkazan. Navaja, da obdolženka še ni bila obsojena za kaznivo dejanje ter ima zadostna sredstva za preživljanje. Obdolženka ima v Makedoniji frizerski salon, v Mariboru je za plačilo frizirala znance, denar ji je dajala tudi njena družina ob obiskih v Makedoniji, prav tako pa je v Sloveniji od CSD prejemala 650,00 €. Zagovornica nadalje meni, da iz vsebine telefonskih pogovorov, ki so povzeti v izpodbijanem sklepu, ne izhaja, da bi se obdolženka in M. O. pogovarjala o prodaji droge. Obdolženka je pojasnila, kako je spoznala O. ter zakaj je obiskoval obdolženko. Poudarja, da policisti O. niso nikdar ustavili, ko je odhajal od obdolženke, da bi preverili, če mu je obdolženka res prodala kakšno drogo. Upoštevaje navedene okoliščine zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odredi takojšen izpust obdolženke. Podredno zagovornica predlaga odreditev hišnega pripora ter ob tem opozarja na dejstvo, da ima obdolženka dve hčerki v starosti enega in dveh let. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Po oceni vrhovne državne tožilke zagovornica z zatrjevanjem, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanje ter da ni podana ponovitvena nevarnost, uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolženki in njeni zagovornici. Slednja je v izjavi vztrajala pri navedbah zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dežurni preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora povzel izsledke nadzora elektronskih komunikacij ter izsledke tajnih opazovanj, nato pa napravil argumentiran sklep o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženka M. O. petkrat prodala heroina oziroma kokain. Upoštevaje vsebino poslanih SMS sporočil med obdolženko in O. je tak zaključek preiskovalnega sodnika izkustveno utemeljen ne glede na dejstvo, da O. prepovedana droga ni bila zasežena. Sicer pa zagovornica z drugačno oceno pomena poslanih sporočil uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP) .

6. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe zagovornice, s katerimi izpodbija zaključek sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti. Res je sicer, da obdolženka zaradi kaznivega dejanja še ni bila pravnomočno obsojena, vendar predkaznovanost tudi ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na storilčevo ponovitveno nevarnost. Sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil lahko med drugim temelji tudi na dejstvu, da so bila kazniva dejanja oziroma posamezna izvršitvena ravnanja izvršena večkrat zaporedoma, vztrajno in organizirano. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na stopnjo obdolženčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo pripravljenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje. Večji kot je namreč „vložek“ obdolženca v izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj ter tesnejše kot so njegove vezi z drugimi izvrševalci in odjemalci prepovedanih drog, večja je verjetnost, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal.(1)

7.

V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik zaključke o obstoju pripornega razloga oprl na dejstvo, da se obdolženki očita pet izvršitvenih ravnanj v okviru kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter da naj bi ta ravnanja izvršila v obdobju dobrega meseca, torej v zelo kratkem obdobju oziroma kontinuirano. Preiskovalni sodnik ugotavlja tudi, da je prodaja prepovedanih drog edini vir obdolženkinega zaslužka. Glede na navedeno je sklep preiskovalnega sodnika o obstoju obdolženkine ponovitvene nevarnosti prepričljiv. Navedbe zagovornice, da ima obdolženka tudi druge vire dohodkov, pa se ponovno nanašajo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

8.

Upoštevaje navedene okoliščine, ki ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, temveč so prav tako relevantne za presojo neogibnosti pripora, pa je sodišče pravilno ocenilo, da varnosti ljudi ni moč zagotoviti z milejšim ukrepom. Iz sklepa preiskovalnega sodnika pa tudi izhaja, da se je sodnik pred odreditvijo pripora prepričal, da je skrb za obdolženkina otroka prevzela njena mati.

C.

9. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženkina zagovornica, niso podane, v pretežni meri pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

10.

Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012 in XI Ips 675/2013 z dne 7. 2. 2013.