Jedro

Republika Slovenija, na katero po zakonu preide zapuščina brez dedičev, za dolgove zapustnika odgovarja (tako kot dedič) do višine vrednosti podedovanega oz. prevzetega premoženja ob smrti zapustnika. Za razbremenitev te odgovornosti je na njej dokazno breme o vrednosti prevzetega premoženja ob smrti zapustnika in o tem, da je bila ta že v celoti izčrpana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej glasi: Ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 10. 12. 2009, opr. št. I 413/2009, se zavrne.

Dolžnica je dolžna upniku v roku 8 dni povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 42,12

EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila .

Dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

Dolžnica je dolžna v roku 8 dni upniku povrniti stroške tega pritožbenega postopka v znesku 264,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnice in sklep o izvršbi z dne 10. 12. 2009, opr. št. I 413/2009 v celoti razveljavilo ter zavrnilo predlog za izvršbo (1. točka izreka). Upniku je naložilo, da mora dolžnici v roku 8 dni povrniti 70,20 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) ter sklenilo, da upnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik iz vseh pritožbenih razlogov po

I. odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . V njej je navedel, da dediči v skladu s 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) odgovarjajo za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vrednost podedovanega premoženja pa je bila ugotovljena v predhodnem izvršilnem postopku (iz katerega izvira izvršilni naslov) in sicer 28.033,63 EUR. Na tretji dražbi nepremičnine niso bile prodane za to vrednost, ampak za nižjo, tj. le za 23.500,00 EUR. S tem so bili oškodovani upniki, saj nepremičnine niso bile prodane po vrednosti, ocenjeni s pravnomočnim sklepom o ugotovitvi vrednosti nepremičnine na podlagi mnenja sodnega izvedenca. Dolžnica je zato z negospodarnim ravnanjem oškodovala upnike, saj bi jih po neuspešni prvi dražbi lahko poplačala do ugotovljene višine vrednosti nepremičnine in s tem preprečila njihovo prikrajšanje. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti obdrži v veljavi, dolžnici pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnice ugodilo iz razloga, ker je ugotovilo, da je bila v predhodnem izvršilnem postopku ½ nepremičnine, ki jo je dolžnica na podlagi 9. člena ZD prevzela po pokojnem B. Š., prodana, iz kupnine pa so se poplačali upniki po vrstnem redu v skladu z določbami ZIZ. Zaključilo je, da je dolžnica s tem v celoti izpolnila svoje kaducitetne obveznosti, medtem ko s svojim premoženjem ne odgovarja za zapustnikove dolgove.

Navedeno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno.

Glede na obstoječo zakonsko ureditev odgovornosti Republike Slovenije za dolgove zapustnika (na katero v skladu z 9. členom ZD preide zapuščina brez dedičev), ki ne daje podlage za odstop od pravila, urejenega v 142. členu ZD, je tudi Republika Slovenija za dolgove zapustnika odgovorna do višine vrednosti podedovanega oz. pravilno prevzetega premoženja ob smrti zapustnika. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v tem primeru ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben primer univerzalne sukcesije, tj. poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez dedičev, na državo, ki se temu ne more upreti. Na Republiko Slovenijo preide zapuščina v celoti, država pa je, tako kot dediči, dolžna poravnati dolgove zapustnika le do višine vrednosti zapuščine. Namen kaducitete je predvsem varovanje javnega interesa in preprečitev razlikovanja med zapustnikovimi upniki, zato da se prepreči, da terjatve upnikov ne bi bile poravnane, če zapuščina ostane brez dedičev (prim. Zupančič K., Žnidaršič Skubic V., Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2009, str. 66-70). Ob navedenem je tako mogoč zaključek, da tudi Republika Slovenija, tako kot dediči, za zapustnikove dolgove odgovarja po načelu „pro viribus hereditatis“, kar pomeni, da gre za vrednostno omejeno, vendar predmetno (stvarno) neomejeno odgovornost za zapustnikove dolgove (ibidem, str. 202-203).

