Jedro

S podstanovalsko pogodbo je bilo toženi stranki oddano stanovanje v celoti. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da spričo ugotovljenih okoliščin vselitve tožene stranke, ta napram stanodajalcu po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) ni pridobila zaščite. Tudi po sedaj veljavnem Stanovanjskem zakonu uporablja tožena stranka stanovanje nezakonito in zato je tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja utemeljen (58.čl. SZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema, da izpraznita stanovanje v Ljubljani, in ga izročita tožeči stranki. Proti tej sodbi se je pritožil toženec E. K. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec E. K.je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 385.čl. Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju toženčevih pravic do stanovanja upoštevalo okoliščino, da B. B. (ki je oddala stanovanje tožencema) nima sklenjene najemne pogodbe s tožečo stranko. Po Stanovanjskem zakonu preneha stanovanjska pravica s sklenitvijo najemne pogodbe. Če lastnik stanovanja, kateremu 156.čl. nalaga obveznost sklenitve najemne pogodbe, te pogodbe ni sklenil, to ne more biti v škodo najemnici oz. toženi stranki kot podnajemniku. Sodišče statusa najemodajalke ni ugotavljalo in o tem ni zavzelo stališča. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljanih revizijskih razlogov kršitev določb pravdnega postopka toženec v reviziji ni določno navedel in ti tudi iz obrazložitve revizije ne izhajajo.

Na pomanjkljive dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje se toženec v reviziji ne more uspešno sklicevati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja se je tožena stranka upirala s tem, da se je sklicevala na pogodbo, ki jo je za to stanovanje sklenila z imetnico stanovanjske pravice B. B. Predložila je dve pogodbi med B. in tožencema z dne 8.10. 1991 in 14.10.1991. Po izpovedbah toženca E. K., B. ni nikoli stanovala v stanovanju skupaj s tožencema. S podstanovalsko pogodbo je bilo toženi stranki oddano stanovanje v celoti. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da spričo ugotovljenih okoliščin vselitve tožene stranke, ta napram stanodajalcu po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) ni pridobila zaščite. Tudi po sedaj veljavnem Stanovanjskem zakonu uporablja tožena stranka stanovanje nezakonito in zato je tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja utemeljen (58.čl. SZ). Sodišče je ugotavljalo pravice tožene stranke v okviru njenega trditvenega gradiva, ki glede B. B. ni vsebovalo nobenih takih okoliščin, zaradi katerih bi bilo potrebno pred odločanjem o tožbenem zahtevku ugotoviti njen pravni položaj.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).