Jedro

Z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje po 15. členu ZZVZZ nastopi obveznost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 5. 2018 v zvezi s prvostopenjskim sklepom št. ... z dne 16. 4. 2018 in dokončna odločba št. ... z dne 25. 5. 2018 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 3. 2018 ter da se tožniku odpiše oziroma oprosti ali odloži plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje po stanju na dan 13. 3. 2018 v skupni višini 176,29 EUR, od tega 165,29 EUR glavnice in 11,02 EUR obresti. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo popravka tožbe, ki je bil vložen po zaključku glavne obravnave. S takim postopanjem se ne strinja. Sodišče je namreč tožniku določilo rok 8 dni, v katerem mu je naložilo, da v tem roku sporoči, ali bo še vztrajal pri tožbi ali bo tožbo umaknil. Tožnik tožbe ni umaknil, temveč je vložil popravek tožbe, ki bi ga sodišče moralo upoštevati, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik nadalje navaja, da naj bi bil po navedbah tožene stranke vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)1. Po mnenju tožnika pa bi moral biti v obvezno zdravstveno zavarovanje vključen po 22. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Tudi do tega vprašanja se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik je namreč obsojenec na prestajanju zaporne kazni, pred tem pa je bil od 28. 11. 2016 v priporu. V tem primeru je bil tožnika v obvezno zdravstveno zavarovanje dolžan vključiti zavod za prestajanje kazni zapora. Upoštevaje vse navedeno tako odpade pravna podlaga vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, po kateri je tožena stranka od tožnika terjala plačilo prispevkov. Sodba s tem v zvezi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tudi ni mogoče preizkusiti. Posledično pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in s tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je brez vsakršnih sredstev in bi v tem primeru bilo potrebno uporabiti določbo 58. člena ZZVZZ, ki napotuje na določbe, kako ravnati v primeru neizterljivosti prispevkov. Prav tako tudi ni pravilno stališče sodišča, da tožnik ni nasprotoval višini dolga. Bistveno je namreč, da je nasprotoval pravni podlagi obračunavanja prispevkov. Zaradi omenjenega nasprotovanja za sam spor tudi ni relevantna presoja trditev tožnika glede odpisa, obročnega plačila in odloga plačila prispevkov. Je pa tudi s tem v zvezi tožnik že podal svoje stališče tako v zvezi z 58. členom ZZVZZ kot tudi 60. členom navedenega predpisa in tudi glede določb Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju: Pravilnik)2. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na določbe Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF)3 pa tožnik navaja, da gre v danem primeru za terjatev tožene stranke iz naslova vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje nastalo pred uveljavitvijo ZUJF dne 31. 5. 2012 in da je potrebno kot materialnopravno podlago uporabiti navedeni Pravilnik. Tudi do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Možna pa je tudi uporaba 59. člena ZZVZZ, ki napotuje na uporabo določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2)4, po katerem se na podlagi 2. alineje 3. člena določbe tega zakona nanašajo tudi na prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. Pri tem pa ni možno slediti navedbam sodišča, da ne obstoji pravna podlaga po 110. členu ZdavP‑2. Tožnik je že pred sodiščem prve stopnje opozoril na možnost odloga izvršbe po določbi 153. člena ZDavP-2. Tudi o navedenem stališču sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka, na katere v pritožbi opozarja tožnik. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do bistvenih navedb tožnika.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 5. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 3. 2018. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožniku naložila, da v roku 30 dni od vročitve odločbe na določen podračun zavoda plača zapadle neplačane prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje v skupni višini 176,29 EUR, od tega 165,27 EUR glavnice in 11,02 EUR zamudnih obresti, po stanju dolga na dan 13. 3. 2018. V primeru, da v danem roku obveznosti ne bo izpolnil, se bodo zaračunavale tudi zamudne obresti in se bo pričel postopek davčne izvršbe (priloga A/10 in A/12 sodnega spisa). Nadalje je presojalo tudi dokončno odločbo št. ... z dne 24. 5. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 16. 4. 2018. Z navedenim sklepom je bila vloga za odlog oziroma obročno plačilo dolga zavržena (priloga A/13 in A/15 sodnega spisa).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 8. 2013 do 30. 11. 2017 prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 20. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. V obvezno zavarovanje je bil torej vključen kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, če ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk prvega odstavka in si sama plačuje prispevke. Omenjeno med samim postopkom ni bilo sporno. Tožnik je šele v vlogi, ki jo je poimenoval popravek tožbe in ki je bila na sodišče vložena 1. 4. 2019 uveljavljal, da bi namesto po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, v obvezno zavarovanje moral biti vključen na podlagi 22. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, po kateri so v obvezno zavarovanje vključeni priporniki, ki niso zavarovanci iz drugega naslova do trenutka nastopa pripora oziroma jim zavarovanje preneha v času pripora, obsojenci na prestajanju kazni zapora, mladoletniškega zapora, mladoletniki na prestajanju vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, osebe, ki jim je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter obvezno zdravljenje odvisnosti od alkohola in drog.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnikova vloga vložena na sodišče že po zaključku glavne obravnave. Iz zapisnika na listovni št. 15 sodnega spisa izhaja, da je bila glavna obravnava zaključena 22. 3. 2019. Sodišče je sicer tožniku dalo 8‑dnevni rok, vendar ne za dopolnitev tožbe, temveč je ugodilo prošnji tožnikove pooblaščenke, da se bo s svojo stranko posvetovala o morebitnem umiku tožbe. Sodišče strankam ni določilo dodatnega roka za predložitev novih vlog v katerih bi navajali nova dejstva. To možnost so skladno z določbami ZPP imeli do zaključka glavne obravnave. V tem primeru sodišče pravilno ni upoštevalo vloženega popravka tožbe, saj je bil ta vložen 1. 4. 2019, torej že po zaključku glavne obravnave.

8. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odlog, odpis oziroma na obročno odplačilo nastalega dolga. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje po 15. členu ZZVZZ nastopi obveznost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Glede vprašanja obračunavanja in plačevanja prispevkov pa je potrebno uporabiti 58. člen ZZVZZ, kjer je določeno, da glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjavo prispevkov, vračila preveč plačanih prispevkov, zamudnih obresti, odpisa zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja, se smiselno uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov. Pri tem pa je bistveno, da tožena stranka nima več pooblastila za določitev meril in pogojev, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje, prispevek lahko zmanjša ali odpiše. Ta določba, ki je bila vključena v 60. člen ZZVZZ, od uveljavitve ZUJF, to je od 31. 5. 2012, ne velja več. Tožnikova obveznost za plačilo prispevkov ni nastala pred uveljavitvijo ZUJF, kot to v pritožbi zmotno navaja tožnik, saj gre za obveznost plačila prispevkov za obdobje od 1. 2. 2017 do 31. 8. 2018. Zaradi uveljavitve ZUJF tudi ne veljajo več določbe Pravilnika, kjer je bilo urejeno vprašanje odločanje o obročnem odplačilu in odpisu dolga.

9. Glede uporabe ZDavP-2 pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se po 110. členu navedenega prepisa 101., 102. in 103. člen, ki govorijo o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davka in neizterljivosti davka, ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje. Slabo premoženjsko stanje je lahko odločilno le v primeru izvršbe, kar pravilno pojasnjujeta tako tožena stranka v odgovoru na tožbo kot tudi sodišče prve stopnje. Sama višina prispevkov pa tudi po stališču pritožbenega sodišča tekom postopka ni bila sporna, temveč je bilo odprto zgolj vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za odpis oziroma oprostitev oziroma odložitev plačila prispevkov. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni presojalo višine samega prispevka.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 129/2006. 3 Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.