Jedro

Stranka lahko predlaga nove dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti na prvem naroku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino zaradi poklicne bolezni. Da gre za poklicno bolezen izhaja že iz strokovnih mnenj v invalidskem postopku, kjer je bilo ugotovljeno, da je vzrok invalidnosti I. kategorije pretežno poklicna bolezen in kar je dokaz o vzročni zvezi med delom pri toženi stranki in škodo, ki se kaže v splošnem zmanjšanju tožničinih življenjskih sposobnosti in izgubljenim zaslužkom. Tožena stranka bi v delovnem sporu taki ekspertizi lahko oporekala, vendar se je obstoju vzročne zveze uprla šele na obravnavi dne 11. 10. 2000 in šele tedaj predlagala tudi dokaze, ki naj bi vzročno zvezo izključili. Ker je bilo tako ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 286. člena ZPP, sodišče teh dejstev in dokazov ni upoštevalo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (enako tudi pritožbo tožnice) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča tako o temelju kot o višini tožbenega zahtevka. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe tožene stranke glede vzročne zveze in presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče pravočasno predlaganega dokaza z izvedencem medicine dela ni izvedlo, kakor tudi ne dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala naknadno, vendar v skladu z določb 286. člena ZPP. S tem je sodišče kršilo določila procesnega zakona in nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je na prvem naroku dne 30. 8. 2000 izrecno ugovarjala temelju tožbenega zahtevka in tudi višino ter zahtevala dopolnitev izvedeniškega mnenja tudi glede temelja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer ne navede izrecno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Iz njenih navedb pa dovolj jasno izhaja le zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP - da je sodišče nepravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Revizijsko sodišče se strinja z (obširno) obrazložitvijo drugostopnega sodišča o pravilni uporabi 286. člena ZPP. Tej obrazložitvi ni kaj dodati. Bistvena je ugotovitev, da je bila v začetku sodnega postopka (v letu 1994, torej pred uveljavitvijo ZPP) med strankama nesporna vzročna zveza med delom pri toženi stranki in astmatskimi težavami tožnice (ugotovitev tega dejstva kot nespornega na obravnavi dne 13. 6. 1994). Na podlagi tega je sodišče postavilo izvedenca (iz pulmologije), ki je svoje mnenje podal 27. 3. 2000, torej že po uveljavitvi ZPP.

(Novi) ZPP je začel veljati (dne 14. 7. 1999) v teku pravde. Ker do takrat še ni bila izdana sodba sodišča prve stopnje, se je po določbi prvega odstavka 498. člena ZPP postopek nadaljeval po določbah novega ZPP. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka navesti vsa odločilna dejstva in predlagati vse dokaze za njihovo dokazovanje najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Po določbi drugega odstavka 286. člena ZPP lahko to stori sicer tudi pozneje, vendar le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti na prvem naroku. V tej zadevi je bil prvi narok opravljen sicer že pred uveljavitvijo ZPP, toda na podlagi prehodne določbe 499. člena ZPP smejo stranke v takem primeru navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP. Tak prvi narok je bil v tej zadevi opravljen dne 30. 8. 2000. To je bil tisti narok, na katerem je tožena stranka še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, ne da bi ji bilo treba izkazati, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej.

Na obravnavi dne 30. 8. 2000 je tožena stranka res "še vedno" ugovarjala tožbenim zahtevkom tako po temelju kot po višini. Toda njeni ugovori in dokazni predlogi so se po eni strani nanašali na temelj in višino zahtevka za povračilo gmotne škode (točka 6). Po drugi strani pa tožena stranka ni ugovarjala vzročni zvezi in svoji soodgovornosti za nastanek poklicne bolezni pri tožnici. V točki 7. je navedla le svoje nestrinjanje s pisnim izvedenskim mnenjem in deležu njene soodgovornosti, ki naj bi bil v višini 50% previsok. V tem delu je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, čemur je sodišče v bistvu ugodilo s tem, ko je bil izvedenec neposredno zaslišan na naslednji obravnavi. Do tu sploh ne gre za vprašanje prekluzije, saj je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze o zatrjevanih in prerekanih dejstvih.

Šele v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2000 je tožena stranka začela navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze v zvezi z ugotovitvami Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in izvedenca, ne samo o vplivu poklicne bolezni in bolezni na upokojitev v razmerju 50-50, temveč tudi glede ugotovitve, da sploh gre za poklicno bolezen. Sodišče druge stopnje je utemeljeno presodilo, da tožena stranka ni dokazala (dejansko tega tudi zatrjevala ni), da teh dejstev in dokazov ni mogla navesti oziroma predlagati že prej. Šele v pritožbi navajani razlogi za nepravočasno predlaganje dokazov tudi po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni, pa tudi resnični niso. Na obravnavi dne 30. 8. 2000 sodišče prve stopnje ni obravnavalo le vprašanja umika tožbe, saj je tožena stranka podala navedbe o tožbenem zahtevku in pripombe na pisno izvedensko mnenje ter predlagala tudi dokaze. Zakaj kasneje predlaganih dokazov ni predlagala že takrat, pa tudi v reviziji ne pojasni.

Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava, vendar le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji in preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija. Tožena stranka v reviziji zatrjuje le, da naj bi sodišči z neizvedbo predlaganih dokazov zmotno oziroma nepopolno ugotovili dejansko stanje in zato zmotno uporabili materialno pravo. S tem pa vsebinsko izpodbija dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar pa po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. V izvedenih dokazih (listine v sodnem in invalidskem spisu ter pisno izvedensko mnenje in neposredno zaslišanje izvedenca) pa je tudi po presoji revizijskega sodišča zadostna podlaga za odločitev o tem, da obstoji vzročna zveza med delom tožnice in ugotovljeno poklicno boleznijo, kot tudi o deležu soodgovornosti same tožnice in vplivu drugih njenih bolezni ter osebnih okoliščin na invalidnost in zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti.

Tožena stranka odmeri odškodnine (njeni višini) neposredno ne ugovarja: ne glede odškodnine za nematerialno škodo ne glede gmotne škode. Zato je revizijsko sodišče štelo, da revizija sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ne izpodbija in je ni preizkušalo.

Ker glede na navedeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).