Jedro

Načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice.

Z izdajo oziroma kasnejšo pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb je pravni prednik tožene stranke izvorno pridobil lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah, ne glede na prejšnje lastninsko stanje na spornih nepremičninah, kar pa pomeni, da tožnik s predhodno zatrjevano originarno pridobljeno lastninsko pravico zaradi priposestvovanja istih nepremičnin (po njegovem pravnem predniku) ne more uspeti, saj bi bilo sicer poseženo v ustavno načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS in ob zgoraj navedenih stališčih tudi v pravico do zasebne lastnine, pri čemer pritožbeno tudi ni sporno, da pravnomočne denacionalizacijske odločbe niso bile nikoli razveljavljene, spremenjene ali odpravljene in so še vedno v veljavi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 783,97 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin parcelnih številk, navedenih v izreku sodbe, ter tudi zahtevek za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine – zemljiškoknjižnega dovolila za vpis bremen proste lastninske pravice pri predmetnih nepremičninah na ime tožnika, zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je v II. točki izreka naložilo toženi stranki v 15. dneh povrniti pravdne stroške v višini 5.614,37 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka (tožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka napačna. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve, da je pravni prednik tožene stranke (toženca) z izdajo oziroma kasnejšo pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb izvorno pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah, da gre za pridobitev z učinkom ex nunc, to je ne glede na prejšnje lastninsko stanje na spornih nepremičninah, kar pomeni, da v primerjavi s predhodno po tožniku zatrjevano originarno pridobljeno lastninsko pravico zaradi priposestvovanja istih nepremičnin ta, čeprav je časovno starejšega nastanka, ne more razveljaviti kasnejše izvorno pridobljene lastninske pravice. Poudarja, da je takšno stališče nepravilno in da je s takšnim stališčem ravno tožniku oziroma njegovemu pravnemu predniku kršena ustavna pravica do zasebne lastnine. Poudarja, da tožnik ni bil stranka v denacionalizacijskem postopku, s postopkom ni bil seznanjen in v njem ni sodeloval, prav tako tožnikov oče (in tudi ne tožnik) ni bil stranka v nacionalizacijskem postopku. Navaja, da je bilo tekom postopka dokazano, da je tožnikov oče priposestvoval lastninsko pravico na spornih nepremičninah v obdobju od 1919 do 1939 in na podlagi priposestvovanja postal lastnik spornih nepremičnin na originaren način leta 1939, torej pred nacionalizacijo, ki je bila leta 1952, kar pomeni, da te lastninske pravice tožnikov pravni prednik z nacionalizacijo ni izgubil in je ni mogel izgubiti. Pravnemu predniku tožnika tudi nikoli ni bila izdana odločba o nacionalizaciji predmetnih nepremičnin in mu torej formalno niso bile nikoli odvzete, prav tako jih je tudi v času nacionalizacije imel v uporabi, posesti (najprej tožnikov pravni prednik, nato pa tožnik). Ker je tožnikov pravni prednik pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah originarno s priposestvovanjem že leta 1939, je v času nacionalizacije ni izgubil in ni mogel izgubiti in mu tudi vrnitve nepremičnin na način, kot ga predvideva Zakon o denacionalizaciji, ni bilo treba zahtevati. V denacionalizacijskem postopku pravni prednik tožene stranke ni pridobil in ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah, saj so bile nepremičnine že v lasti tožnika. Tožnik tako z vložitvijo tožbe nikakor ni obšel denacionalizacijskega postopka. Navaja, da je tudi sodna praksa je že sprejela stališče, da je pri konkurenci dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice (priposestvovanje in odločba upravnega organa o denacionalizaciji), močnejša pravica tistega, ki je imel nepremičnine dejansko dalj časa v posesti (sodba VS RS II Ips 424/2010) in tudi, da je npr. v primeru kolizije med oporočnim dedičem in priposestvovalcem, ki je dobronamerno izvrševal posest, potrebno dati prednost priposestvovalcu (VSL II Cp 665/2018). Izpostavlja, da so tožnik in njegovi pravni predniki imeli sporne nepremičnine ves čas v posesti, kot je bilo tekom postopka zatrjevano in tudi dokazano, pravni predniki toženca in toženec pa očetu tožnika in nato tudi tožniku nikoli niso nasprotovali uporabe, obdelovanja, izkoriščanja posesti celotne površine spornih nepremičnin, po domače ″M.″. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pravnemu predniku tožene stranke kot upravičencu do denacionalizacije ni moč očitati nedobrovernosti glede na izdane tri denacionalizacijske odločbe, na podlagi katerih naj bi pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah in da tudi zato ni moč ugoditi tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Toženčev pravni prednik se je po navedbi pritožbe dobro zavedal in vedel, da ni lastnik spornih nepremičnin, kar je bilo zatrjevano in dokazano tekom postopka. Dejstvo, da je tožnik tudi po denacionalizaciji še naprej nemoteno v celoti uporabljal, izkoriščal sporne nepremičnine vsekakor potrjuje, da je dejanski lastnik spornih nepremičnin. V kolikor bi pravni prednik tožene stranke menil, da so bile nepremičnine s strani države v denacionalizacijskem postopku pravilno formalno vrnjene njemu, bi nad nepremičninami vsekakor pričel izvrševati lastninsko pravico. Med pokojnim očetom toženca in tožnikom je bilo celo dogovorjeno, da bosta še formalno, za potrebe vpisa v zemljiško knjigo uredila prenos lastninske pravice na ime tožnika, kar pomeni, da sama denacionalizacijska odločba tudi za pravnega prednika toženca ni imela nobene veljave, kar sta tudi pričela izvrševati, sklenila sta darilno pogodbo, kar se jima je takrat zdelo najenostavnejše in najhitrejše, ker je šlo za kmetijska zemljišča, je bil postopek daljši in zahtevnejši in je Maze Franc pred overitvijo pogodbe umrl. Poudarja, da je v času denacionalizacije leta 1992, 1993 sama denacionalizacijska odločba za tožnika in očeta toženca ni imela nikakršne teže, takrat je še vedno vladalo tudi neurejeno zemljiškoknjižno stanje. Sodišče prve stopnje je nepravilno dalo močnejšo pravico pravnomočnim denacionalizacijskim odločbam in ne originarni pridobitvi lastninske pravice na spornih nepremičninah s priposestvovanjem. Ob konkurenci dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice bi moralo močnejšo pravico dati tožniku, ker je njegov pravni prednik prej pridobil lastninsko pravico na originaren način in je z drugačno odločitvijo kršilo njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi nepravilno presodilo, da v obdobju po izdanih denacionalizacijskih odločbah v času teka priposestvovalne dobe tožniku ni moč pripisati dobre vere. Določene dele navedb in izjav tožnika je sodišče prve stopnje izvzelo iz konteksta oziroma je upoštevalo zgolj določene dele njegovih izjav in navedb. Z odločitvijo, da je toženec uspel izpodbiti nedobrovernost tožnika, je ravnalo pristransko v korist toženca. Iz navedb in dokazov po navedbi pritožbe namreč jasno izhaja, da je bil tožnik ves čas v dobri veri in je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dobra vera tožnika prenehala po izdaji denacionalizacijskih odločb. Kot je tožnik tekom postopka navajal in dokazal, je imel tudi po denacionalizaciji vse sporne nepremičnine še vedno v posesti kot lastnik in jih uporabljal kot dober gospodar ter bil prepričan, da je lastnik nepremičnin. Z denacionalizacijskim postopkom tožnik ni bil seznanjen in v njem ni sodeloval. O tem, da so bile toženčevemu očetu izdane denacionalizacijske odločbe, je tožnika v postopku seznanil toženčev oče in takrat sta se tožnik in pokojni oče toženca ustno dogovorila, da tožnik nepremičnine še naprej uporablja kot lastnik in jih ima v posesti, saj jima je to narekovalo načelo pravičnosti, zaupanja, dejanskega stanja, saj je tožnik oziroma poprej njegov oče bil dejanski lastnik nepremičnin, kar pomeni, da sama denacionalizacijska odločba tudi za pravnega prednika toženca ni imela nobene veljave, pomena. