Jedro

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi delna odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 20.11.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevku pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca R.H. in odločila, da mora zavezanec Mestna občina K. vrniti v last in posest stavbo na G.trgu 17 v K., parc. št. 145/1, vl. št. 199 k.o. K., razen celotnega prvega nadstropja, stanovanja v drugem nadstropju s površino 42,56 m2, poslovenga prostora v pritličju poleg podvoza, ki sestoji iz prodajnega prostora v izmeri 33,40 m2, dveh skladišč in veže ter kleti pod lokalom. Tožena stranka je ugotovila, da je bila predmetna stavba najprej v celoti podržavljena jugoslovanskemu državljanu R.H. z odločbo OLO K., Komisije za nacionalizacijo št. ... z dne 26.8.1959, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur.l.SFRJ, št. 52/58). Na podlagi odločbe OLO K. št. ... z dne 17.3.1961 pa je bilo iz nacionalizacije izvzeto prvo nadstropje, stanovanje v drugem nadstropju in poslovni prostor v pritličju oz. delu kleti, vse to pa je ostalo v lasti razlaščenca oz. prvo nadstropje v lasti M.H. Zavezanec za vračilo nepremičnine je Mestna občina K., ki je pravni naslednik občine K., ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik uporabe na stavbi. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je zavezanec prejel ugotovitveni zapisnik in ne nasprotuje vrnitvi prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je lastnica dveh stanovanj v drugem nadstropju stavbe G. trg 17, ki je predmet vračanja. Lastnica 4-sobnega stanovanja v izmeri 132,86 m2 je postala na podlagi prodajne pogodbe z dne 18.12.1987, sklenjene med R.H., S.L. in S.H. ter Občino K.. Lastnica 2-sobnega stanovanja v izmeri 148,45 m2 pa je postala na podlagi menjalne pogodbe z dne 29.6.1988, sklenjene med J. in J.P. ter Samoupravno stanovanjsko skupnostjo občine K.. Mestna občina K. je sporočila toženi stranki le to, da ne nasprotuje vračanju prostorov v pritličju predmetne stavbe, oporeka pa vrnitvi nepremičnine v drugem nadstropju v obsegu, kjer je ona lastnica.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka ni ugovarjala ugotovitvenemu zapisniku glede vračanja nepremičnine v drugem nadstropju in je zato njena tožba neutemeljena ter predlaga, da jo sodišče zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 1. odstavku 65. člena določa, da se v postopku za denacionalizacijo, v katerem se predhodno izvede poseben ugotovitveni postopek, ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločanje o zahtevi. V postopku denacionalizacije se na podlagi določbe 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), če ZDen ne določa drugače. Zato bi tožena stranka v postopku dokazovanja morala upoštevati določbe ZUP o tem (159. člen do 201. člen) in izvesti vse potrebne dokaze za popolno in pravilno ugotovitev dejstev. Tožena stranka v konkretnem postopku ni ravnala po pravilih postopka in posledici tega stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz.

njegova pooblaščena oseba. Upravni organ, ki je izdal odločbo o denacionalizaciji zato tudi ni vezan na predloge strank v zvezi z ugotovitvenim postopkom oz. poročilom. Zato v konkretnem primeru tudi ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na tožečo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe. Pred izdajo izpodbijane odločbe bi morala tožena stranka ugotoviti vsa sporna pravna razmerja glede lastništva prostorov v stavbi, ki je predmet vračanja, in šele na podlagi vseh navedenih dokazov in njihove ocene odločiti o stvari.

Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbe tega zakona, kot tudi določbe ZUP, je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).