Jedro

Pogodba o dosmrtnem preživljanju. Pravni standard omajanega skupnega življenja pomeni nevzdržno stanje v objektivnem in subjektivnem smislu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 28.2.2000, sklenjeno v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 156/2000 z dne 28.2.2000 ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 636.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožnik sam zatrjuje, da toženec, če ne sam, pa njegova žena, izpolnjuje pogodbene obveznosti (čiščenje, pranje, hrana ob vikendih in praznikih, večji del stroškov bivanja v hiši, čez teden pa ima na predlog zdravnika hrano iz doma upokojencev). Zato je ob izpovedi tožnika in zaslišanih prič izpodbijana prvostopenjska odločitev napačna. Pogodba se izvaja, pretežno v breme toženca, tožnik pa razpolaga sam s svojimi denarnim sredstvi. Upoštevati pa je treba tudi razloge, zakaj je prišlo do sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tožnik je bil v težavah, imel je zdravstvene težave in iskal rešitev, da mu ne bi bilo potrebno v dom upokojencev. Njegova želja je bila, da se toženec z družino preseli v domačo hišo in sklene pogodbo. Pogodba se izvaja v opisanem obsegu, razen v tistem delu, ko gre za oskrbo s hrano iz doma upokojencev. Tožnik je od sklenitve pogodbe dalje sam odločal o tem, kje bo imel svojo sobo in se je v zgornje nadstropje preselil po lastni želji. To je bila njegova odločitev. Možnost izbire pa ima še danes, zaradi zdravstvenega stanja, to je invalidnosti, možnost ima uporabe prostorov v spodnjem delu hiše. Stanje je bilo normalno do pred enega leta. Takrat je navezal stike s hčerko in nečakinjo, začeli so mu voziti hrano iz doma upokojencev. Tožnik se je začel izogibati razgovorom s tožencem. Podlegel je vplivu hčere in vnukinje. To so vzroki, ki so pripeljali do takšnega stanja in do zahteve za razvezo pogodbe. Zdravstveno stanje pa se je tožniku tudi izboljšalo, saj sam vozi avto. Tožnik je leta 1980 nagnal iz hiše toženca in tudi hčer. Odnosi so bili hladni. Toženčeva sestra se je leta 2000 strinjala, da toženec prevzame obveznost skrbi za tožnika in je takrat prejela od očeta 30.000 USD (7.9.2000) na račun dediščine. Odnosi so se takrat zgladili oz. postali znosni in je bila zato sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Toženec je poskrbel tudi za adaptacijo hiše (vložil 3.500.000,00 SIT) in pohištvo, in poskrbel za izvajanje pogodbe s pomočjo družine. Torej je bilo med tožnikom in tožencem povsem jasno za kakšno razmerje gre. Zato bi sodišče moralo šteti pogodbo bolj za poslovni odnos, ne pa toliko za osebnega. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je skupno življenje postalo neznosno, ni pravilen. Med pravdnima strankama ne gre za tako globoka nasprotja, da skupno življenje ne bi bilo mogoče. Pred enim letom se je stanje spremenilo zaradi vpliva hčerke in vnukinje. Prav ta vpliv je bil dejansko odločilen za vložitev tožbe v tej pravdni zadevi. Razlogi, ki jih navaja tožnik za razvezo pogodbe, so rešljivi in ne morejo imeti takšne teže, da bi bilo stanje neznosno, kot ugotavlja sodišče. Določeni razlogi pa so izmišljeni, neresnični. Prav zato bi bilo na mestu, da bi sodišče ugotavljalo okoliščine glede oskrbe tožnika tudi s patronažno službo in poizvedbami pri tožnikovem zdravniku. Zato razlogi za razvezo pogodbe niso na strani toženca. Tožnik ima v hiši vso potrebno oskrbo in jo bo imel tudi v bodoče. Bremen v takšnem obsegu pa toženčeva sestra s hčerjo, niti ne osebje doma upokojencev, ne bi moglo prevzeti. Če bi bili odpravljeni zunanji vzroki za odnose med pravdnima strankama, ne bi prišlo do takšnega stanja kot ga tožnik zatrjuje v tej pravdi. Sodišče bi zato bilo dolžno ugotavljati prave vzroke in razloge za takšno stanje. Očitno je tožnik pod vplivom hčerke in vnukinje vložil tožbo v tej zadevi. Krivdo za razvezo pogodbe pa ni mogoče pripisati tožencu.