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da dogovarjanje tožnika z očetom toženca glede uporabe nepremičnin po denacionalizaciji pomeni, da se je tožnik zavedal, da potrebuje dovoljenje za uporabo nepremičnin. Sodišče prve stopnje navedbe in izjave tožnika tolmači napačno in vzeto iz konteksta. Takšen dogovor med njima pomeni ravno nasprotno. Kolikor bi namreč tožnik takrat, ko ga je oče toženca seznanil z denacionalizacijskimi odločbami, imel dvom o lastništvu na nepremičninah, ne bi še naprej uporabljal nepremičnin in jih imel v posesti kot lastnik. Prav tako bi toženčev oče, v kolikor bi menil, da je on lastnik nepremičnin, slednje uporabljal sam, jih imel v posesti. Dogovor med tožnikom in očetom toženca torej pomeni zgolj nepriznavanje denacionalizacijskih odločb in priznavanje tožnika kot lastnika nepremičnin. Ker so denacionalizacijske odločbe izdali upravni organi, je življenjsko logično, da je oče toženca tožniku povedal, kaj je prejel, hkrati pa sta se dogovorila, da ostane dejansko stanje takšno, kot je vseskozi, da je tožnik lastnik in uporablja ter ima v posesti nepremičnine kot lastnik. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik po izdanih denacionalizacijskih odločbah, če bi menil, da je lastnik, ne bi potreboval dovoljenja ne pogovorov z očetom toženca. Nepravilno je tudi mnenje sodišča, da izpovedba tožnika, da mu je oče toženca rekel, da bi sporne nepremičnine morale biti od toženčevega očeta, pomeni, da se je zavedal, da niso njegove. Tožnik pojasnjuje, da je preprost kmečki človek, ki je bil v predmetnem postopku prvič v življenju zaslišan na sodišču, zato je imel tudi določeno tremo in se je izražal preprosto, v nekoliko starinskem jeziku. Iz celotne izpovedbe kot tudi iz vseh navedb in dokazov nedvomno izhaja, da je bil tožnik ves čas upravičeno prepričan, da so nepremičnine njegova last. Tožnik je jasno izpovedal, da mu je kot otroku predvsem oče velikokrat povedal, da so nepremičnine že vseskozi njegova last, da spadajo k njihovi domačiji in da jih imajo vseskozi v posesti. Izpovedba tožnika, da je toženčev oče rekel, da bi nepremičnine morale biti od toženčevega očeta, se nanašajo na izdane denacionalizacijske odločbe in ne na popravo krivice, ker naj bi tožnikov oče del domačije dobil le v preužitek. Sodišče prve stopnje je navedbe in izjave tožnika tudi v tem delu napačno tolmačilo, jih vzelo iz konteksta. Pri dogovoru med tožnikom in očetom toženca se ni popravljalo nikakršnih krivic zaradi domnevnih služnostnih pravic, ko pa tožnik sploh ni vedel za obstoj kakršnekoli služnostne pravice. Če že, se je popravljala krivica oziroma napaka, storjena v nacionalizacijskem in nato denacionalizacijskem postopku. Po navedbi pritožbe iz vseh navedb in izjav ter dokazov jasno izhaja, da je sklenitev darilne pogodbe med tožnikom in očetom toženca za sporne nepremičnine pomenila zgolj formalno ureditev dejanskega stanja v zemljiški knjigi. V času podpisa darilne pogodbe je tako še vedno teklo priposestvovanje, saj je bil tožnik v dobri veri, da je lastnik nepremičnin. Življenjsko nelogično bi namreč bilo, da bi nekdo podaril toliko nepremičnin neki osebi, čeprav je imel več svojih otrok, če bi menil, da so njegove. Slednje so po smrti toženčevega očeta priznali skoraj vsi njegovi dediči (pet od sedmih), kar le še potrjuje, da so tako toženčev oče kot njegovi dediči dobro vedeli, da so nepremičnine last tožnika. Tudi po smrti toženčevega očeta je bil tožnik v dobri veri, da je lastnik nepremičnin, vendar so bile nepremičnine nato predmet dedovanja, ker so bile formalno vpisane v zemljiško knjigo na ime očeta toženca. Tožnik je bil tudi ob vložitvi tožbe in je še vedno prepričan, da je lastnik predmetnih nepremičnin. Sodišče bi moralo oceniti izjavo – zaslišanje tožnika kot celoto. V obdobju po denacionalizaciji se je tožnik sicer zavedal, da v zemljiško knjigo ni vpisan, vendar je opravičeno menil, da to na njegovo lastninsko pravico ne vpliva. Nepremičnine je namreč imel vseskozi v posesti, jih uporabljal kot lastnik in oče toženca se je s tem strinjal in mu tega ni nikoli prepovedoval. Tožnik je tekom postopka pojasnil, da mu ni znano, da naj bi imel njegov oče na nepremičninah služnost in da naj bi oče njegovega