Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogoj koneksnosti pomeni, da se mora terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca kakor tudi terjatev glavnega izvajalca do naročnika nanašati na isto delo.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 63.322,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2013 dalje do plačila. Tožnici je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v višini 2.291,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.
2. Tožnica v pritožbi navaja, da je kot podizvajalec podjetja S. d.d. v celoti opravila gradbena dela na kabelski kanalizaciji vzletno pristajalne steze na letališču in za opravljena dela ni bila v celoti poplačana. 631. člen OZ ne vsebuje pogoja koneksnosti terjatev in ga tožnici ni bilo potrebno zatrjevati. Podizvajalec glavnega izvajalca jih zaradi varstva poslovnih skrivnosti tudi ne more pridobiti. Zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva strankam ni mogoče naložiti takšnega trditvenega in dokaznega bremena, ki ga realno ne zmorejo izpolniti. Tožnica se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da morebitne delne konkesnosti tožničine terjatve ni mogoče priznati, ker ni prerekala toženkinega ugovora o celotnem poplačilu vrednosti tožničinih del glavnemu izvajalcu. Meni, da je bilo potrebno dokazovanje resničnosti toženkinega ugovora. Glavni izvajalec ima do toženke nesporno terjatev v smislu 631. člena OZ, zato je zadrževanje varščine nedopustno. Razlaga Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (UL RS, št. 128/06, v nadaljevanju ZJNVETPS) in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba) na način, da se v zvezi z neposrednim plačevanjem podizvajalcem uporabljajo pravila o asignaciji, je v nasprotju s 4. členom ZJNVETPS in v nasprotju z namenom zagotavljanja plačilne discipline v postopkih javnega naročanja, kadar izvajalec nastopa s podizvajalci. Tožnica se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da bi morala toženka za neposredno poplačilo tožnice dobiti posebno pooblastilo od glavnega izvajalca. Za neposredno poplačilo podizvajalcu ni potrebno dodatno, posebno pooblastilo oziroma nominacija podizvajalca s strani glavnega izvajalca naročniku. Zadostuje splošno pooblastilo, ki mora biti glede na Uredbo vsebovano v pogodbi med naročnikom in glavnim podizvajalcem. Če pogodba takšnega pooblastila ne vsebuje, je njegov izvor neposredno v prisilnem predpisu, katerega namen je izključevanje zlorab svobode ravnanja ekonomsko močnejše stranke. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe med toženko in glavnim izvajalcem. Omenjena pogodba predstavlja sporazum, ki omejuje konkurenco. Sankcijo ničnosti lahko uveljavijo tudi tretje osebe, ki jih pogodba s svojim negativnim učinkom prikrajša. Zaradi prilagojenih razpisnih pogojev je na javnem razpisu zmagal izvajalec, ki ni bil sposoben speljati posla brez učinka na ostalo gospodarsko verigo udeležencev. Posledica ugotovljene ničnosti bi pomenila, da je bila toženka brez veljavnega temelja obogatena. Tožnica predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.
3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je gospodarska družba S., d.d. (v nadaljevanju glavni izvajalec), na podlagi javnega naročila s toženko kot naročnikom sklenila gradbeno pogodbo PG1 z dne 22. 4. 2009 (v nadaljevanju gradbena pogodba) za obnovo vzletno pristajalne steze (v nadaljevanju VPS) na letališču. Tožnica je z glavnim izvajalcem sklenila podizvajalsko pogodbo K1 z dne 27. 5. 2009 (v nadaljevanju podizvajalska pogodba) za izvedbo kabelske kanalizacije na objektu VPS. Tožnica zahteva neposredno od toženke plačilo preostanka neplačane terjatve za izvedena dela na kabelski kanalizaciji VPS.
6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek na podlagi 631. člena OZ ni utemeljen. Zaključilo je, da ni podana istovrstnost med tožničino terjatvijo do glavnega izvajalca in terjatvijo glavnega izvajalca do toženke. Tožnica ni podala trditev o koneksnosti terjatev in ni prerekala toženkine trditve, da je glavnemu izvajalcu plačala vse obveznosti za tožničina dela. Ravno tako je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi ZJNVETPS in Uredbe. Zaključilo je, da je za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika po ZJNVETPS in Uredbi potrebna asignacijska pogodba, tožnica pa ni podala trditev, da bi glavni izvajalec toženki dal ustrezno pooblastilo, plačilo od naročnika pa je zahtevala šele po začetku stečaja nad glavnim izvajalcem. Toženka tudi ni izkazala pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti gradbene pogodbe.