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Med pravdnima strankama je bila 28.2.2000 sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Glede na čas sklenitve pogodbe je zato pravno podlago za razvezo take pogodbe iskati v določbah 120. člena Zakona o dedovanju (ZD, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), katerega 2. in 3. odst. pa je res identičen 2. in 3. odst. 561. člena OZ, na katerega se je sodišče prve stopnje sklicevalo v obravnavani zadevi in kar zato na pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivalo. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tako z razlogom omajanosti skupnega življenja, kakor tudi neizpolnjevanja pogodbe, zaradi njunega medsebojnega prepletanja, saj kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tožnik očitno tudi zaradi omajanih odnosov pomoči in oskrbe s strani toženca v celoti ne sprejema in se po pomoč raje obrača k hčeri. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tako izhaja tudi iz pritožbenih navedb, da je bil tožnik v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju v slabem zdravstvenem stanju in je zaradi noge potreboval pomoč. V pogodbi o dosmrtnem preživljanju sta se pravdni stranki dogovorili o uporabi posameznih prostorov v hiši (kasneje se je tožnik sam odločil za bivanje v zgornjem nadstropju hiše) in toženec se je zavezal skrbeti za tožnika v obsegu, potrebnem glede na vsakokratno tožnikovo zdravstveno stanje, zlasti pa mu nuditi pomoč pri vzdrževanju stanovanja, poskrbeti za njegovo redno prehrano, skrbeti za primerno ogrevanje in po najboljši moči izpolnjevati njegove želje s potrebno skrbnostjo in pozornostjo, po njegovi smrti pa poskrbeti za dostojen pogreb ter oskrbovanje groba. Kot je nadalje ugotovilo sodišče prve stopnje in kar pritožba ne izpodbija, glavni namen sklenjene pogodbe ni bil preživljanje v dobesednem (finančnem) smislu, saj tožnik razpolaga z zadostnimi sredstvi za lastno preživljanje, ampak skrb za tožnika in pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter zdravstveni oskrbi. Toženec v pritožbi vztraja, da pogodbene obveznosti izpolnjuje, če ne sam, pa njegova žena, vsa nesoglasja so po njegovem rešljiva, saj je tožnik le pod vplivom hčere in vnukinje, zato razlog za razvezo pogodbe ni na njegovi strani. Tudi iz izpodbijane sodbe izhaja, da je v prvem obdobju po sklenitvi pogodbe, toženec, oz. njegova družina, za očeta skrbel. Sedaj pa z njim komunicira le najnujnejše, za tožnika pa toženčeva žena pere, občasno kaj skuha ter postilja, medtem ko se izpovedi zaslišanih že glede pospravljanja razlikujejo. Hrano mu vozijo iz doma upokojencev, mu pa hrano ponuja tudi snaha (kar dostikrat odkloni, kot tudi njeno pomoč pri nakupih v trgovini). Po zadnji amputaciji prstov na nogi je zanj skrbela hči (hči oz. njena družina ga vozi k zdravniku), tudi ko je snaha odpotovala, se je tožnik začasno preselil k hčeri, ker ni želel biti sam s sinom, to je tožencem. Na podlagi izpovedi pravdnih strank in prič je sodišče ugotovilo, da so odnosi med pravdnima strankama skrhani, kar toženec v pritožbi sicer tudi sam priznava, čeprav to pripisuje vplivu sestre in nečakinje, in da tožnik tudi iz tega razloga pomoči ne sprejema in se po pomoč raje obrača k hčeri. Zato ima sicer toženec prav, da se pogodba v določeni meri izvaja