očeta, tožnikov ded, prodal nepremičnine pravnemu predniku toženca. Oče tožnika ni bil prisoten pri zapisu pogodbe in zato za slednje ni vedel in mogel vedeti, temu pa pritrjuje tudi dejstvo, da je vseskozi imel posest in je uporabljal nepremičnino kot lastnik. Zato je tožnik na zaslišanju izrazil dvom, da mu oče morda ni govoril prav. V zvezi s pogodbami iz leta 1919 pa tožnik v pritožbi še pojasnjuje, da je pokojni oče tožnika bil ves čas do svoje smrti 1969 v dobri veri, da ima neomejeno lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi pravnega posla s svojimi starši iz leta 1919 in je kot lastnik vseskozi imel nepremičnine v posesti in z njimi upravljal kot dober gospodar. Tožniku je oče povedal, da je njegov oče, tožnikov ded, del svojega kmetije, to je M. dal očetu tožnika, del kmetije pa očetovi sestri F. A., slednje pa naj bi storil z ločenima pogodbama v letu 1919. Že samo dejstvo, da je oče tožnika skupaj s svojo družino obdeloval in imel v posesti kot lastnik sporno posestvo M, njegova sestra F. A. skupaj s svojo družino pa preostali del kmetije, jasno priča o tem, da je ded tožnika izročil sporne nepremičnine očetu tožnika, ostalo pa F. A., na podlagi različnih pogodb iz leta 1919 in ne na podlagi pogodbe z dne 7. 11. 1919, na katero se sklicuje tožena stranka. Tožnik do predmetnega postopka ni slišal za kupno pogodbo z dne 7. 11. 1919. V letu 1919 sta bili sklenjeni najmanj dve pogodbi, ki sta dejansko bili veljavni oziroma sta se dejansko izvrševali. Tako je več kot očitno, da predmet pogodbe z dne 7. 11. 1919 ni bilo posestvo M., temveč ostalo posestvo (oče tožnika je očitno naredil več pogodb). Vendar po navedbi pritožbe to, kot je že pojasnjeno tekom postopka, v predmetni zadevi sploh ni pomembno. Pomembno je zgolj dejansko stanje, to pa je, da je oče tožnika vse od leta 1919 dalje imel v posesti sporne nepremičnine na podlagi drugega pravnega posla iz leta 1919, ne na podlagi pogodbe iz 7. 11. 2019. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da tožniku ni moč pripisati dobre vere, čeprav iz celotne izpovedbe tožnika in iz vseh navedb in dokazov nedvoumno jasno, da je bil tožnik vseskozi v dobri veri. Sodišče prve stopnje se je opredelilo zgolj do izjave tožnika, ni pa ocenilo izjave toženca. V predmetni zadevi bi sodišče prve stopnje moralo tudi presoditi, ali je bil toženec glede obstoja lastninske pravice dobroveren in oceniti tudi verodostojnost njegovega pričanja. Slednji je izpovedal očitno prilagojeno za potrebe tega postopka. Toženec ni bil v dobri veri, ko je zatrjeval, da so nepremičnine last njegovih pravnih prednikov. Iz celotne izpovedbe iz dokazov namreč jasno izhaja, da se tudi toženec dobro zaveda, da je tožnik lastnik nepremičnin. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. V kolikor bi sodišče upoštevalo izjavo tožnika kot celoto in v kolikor bi dovolj kritično ocenilo izpovedbo toženca, bi moralo ugotoviti, da je bil tožnik vseskozi dobroveren. Prav tako bi sodišče prve stopnje za nedvomno razjasnitev v zvezi z dobro vero moralo izvesti vse s strani tožnika predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh s strani tožnika predlaganih prič, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zavrnitev izvedbe dokazov – zaslišanja predlaganih prič z razlogom, ker naj bi bilo zaslišanje nepotrebno, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče lahko zavrne predlog za izvedbo dokazov le, če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. Iz sodbe izhaja, da sodišče ni bilo nedvoumno prepričano v domnevno nedobrovernost tožnika, saj samo v 17. točki obrazložitve navaja, da je tožnikova izpoved nekoliko nekonsistentna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje očitno imelo določen dvom, bi zato vsekakor moralo zaslišati vse predlagane priče in bi moralo tako nedvomno ugotoviti, ali je tožnik bil v dobri veri ali ne, saj ne more kar samo presoditi, da predlagane priče ne bi vedele o slednjem nič povedati. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh predlaganih prič in je samo presodilo, da priče ne bi vedele v zvezi s tem nič povedati, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Sodišče bi moralo postopati skladno z načelom materialne resnice, v skladu s katerim mora biti sodišče o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev, povsem prepričano. Glede stroškovne odločitve pritožba navaja, da je sodišče toženi stranki napačno priznalo 800 točk za ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi, ker je bil ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi kot neutemeljen zavrnjen. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izda sodbo, s katero bo odločilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka (toženec) po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe1, in po v dokaznem postopku izvedenih dokazih2, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper toženca za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na v zahtevku s parcelnimi številkami opredeljenih nepremičninah in tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za bremen prost vpis lastninske pravice na ime tožnik3. 6. Presodilo je, da zahtevka nista utemeljena. Pri tem izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in materialnopravnih podlag, navedenih v točkah 9, 10, 13, 14, 16, 17, glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa tudi v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Pritožba po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje v točkah 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbeno niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile nepremičnine, ki so predmet zahtevka in na katerih tožnik zatrjuje priposestvovanje lastninske pravice, v letu 1952 predmet razlastitve, pravnim prednikom tožene stranke pa vrnjene v denacionalizacijskem postopku s tremi odločbami o denacionalizaciji v letih 1992 in 19934. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da odločba o denacionalizaciji predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice, ker gre za konstitutivno odločbo z neposrednimi pravnimi učinki. Pravilno je pojasnilo, da se je v ustavnosodni presoji izoblikovalo in ustalilo stališče o posebno varovanem položaju denacionalizacijskih upravičencev, pri čemer je vsak naknadni poseg v pravico do denacionalizacije poseg v človekovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave RS5, ki mu je sledila tudi sodna praksa6. Pravilno je tako poudarilo, da imajo denacionalizacijski upravičenci varovan pravni položaj že od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen), da 33. člen Ustave RS jamči zaupanje v določeno trajnosti, zanesljivost, stabilnost in nespremenljivost pridobljene lastninske pravice. Pravilno je poudarilo tudi, da načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice. Pravilno je tako stališče, da poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, predstavlja kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da v pravdnem postopku tako tudi ni mogoče popravljati napak, storjenih v postopku denacionalizacije. Pritrditi je tako tudi razlogom in stališču sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve, da poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa (kot so v konkretnem primeru odločbe o denacionalizaciji), če ta ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, predstavlja kršitev ustavno varovane pravice do zasebne lastnine. Zato je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je z izdajo oziroma kasnejšo pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb pravni prednik tožene stranke izvorno pridobil lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah, ne glede na prejšnje lastninsko stanje na spornih nepremičninah, kar pa pomeni, da tožnik s predhodno zatrjevano originarno pridobljeno lastninsko pravico zaradi priposestvovanja istih nepremičnin (po njegovem pravnem predniku) ne more uspeti, saj bi bilo sicer poseženo v ustavno načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS in ob zgoraj navedenih stališčih tudi v pravico do zasebne lastnine, pri čemer pritožbeno tudi ni sporno, da pravnomočne denacionalizacijske odločbe niso bile nikoli razveljavljene, spremenjene ali odpravljene in so še vedno v veljavi.