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora biti za upravičenje podizvajalca za vložitev neposrednega zahtevka proti naročniku po določilu 631. člena OZ podana koneksnost (zveznost) med pogodbo, sklenjeno med glavnim izvajalcem in podizvajalcem ter glavnim izvajalcem in naročnikom(1). Pogoj koneksnosti pomeni, da se mora terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca kakor tudi terjatev glavnega izvajalca do naročnika nanašati na isto delo(2). Posledično ni mogoče neposredno poplačilo podizvajalca po 631. členu OZ za poplačilo terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca iz naslova dela, ki ni povezano z delom, iz katerega izhajajo terjatve glavnega izvajalca do naročnika posla(3). Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnici ni bilo treba zatrjevati izpolnjenosti pogoja koneksnosti terjatev.
8. Toženka je konkretizirano navajala, da je glavnemu izvajalca plačala vrednost s strani tožnice opravljenih del. Med drugim je kot dokaz predložila izstavljene situacije glavnega izvajalca z označenimi deli, ki jih je opravila tožnica in knjigo obračunskih izmer ter salda kontne podatke o plačilih s predložitvijo bančnih potrdil o plačilu predmetnih situacij. Teh navedb in dokazov tožnica ni izpodbijala in se nanje ni odzvala, kar pa v skladu s sistemom afirmativne litiskontestacije pomeni, da predstavljajo te navedbe molče priznano dejstvo(4). Tožnica pa tudi v pritožbi prvič navaja, da takšnega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla in da ni mogla pridobiti informacij v zvezi s koneksnostjo terjatev, kar pa v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.
9. Šesti odstavek 4. člena ZJNVETPS (UL RS, št. 128/06, UL RS, št. 16/2008), ki je veljal v času sklepanja gradbene in podizvajalske pogodbe, je določal, da Vlada z namenom zagotovitve finančne discipline s predpisom natančneje določi pravila v primerih, ko ponudniki nastopajo s podizvajalci, tako, da v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem. Prvi odstavek 3. člena Uredbe je tako določil, da v primerih javnih naročil, pri izvedbi katerih so vključeni podizvajalci, pridobi naročnik po pogodbi z glavnim izvajalcem pooblastilo za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu. Po prepričanju pritožbenega sodišča je neposredni zahtevek podizvajalca na podlagi Uredbe in 4. člen ZJNVETPS predviden v okviru asignacjiske pogodbe. Pomen asignacije je v konkretnem primeru ravno v možnosti izpolnitve tožničine terjatve do glavnega izvajalca po toženki kot tretji osebi in ni utemeljena pritožbena navedba, da je uporaba pravil o asignaciji v nasprotju s 4. členom ZJNVETPS in namenom zagotavljanja plačilne discipline v postopkih javnega naročanja.
10. V skladu s prvim odstavkom 1036. člena OZ ima prejemnik nakazila (asignatar) pravico zahtevati od nakazanca (asignata) izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo. V skladu s tretjim odstavkom 1046. člena OZ pa ima uvedba stečaja nad premoženjem nakazovalca (asignanta) po samem zakonu za posledico preklic nakazila, razen v primeru, če je nakazanec že sprejel nakazilo pred uvedbo stečaja in če ob sprejemu ni vedel in ni bil dolžan vedeti za stečaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni podala trditev, da je toženka kot asignat v skladu s prvim odstavkom 1036. člena OZ nakazilo sploh sprejela in tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica zahtevala plačilo od toženke šele po začetku stečaja nad premoženjem glavnega izvajalca (asignanta). Posledično je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka tudi na podlagi Uredbe in ZJNVETPS.
11. V skladu s 6. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. Na ničnost pazi sodišče v skladu z 92. člen OZ po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Ker pa je konkurenčno pravo primarno namenjeno varstvu potrošnikovih koristi, je v primeru protipravnih omejevalnih ravnanj potrebno posebej dokazovati negativne učinke na položaj potrošnikov(5). Tožnica v pritožbi navaja le negativne učinke gradbene pogodbe med glavnim izvajalcem in toženko na njen pravni položaj gospodarske družbe, s čimer pa ne more izkazati pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti na podlagi Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence in je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o pomanjkanju tožničinega pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti gradbene pogodbe.
12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člena ZPP), zaradi česar je stroške odgovora dolžna kriti toženka sama.
Op. št. (1): Primerjaj I Cpg 1675/2013. Op. št. (2): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 820, 821. Op. št. (3): B. Hrastnik, Ureditev neposrednih plačil podizvajalcem, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7. Op. št. (4): Primerjaj II Ips 668/2007. Op. št. (5): K. Podobnik, Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem, str. 102.