in mu ni mogoče očitati, da ne izpolnjuje najnujnejših stvari, vendar kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je bil v obravnavanem primeru pomemben način izpolnjevanja obveznosti (dogovorjen po "najboljši moči s potrebno skrbnostjo in pozornostjo") in ne samo vprašanje, ali ima tožnik možnost dobiti pomoč oz. oskrbo. Že samo dejstvo, da toženec z očetom skoraj ne govori, pa ne kaže na dogovorjeno izpolnjevanje pomoči in oskrbe (glede na namen tožnika, da si zagotovi pomoč v obdobju, ko je star in bolan, in ko jo star in bolan človek še bolj potrebuje). Sodišče prve stopnje je ob sicer neizpodbijanem dejstvu, da se tožnik "plazi po stopnicah s pomočjo vrvi", da se tožnik " v kriznih situacijah umika iz hiše k hčeri" in trditvah tožnika o agresivnem in žaljivem toženčevem odnosu (pri čemer pa že sodišče prve stopnje ugotavlja, da o tem ni dokazov) zaključilo, da je skupno življenje pravdnih strank nevzdržno. Res so vsi zaslišani izpovedali o slabih medsebojnih odnosih, vendar pa pritožba poudarja, da se je tožnik sam odločil za uporabo sobe v zgornjem nadstropju, čeprav ima še vedno možnost uporabe v spodnjem delu hiše, ter da so s strani tožnika zatrjevani razlogi za razvezo pogodbe rešljivi, saj med njimi ne gre za tako globoka nasprotja, da skupno življenje ne bi bilo mogoče, ob tem, da je do omajanih odnosov prišlo šele v zadnjem letu izvrševanja pogodbe, po navezavi stikov tožnika s hčerko in vnukinjo. Ker gre pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju za odplačno pogodbo, so zato, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, in kar opozarja tudi pritožba, pomembni razlogi, ki so privedli do omajanosti skupnega življenja, ob dogovorjenem načinu skupnega bivanja. Vsako omajanje razmerij med pogodbenimi strankami še ne more imeti za posledico ugotovitve o neznosnem skupnem življenju. Za slednje ne zadostuje le subjektiven odnos ene od pogodbenih strank (v danem primeru nedvomno tožnika), upoštevati je treba tudi voljo strank ob sklenitvi pogodbe (kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je bil tožnik takrat slab, nogo so mu amputirali, zato je potreboval opomoč in oskrbo) in tudi posebne razmere, ki se tičejo tudi osebnostnih lastnosti pogodbenikov (kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, že ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bilo pričakovati, da bo vse idealno in tudi toženec je vedel, da je oče zahteven in kaj od njega lahko pričakuje). Pravni standard omajanega skupnega življenja pomeni namreč nevzdržno stanje v objektivnem in subjektivnem smislu. Prav v tem oziru pritožba pravilno opozarja, da dejansko stanje v tem pogledu ni bilo popolno ugotovljeno. Toženec je v tej smeri predlagal tudi zaslišanje patronažnih sester (ne pa zdravnika, zato je tak dokazni predlog, podan šele v pritožbi, v nasprotju s 337. členom ZPP in zato neupošteven), ki tožnika vsak dan obiskujejo, in ki bi kot nevtralne priče lahko dodatno razjasnile, kako je za tožnika poskrbljeno in o okoliščinah sobivanja pravdnih strank. Poudariti je namreč prvenstveni namen ohranitve pogodbe in ne takojšnjega prenehanja že ob vsaki omajanosti razmerja pogodbenih strank, ob upoštevanju temeljnih načel obligacijskega prava. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v nakazani smeri, po potrebi tudi z dodatnim zaslišanjem pravdnih strank (355. člen ZPP). Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je zato razveljavilo tudi stroškovno odločitev, ki je odvisna od uspeha pravdnih strank v sporu, ki pa je še neznan, ter tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).