8. Ob obrazloženem tako ni slediti v pritožbi predstavljenim drugačnim stališčem in razlogom pritožnika, pri čemer poudarja, da z denacionalizacijskim postopkom ni bil seznanjen, da v njem ni sodeloval, da njegov oče (in tudi ne tožnik) tudi ni bil stranka v nacionalizacijskem postopku, da njegov pravni prednik priposestvovane lastninske pravice že leta 1939, z nacionalizacijo, ki je bila leta 1952, ni izgubil in je ni mogel izgubiti in da mu tudi vrnitve v denacionalizacijskem postopku ni bilo treba zahtevati, kot tudi, da tudi pravni prednik toženca v denacionalizacijskem postopku ni mogel pridobiti lastninske pravice, ker so bile nepremičnine že v lasti tožnika. Prav tako pa ob že predstavljenih pravilnih stališčih tako tudi ne more uspeti z navedbami in predvsem z v pritožbi ponujenimi lastnimi dokaznimi zaključki o nedobrovernosti pravnega prednika toženca kot upravičenca do denacionalizacije7, kot tako tudi ne z očitkom, da je bila s takšnimi zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje tožniku oziroma njegovemu pravnemu predniku kršena ustavna pravica do zasebne lastnine.

9. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi dokazni oceni in na njej temelječem materialnopravnem zaključku, da tožniku v pravno relevantnem obdobju po izdaji denacionalizacijskih odločb ni moč pripisati za zatrjevano priposestvovanje lastninske pravice po materialnem pravu potrebne dobrovernosti, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od 15 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in sledilo tudi v pritožbi večkrat izpostavljenim navedbam glede uporabe in koriščenja spornih nepremičnin, pri čemer je pojasnilo in obrazložilo tudi podlage za to8. Prepričljiv in pravilen pa je tudi zaključek, da tožniku v pravno relevantnem obdobju po izdaji denacionalizacijskih odločb ni moč pripisati za zatrjevano priposestvovanje lastninske pravice potrebne dobrovernosti. Dejanski zaključki so prepričljivo obrazloženi, dokazna ocena izvedenih dokazov pa je, vključno z dokazno oceno izpovedi tožnika v 17. točki obrazložitve, ki jo posebej izpostavlja pritožba, celovita, konsistentna, logična in dokazno podprta ter ustreza tudi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, čemur je sodišče prve stopnje tudi zadostilo. Pravilno in prepričljivo se je sodišče prve stopnje v dokazni oceni in dokaznih zaključkih opredelilo tudi glede dogovora tožnika s pravnim prednikom toženca glede uporabe nepremičnin, in tudi glede pogodbenega urejanja z darilno pogodbo9. Zato ni slediti obširnim pritožbenim navedbam in pritožbeni kritiki dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, v kateri pa pritožnik ponuja predvsem lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in lastne dokazne zaključke. Ob med pravdnima strankama kot nespornem ugotovljenem dejstvu, da je toženec zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin10 in v obrazložitvi sodbe tudi pravilno navedeni materialnopravni podlagi, tudi ni pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče presojati tudi dobrovernost toženca glede lastninske pravice, saj je za priposestvovanje lastninske pravice odločilna dobra vera priposestvovalca in ne zemljiškoknjižnega lastnika. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek ob tem, da ima sodba zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Če tožnik pri tem meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je že na tem mestu pojasniti, da je sodba jasno obrazložena in ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, tako da nedvomno omogoča pritožbeni preizkus. Ob zgoraj obrazloženem se za neutemeljene tako pokažejo tudi pritožbeni očitki, da je ob zaključku, da je toženec uspel izpodbiti dobrovernost tožnika, sodišče prve stopnje odločilo pristransko.

11. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve pojasnilo in navedlo po vsebini sprejemljive razloge, čemu ni izvedlo zaslišanja po tožeči stranki še predlaganih prič, pri čemer tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, kot to skuša predstaviti pritožba. Pritožba sodišču prve stopnje ob tem očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki pa je ne opredeli. Zato tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti. V kolikor pa je iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da pri tem očita postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave), ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala, pa je pojasniti, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo (213. člen ZPP), mora pa zavrnitev dokaznih predlogov razumno in s pravilnimi razlogi obrazložiti, čemur pa je sodišče prve stopnje z razlogi v obrazložitvi tudi zadostilo. Zato z neizvedbo dokazov sodišče prve stopnje tudi te postopkovne kršitve ni storilo.

12. Pritožba z razlogi sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve, s katerimi je utemeljilo zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ne polemizira, tudi sicer pa so razlogi materialnopravni pravilni.

13. Stroškovno odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 21 in 22 obrazložitve. Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je utemeljeno in pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, glede potrebnosti pravdnih stroškov pa na določbi 155. in tudi 151. člena ZPP ter na veljavno Odvetniško tarifo (OT). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje toženi stranki kot potreben strošek nepravilno priznalo tudi 800 točk za ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bilo s sklepom sodišča prve stopnje 29. 5. 2020 delno ugodeno drugemu predlogu za izdajo začasne odredbe11, da je bil ugovor tožene stranke s sklepom sodišča prve stopnje z dne 25. 8. 2020 zavrnjen12, na pritožbeni stopnji pa je bilo pritožbi tožene stranke ugodeno in odločitev o ugovoru spremenjena tako, da je bilo ugovoru ugodeno13. Tako se pritožba tudi glede stroškovne odločitve pokaže za neutemeljeno.

14. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi materialnopravno utemeljeno zavrnilo zahtevka tožeče stranke. Očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti uradoma. Zato je pritožbo tožnika zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato mora svoje stroške pritožbe na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti sam. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora tožencu povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo stroški odvetniškega zastopanja sestave odgovora na pritožbo v višini 1000 točk (1. točka tar. št. 21 OT), poročila stranki 50 točk, kar skupaj predstavlja 1050 točk, materialni stroški v višini 21 točk, skupaj torej 1071 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 642,60 EUR, s priznanim 22 % DDV pa 783,97 EUR. Ta znesek potrebnih stroškov odgovora na pritožbo mora tožnik tožencu povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi14. 1 Primerjaj točki 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 2 Primerjaj točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj točki 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-457/09 z dne 28. 9. 2011. 6 Primerjaj npr. odločbo VS RS II Ips 346/2014 z dne 14. 4. 2016. 7 Do tega se je sodišče prve stopnje sicer tudi opredelilo v opombi št. 19 izpodbijane sodbe, pri čemer vprašanje (ne)dobrovernosti denacionalizacijskega upravičenca ob neprerekanem dejstvu pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb po presoji pritožbenega sodišča ob že predstavljenih stališčih niti ne more biti odločilno. Učinek denacionalizacijskih odločb bi bilo mogoče izničiti le s pravnimi sredstvi, ki so na voljo v denacionalizacijskem postopku (tako npr. tudi VS RS v odločbi II Ips 346/2014). 8 Primerjaj točko 15 in poprej tudi 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj točki 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Primerjaj 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Prim. list. št. 101- 106 v spisu. 12 Primerjaj list. št. 142 -151 v spisu. 13 Primerjaj sklep VSC Cp 2/2021 z dne 18. 1. 2021. 14 Primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.