Upnik je vložil predlog za izvršbo zoper dolžnico na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 14. 9. 1995, opr. št. In 1995/38 v zvezi s sklepom o dedovanju z dne 13. 10. 2008, opr. št. D 233/2006 (I. in II. odstavek 24. člena ZIZ) ter v zvezi s sklepom o poplačilu z dne 12. 6. 2009, opr. št. In 1995/38, In 99/18. Svojo terjatev je utemeljeval z navedbami, da dolžnica za zapustnikove dolgove odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja, tj. ½ nepremičnine, katere vrednost je bila v izvršilnem postopku ugotovljena na 28.033,63 EUR, medtem ko je dolžnica obveznosti do upnikov poravnala le do višine 23.500,00 EUR, zato je razliko upniku dolžna plačati. Dolžnica pa je v ugovoru zatrjevala, da za dolgove zapustnika odgovarja le do višine prave vrednosti ½ nepremičnine, tj. s kupnino, ki je bila dosežena na tretji javni dražbi v predhodnem izvršilnem postopku v znesku 23.500,00 EUR (in torej ne do višine, ugotovljene s strani cenilca), saj se je s prodajo ½ nepremičnine premoženje, ki ga je prevzela na podlagi 9. člena ZD, v celoti izčrpalo. Nasprotovala je tudi dovoljenemu sredstvu izvršbe z navedbami, da ima pravico do ločitve zapuščine od ostalega premoženja in da za zapustnikove dolgove odgovarja po načelu „cum viribus hereditatis“, torej le s tistim premoženjem, ki ga je prevzela kot zapuščino brez dedičev.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da je ob takšnih ugovornih navedbah dolžnice (upoštevaje zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče) pravilen zaključek, da se dolžnica ni uspela razbremeniti odgovornosti za plačilo preostale neplačane terjatve upnika. Ni namreč zatrjevala (in izkazala), da za dolgove zapustnika odgovarja le do višine vrednosti prevzetega premoženja ob smrti zapustnika, ki je že bila v celoti izčrpana, kar je bilo njeno dokazno breme (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 365/2005 z dne 30. 8. 2007 in opr. št. II Ips 329/2005 z dne 26. 4. 2007). Tako niti ni zatrjevala, kakšna je bila vrednost prevzetega premoženja ob smrti zapustnika, niti ni zatrjevala, da je bila ta že v celoti izčrpana. Sodišče druge stopnje poudarja, da za uporabo določbe o omejitvi odgovornosti dediča oz. v obravnavanem primeru Republike Slovenije za dolgove zapustnika po 142. členu ZD ni pravno pomembna vrednost, ugotovljena v izvršilnem postopku, niti vrednost kupnine, ki je bila dosežena s prodajo v izvršilnem postopku, temveč zgolj vrednost premoženja ob smrti zapustnika.

Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da ima država v tem primeru pravico do ločitve zapuščine. Ločitev zapuščine od premoženja dediča (separatio bonorum) lahko v skladu s 143. členom ZD zahtevajo le upniki zapustnika in še to le v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja, tj. od zapustnikove smrti. Drugih primerov ločitve zapuščine ZD ne ureja.

Po opisanem je sodišče druge stopnje ugodilo upnikovi pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugovor dolžnice na podlagi IV. odstavka 58. člena ZIZ zavrnilo kot neutemeljen (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 358. in 366/I členom ZPP ter s 15. členom ZIZ). Ker dolžnica z ugovorom ni uspela, mora sama kriti svoje ugovorne stroške (

I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), upniku pa mora v skladu s V. odstavkom 38. člena ZIZ in II.

odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ povrniti potrebne stroške odgovora na ugovor, ki so sestavljeni iz: nagrade za sestavo odgovora na ugovor v znesku 29,25 EUR po tar. št. 3464 tarife Zakona o odvetniški tarifi (in ne po tar. št. 3465, ker gre za izvršbo na denarno terjatev), pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 5,85 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV v znesku 7,02 EUR po tar. št. 6007 in tako skupaj znašajo 42,12 EUR. Tako odmerjene stroške ugovornega postopka je dolžnica dolžna povrniti upniku v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje (299. člen Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ in načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006).

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker je upnik v celoti uspel s svojo pritožbo (II.

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ) , mu je dolžnica dolžna plačati za izvršbo potrebne (V. odstavek 38. člena ZIZ) pritožbene stroške, ki so sestavljeni iz 117,00 EUR za sestavo pritožbe (tar. št. 3468 tarife Zakona o odvetniški tarifi), 20,00 EUR izdatkov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 20 % DDV v znesku 27,40 EUR (tar. št. 6007) ter sodne takse v znesku 100,00 EUR (tar. št. 4034 taksne tarife Zakona o sodnih taksah), kar skupaj znaša 264,40 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je dolžnica dolžna povrniti upniku v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje (299. člen OZ v zvezi s 378. členom OZ in načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006).